Jedro

O upravičenosti do podpore električni energiji se odloča v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. Aktivno legitimiran za vložitev vloge in (ob izpolnitvi predpisanih pogojev za dodelitev) upravičenec do podpore je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodne naprave – proizvajalec električne energije. Gre za individualno odločanje o pravici fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava, ki v odsotnosti drugačne zakonske ureditve ni prenosljiva. Ker EZ-1 ne določa drugače, se na njegovi podlagi podpora lahko podeli le za naprej, za čas po njeni izdaji, ne pa tudi za nazaj, torej za čas pred učinkovanjem odločbe o ustanovitvi pravice. Stališče tožnika, da je kot novi upravičenec in singularni pravni naslednik pridobil tudi pravico do podpore, ki je bila z odločbo dodeljena prejšnjemu lastniku proizvodne naprave, ni utemeljeno. Odsvojitev proizvodne naprave je podlaga za odvzem podpore. Spremembe odločbe na način, kot ga terja tožnik, torej zakon ne omogoča. V obravnavanem primeru pa spremembo odločbe onemogoča že njena predhodna razveljavitev. Odločanje o zahtevi novega lastnika proizvodne naprave je predmet novega upravnega postopka, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev. Pri tem se ugotavlja tudi starost proizvodne naprave, saj je od tega odvisen čas prejemanja podpore. Agencija relevantna dejstva ugotavlja po stanju v času odločanja.

V obravnavnem primeru ne pride v poštev prehodna določba 535. člena EZ-1, saj je bila ob uveljavitvi EZ-1 proizvodna naprava že vključena v sistem podpor.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo je z odločbo št. 136-97-0100/1436/2012/0448/2013-1 z dne 29. 5. 2014 na podlagi 374. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) zaradi spremembe upravičenca do podpore uradoma odločila, da je proizvajalec A. d.o.o., upravičen do podpore pod pogoji, ki izhajajo iz odločbe št. 136-97-0100/1436/2012/0448/2013 z dne 4. 12. 2013 do vključno 30. 4. 2014 in s tem dnem navedeno odločbo razveljavila.

2. Z odločbo št. 136-97-0100/1436/2012/0120/2014 z dne 26. 6. 2014 je nato tožniku kot proizvajalcu električne energije, za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi SPTE B., dodelila podporo kot zagotovljen odkup za obdobje do vključno maja 2023, ki prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Iz obrazložitve sledi, da je odločba izdana na podlagi vloge tožnika za dodelitev podpore, ki se izvaja kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije iz prve alineje šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) in 1. alineje drugega odstavka 7. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju: Uredba), ki se na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 uporablja do uveljavitve novih podzakonskih aktov; da je vloga popolna in da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za dodelitev podpore. Proizvodna naprava se skladno s prvim in tretjim odstavkom 11. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 10 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave, zato se podpora dodeli za obdobje, določeno v izreku. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe šteje za določitev starosti proizvodne naprave začetek proizvodnje električne energije, to je 22. 5. 2013 - datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje, ki je opredeljen v 2. točki Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja št. 3/413894/1, sklenjene 24. 5. 2013 med C. d.d. in A. d.o.o. Zaradi navedenega je na podlagi drugega odstavka 11. člena Uredbe podpora dodeljena za obdobje do vključno maja 2023 in začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v Pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo po določilih petega odstavka 16. člena Uredbe skleneta Center za podpore in tožnik.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in uveljavlja kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbi, oziroma podrejeno odločbo z dne 26. 6. 2014, odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

4. Družba A. d.o.o. je na toženo stranko dne 17. 4. 2014 naslovila vlogo za spremembo upravičenca odločbe o podpori za proizvodno napravo, zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave po 375. členu EZ-1 in 15. členu Uredbe o izdaji deklaracije za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije. Na njeni podlagi je tožena stranka dne 29. 5. 2014 družbi A. d.o.o. izdala odločbo, s katero je za nazaj in v nasprotju z 2. členom Ustave posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje, in ji s 30. 4. 2014 odvzela podporo za proizvedeno električno energijo, tožnika pa nezakonito in zavajajoče pozvala k vložitvi nove vloge za dodelitev podpore in mu nato z drugo izpodbijano odločbo z dne 26. 6. 2014 dodelila podporo, vendar ne z dnem prenosa lastništva, to je s 1. 5. 2014, ampak šele z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Izpodbijani odločbi po mnenju tožnika temeljita na napačni uporabi 374. in 375. člena EZ-1 in napačno ugotovljenem dejanskem stanju. V postopku njune izdaje so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj bi tožena stranka o zahtevku za spremembo upravičenca morala odločiti, ali pa ga s sklepom zavreči, česar ni storila, temveč je z dvema različnima odločbama dvema različnima strankama, ne da bi jima omogočila udeležbo v postopku, izdala dve odločbi, ki sta logično neskladni, saj s prenosom lastništva ne gre za ugasnitev pravice do prejemanja podpore in za dodelitev nove podpore.

