Jedro

Edini ugovor, ki ga je toženka v postopku na prvi stopnji podala, je bil, da se je delavec samovoljno odločil nameščati gradbeni podpornik in je torej opravljal gradbena dela, za katera ni bil zadolžen, ker je bil zaposlen na delovnem mestu "gradbeni delovodja". Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo z oceno, da nadzor nad gradbenimi deli vključuje tudi nadzor ali je balkon ustrezno podprt in bi bilo nesprejemljivo, da bi lahko delovodja le nadziral delo, ne pa tudi sam odpravil opažene napake. Višje sodišče navedeno oceno sprejema tudi samo in pritožba zgolj s ponavljanjem teh navedb ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 9.746,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženki naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine na temelju prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), po katerem ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Do škodnega dogodka je prišlo dne 20. 11. 2017, ko se je delavec toženke poškodoval na gradbišču, kjer je pri nameščanju podpornika padel dobre 3 metre v globino.

6. Toženka je ugovarjala, da ni odgovorna za nesrečo, ker se je delavec konkretnega dela lotil samovoljno in ni bilo zajeto med njegovimi delovnimi nalogami. Delavec je bil namreč zaposlen na mestu gradbeni delovodja.

7. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: - delavec toženke in zavarovanec tožnice A. A. se je dne 20. 11. 2017 poškodoval na gradbišču ... v ..., - delavec je splezal na opečni parapet in stopil na leseni opažni nosilec, da bi nastavil gradbeni podpornik med opažni nosilec in zgornjo betonsko ploščo balkona, ker je ocenil, da brez podpore balkon ne bo zdržal dodatne količine betona, - opažni nosilec ni bil podprt in se je zlomil, zaradi česar je delavec padel na betonska tla ter utrpel poškodbo glave in zlom desnega zapestja, - na gradbišču niso bile izvedene varnostne ograje v skladu z Uredbo o varnosti in zdravju pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba), - delovna mesta ob previsnih robovih na vzhodni