5. Zaradi nepravilno vodenega postopka tožnik ni mogel uveljavljati vseh pravic, ki bi jih lahko uveljavil po petnajstem odstavku 372. člena EZ-1, ter je postavljen v neenak položaj, kot če bi prvič zaprosil za dodelitev podpore. Tožnik je od razveljavitve podpore družbi A. d.o.o. do dodelitve podpore njemu obratoval in v omrežje dejansko oddajal proizvedeno električno energijo. Prenos lastništva in dodelitev podpore bi morala biti izvedena v istih časovnih okvirjih. S pogodbo sta se tožnik in družba A. d.o.o. dogovorila za celovit prenos pravic in obveznosti v zvezi s predmetno proizvodno napravo, gre za singularno pravno nasledstvo. Izrecno sta se dogovorila tudi za prenos pravice oziroma upravičenosti do podpore s 1. 5. 2014, kar je v skladu z Obligacijskim zakonikom. Prevzemnik te pravice, torej tožnik, vstopa v pravni in dejanski položaj prejšnjega upravičenca. Tožena stranka pa je vlogo v nasprotju z navedenim po uradni dolžnosti najprej obravnavala kot spremembo okoliščin, po kateri prejemnik podpore ni upravičen do podpore (tretji odstavek 374. člena EZ v povezavi s 75. členom EZ). Šlo je za isto merilno mesto, ki ga določi sistemski operater distribucijskega omrežja, na istem naslovu istega lastnika, spremenil se je samo upravljavec naprave. Tožena stranka bi lahko istočasno, ko je izdala odločbo o razveljavitvi podpore, izdala novo odločbo, ki bi nadomestila staro, s katero bi brez „časovne luknje“ dodelila podporo prevzemniku, to je tožniku.

6. Obrazložitev odločbe je skopa in nejasna tako, da se odločitev ne da preizkusiti. Nejasna in nepravilna je tudi tretja točka izreka odločbe z dne 26. 6. 2014. V skladu z desetim odstavkom 372. člena EZ-1 bi namreč tožena stranka morala trajanje zagotavljanja podpore določiti z odločbo o dodelitvi podpore. Namesto tega je dodelila podporo „za obdobje do vključno maja 2023, ki prične teči z dnem zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore.“ To pomeni, da je z delegacijo pristojnosti to naložila Centru za podpore (Č. d.o.o.), da arbitrarno določi trajanje. V obrazložitvi k tej točki tožena stranka navaja določbe, ki govorijo o pretežno novih proizvodnih napravah in načinu ugotavljanja starosti proizvodne naprave, čeprav se v zvezi s proizvodno napravo v primerjavi s prejšnjim dejanskim stanjem ni spremenilo nič, razen ime upravljavca. Navedba obrazložitve, da „obdobje prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore“ pa je tudi v nasprotju z izrekom, ki določa, da je obdobje prejemanja podpore „do vključno maja 2023“. Če bi obdobje res pričelo teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, bi to v skladu z zakonsko določenim obdobjem 10 let (ali razliko od 10 let, če proizvodna naprava ni nova) pomenilo prejemanje podpore tudi po maju 2023. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da je do pravice do podpore na podlagi zadnje alineje 2. člena in 14. člena Uredbe upravičen proizvajalec, ki je lastnik ali najemnik oziroma tisti, ki proizvodno napravo upravlja. Če ta proizvodno napravo proda, da v najem ali v upravljanje drugi osebi, nastopijo spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je Agencija v skladu z določbo tretjega odstavka 374. člena EZ-1 dolžna po uradni dolžnosti preklicati upravičenost do prejemanja podpore. Odločbo, s katero je bila nekomu priznana pravica do podpore, je mogoče spremeniti le v primeru, če prejemnik podpore ostaja isti, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. V zakonu pa ni podlage za spremembo imena upravičenca v odločbi, če se upravičenec spremeni.

8. Tožena stranka je takoj, ko je dobila obvestilo, da prejemnik podpore ne izpolnjuje več pogojev, izdala odločbo z dne 29. 5. 2014, ki jo je vročila prejšnjemu proizvajalcu, s katero je to upravičenje preklicala. Tožnik v tem delu še ne nastopa kot stranka v upravnem postopku. Tako EZ-1 kot tudi Uredba določata pogoje za dodelitev podpore. Tudi v primeru spremembe upravičenca mora Agencija preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev. Kot nadzornik trga za električno energijo mora skrbeti, da prejemnik podpore dodeljena sredstva prejema upravičeno. Po dokončnosti odločbe z dne 29. 5. 2014 je izvedla nov postopek. Novemu lastniku oziroma upravljavcu proizvodne naprave, to je tožniku, je izdala izpodbijano odločbo 26. 6. 2014 in pri tem upoštevala določbe glede starosti proizvodne naprave. Predmetna proizvodna naprava se uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, zato je tožnik upravičen do prejemanja podpore do vključno maja 2023. To obdobje predstavlja razliko med desetimi leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve na omrežje (maj 2013). Agencija z izpodbijano odločbo ni posegla v že pridobljene pravice. Novi lastnik oz. upravljavec iz naslova prejemanja podpore še ni pridobil nobenih pravic. S pogodbo je postal zgolj lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo ter s tem dobil upravičenje do vložitve zahteve za pridobitev podpore, o kateri mora Agencija odločati kot v vseh ostalih primerih.

9. Tožnik se z odgovorom na tožbo ne strinja in dodatno utemeljuje razloge, ki po mnenju tožnika narekujejo odpravo odločbe z dne 29. 5. 2014. Odločba je bila izdana brez zahteve stranke (vložena je bila le vloga za spremembo upravičenca) in je zato podan tudi ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ne drži tudi navedba, da tožnik v zadevi ni imel položaja stranke. Že vlagatelj za prenos upravičenosti do podpore (družba A. d.o.o.) je navedel tožnika kot osebo, na katero naj bi se prenesla pravica do podpore. Kot stranko ga je prepoznala tudi tožena stranka, saj ga je že med postopkom pozvala k vložitvi vloge za pridobitev podpore. Zato tožnik poudarja, da bi moral biti udeležen v postopku odvzema podpore družbi A. d.o.o., če je na podlagi navedb tožene stranke možno govoriti o dveh postopkih. Predvsem pa vztraja, da bi moral biti izveden en postopek z udeležbo tožnika in družbe A. d.o.o. in izdana odločba o spremembi odločbe o podpori. Zaradi drugačnega postopanja tožene stranke od njenega postopanja v predhodnih primerih Ž., Z., V., U., Š. je tožnik v neenakem položaju - in prikrajšan za podporo v vmesnem obdobju, v katerem podpore tudi ni prejemal vlagatelj vloge za spremembo upravičenca do podpore, saj mu je bila podpora vzeta z učinkom za nazaj za čas pred izdajo odločbe o odvzemu. V navedenih primerih je tožena stranka na vlogo za spremembo upravičenca do podpore najprej spremenila deklaracijo za proizvodno napravo in nato z enim upravnim aktom spremenila upravičenca na odločbi o podpori. Tožena stranka tudi ne pojasni razlogov, zaradi katerih predlagani spremembi odločbe ni sledila. Tožnik avtomatskega vstopa v podporno shemo ni nikoli zagovarjal, saj bi drugače tudi ne podal vloge za spremembo upravičenca do podpore. Stranki nista želeli „izstopiti“ iz sistema podpor in potem ponovno pridobiti pravico do podpore, ampak doseči spremembo odločbe o podpori. Sprememba imena upravičenca ne vpliva na bistvene pogoje za pridobitev podpore. V tej zvezi se tožnik sklicuje na razloge sodbe Upravnega sodišča II U 318/2011 z dne 21. 3. 2012, iz katerih sledi, da se mora organ v postopku spremembe gradbenega dovoljenja omejiti le na predlagane spremembe in mu ni treba ponovno presojati izpolnjevanja vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. V zvezi z obdobjem prejemanja podpore se tožnik dodatno sklicuje na 16. člen Pravil za delovanje Centra za podpore, ki pri odločanju o podpori zavezuje tudi toženo stranko.

10. Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi vztraja in ponovi navedbe odgovora na tožbo. Instituta spremembe pravnomočne odločbe ni mogoče uporabiti za spremembo upravičenca oziroma prejemnika podpore. Postopek je začela na podlagi vloge družbe A. d.o.o., ki jo je štela za obvestilo o spremenjenih okoliščinah (375. člen EZ). Postopki razveljavitve, odprave in spremembe po EZ-1 se začnejo po uradni dolžnosti. Ne držijo navedbe tožnika, da se predpis od izdaje odločb v primerih, kot jih navaja (SPTE: Ž., Z., V., U., Š.) do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenil. Ravno zaradi novega EZ-1, ki je stopil v veljavo dne 22. 3. 2014, je tožena stranka spremenila način odločanja, saj ji je dal podlago, da lahko poseže v pravnomočne odločbe. Vse odločbe v omenjenih primerih pa so bile izdane pred uveljavitvijo EZ-1. Ne strinja se tudi s trditvijo, da ni preverjala izpolnjevanja vseh predpisanih pogojev, kar je v primeru novega proizvajalca mogoče le ob vložitvi popolne vloge za dodelitev podpore. Postopka tudi ni mogoče enačiti s spremembo gradbenega dovoljenja po določbah Zakona o graditvi objektov, ki posebej ureja postopek v primeru spremembe investitorja. Pravila za delovanje Centra za podpore pa služijo kot smernice in so namenjena urejanju razmerij med njim in prejemnikom podpore ter z ničemer ne posegajo v poslovanje Agencije.

11. Tožnik v obširnem odgovoru na prvo pripravljalno vlogo prereka navedbe in stališča tožene stranke in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. V zvezi s spremembo zakonodaje, ki naj bi bila po navedbi tožene stranke razlog za drugačno odločanje na podlagi EZ-1, opozarja na določbo na določbo 535. člena EZ-1, ki je ključnega pomena za zavarovanje utemeljenih pričakovanj stranke v postopku. Tožnik je namreč pričakoval, da bo njegova vloga za spremembo upravičenca do podpore rešena še po do tedaj veljavnih predpisih.

12. Tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah in odgovorih tožnikove navedbe. Sklicevanje na prehodno določbo 535. člena EZ-1 pa je po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru neutemeljeno, saj je tožnik že imel zgrajeno proizvodno napravo in je bila že v sistemu podpor, v primeru spremenjenih okoliščin, nastalih po uveljavitvi novega zakona, pa se uporabljajo določbe EZ-1. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Skladno s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je za vložitev tožbe v upravnem sporu legitimirana oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V zvezi z odločbo z dne 29. 5. 2014 ni spora, da tožnik v postopku njene izdaje ni bil udeležen kot stranka ali kot stranski udeleženec in da mu navedena odloča ni bila vročena. Tožnik po navedenem ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, zato je sodišče odločalo o utemeljenosti podrednega tožbenega predloga in utemeljenosti ugovorov, ki se nanašajo na odločbo z dne 29. 5. 2014, ni presojalo.

15. Predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu je po navedenem izključno izpodbijana odločba z dne 26. 6. 2014, s katero je odločeno o dodelitvi podpore.

16. V tej zvezi je na prvem mestu sporno obdobje, za katerega se podpora dodeli. Po mnenju tožnika bi mu tožena stranka, glede na opisani način odločanja, podporo morala dodeliti s 1. 5. 2014, torej z dnem, ko je po pravnomočni odločbi z dne 29. 5. 2014 prenehala pravica do podpore prejšnjemu upravičencu.

17. Sodišče se z navedenim stališčem ne strinja. Po prvem odstavku 374. člena EZ-1 odloča o upravičenosti do podpore agencija v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. Aktivno legitimiran za vložitev vloge in, ob izpolnitvi predpisanih pogojev za dodelitev, upravičenec do podpore je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodne naprave – proizvajalec električne energije (zadnja alinea 2. člena in 14. člen Uredbe). Gre torej za individualno odločanje o pravici fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava, torej o pravici, ki v odsotnosti drugačne zakonske ureditve, ni prenosljiva. Odločba se izda kot temporalna (z veljavnostjo za določen čas) in ob izpolnjevanju pogojev, s katerimi je pravica do podpore pogojena, preneha veljati s potekom tega časa. Gre za odločbo, ki je konstitutivna, saj se z njo pravica do podpore ustanavlja, taka odločba pa učinkuje od dneva, ko je bila izdana in vročena stranki. Ker EZ-1 ne določa drugače, se na njegovi podlagi podpora lahko podeli le za naprej, za čas po njeni izdaji, ne pa tudi za nazaj, torej za čas pred učinkovanjem odločbe o ustanovitvi pravice.

18. Stališče tožnika, da je kot novi upravičenec in singularni pravni naslednik pridobil tudi pravico do podpore, ki je bila z odločbo dodeljena prejšnjemu lastniku proizvodne naprave, po presoji sodišča ni utemeljeno. Odsvojitev proizvodne naprave je podlaga za odvzem podpore po določbah tretjega odstavka 374. člena EZ-1, po katerem se odločba odpravi, razveljavi ali spremeni, če zaradi spremenjenih okoliščin prejemnik ni upravičen do podpore ali je do nje upravičen v drugačni višini ali drugačnem trajanju. Spremembe odločbe na način, kot ga terja tožnik, zakon torej ne omogoča. V obravnavanem primeru pa spremembo odločbe onemogoča že njena predhodna razveljavitev. S pridobitvijo lastninske pravice na proizvodni napravi je torej novi lastnik legitimiran za vložitev zahteve za dodelitev podpore, saj se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec kot nosilec pravice po materialnem zakonu. Odločanje o utemeljenosti zahteve je predmet novega upravnega postopka, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe. Materialni predpis pa, kot že navedeno, prenosljivosti pravice do podpore tudi ne določa. V zvezi z navedbami tožnika o pogodbeno dogovorjenem prenosu pravice do podpore pa sodišče še dodaja, da gre za pravico na področju javnega prava, s katero ni mogoče prosto razpolagati.

19. Sodišče tudi ni sledilo tožbenemu stališču, da toženi stranki pri dodelitvi podpore v obravnavnem primeru ni bilo treba ugotavljati starosti proizvodne naprave SPTE. Gre za dejstvo, od katerega je odvisen čas prejemanja podpore. Agencija mora v postopku odločanja o dodelitvi ugotoviti relevantna dejstva po stanju v času odločanja.

20. Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva zlasti opredelitev, ali gre za novo ali za pretežno novo proizvodno napravo. Po 2. členu Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava SPTE, ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej Uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge za dodelitev podpore ni preteklo več kot eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je tista proizvodna naprava SPTE, pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore ni minilo več kot 10 let. Pravilno je tožena stranka uporabila tudi določbo 11. člena Uredbe. Do pridobitve podpor so upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave SPTE, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe (prvi odstavek). Podpore se zagotavljajo deset (10) let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah tudi krajši čas, ki pomeni razliko med desetimi (10) leti in dejansko starostjo proizvodne naprave SPTE (drugi odstavek). Po tretjem odstavku 11. člena Uredbe se za določitev starosti naprave SPTE kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje oz. če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabno dovoljenje, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje je bil po nesporni ugotovitvi tožene stranke 22. 5. 2013, kar izhaja iz 2. točke Pogodbe št. 3/413894/1 o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja, sklenjene 24. 5. 2013 med C. d.d. in A. d.o.o. Zato je po presoji sodišča tožniku podpora utemeljeno dodeljena za obdobje do vključno maja 2023, čemur tožnik izrecno niti ne ugovarja. Odločba je v tem delu ustrezno obrazložena, sodišče pa zatrjevane neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo tudi ni našlo. Bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega zakona sodišče tudi ni našlo v pogledu določitve začetka teka obdobja, za katerega je podpora dodeljena. Da bi bilo obdobje trajanje podpore z izpodbijanim načinom odločitve v obravnavanem primeru dejansko skrajšano, pa tožnik niti ne zatrjuje.

21. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Odločitve, na katere se sklicuje tožnik, temeljijo na drugačni materialnopravni podlagi (EZ). V poštev pa v obravnavnem primeru pa tudi ne pride prehodna določba 535. člena EZ-1, saj je bila, kot pravilno navede tožena stranka, ob uveljavitvi EZ-1 proizvodna naprava že vključena v sistem podpor.

22. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 23. O zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

24. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.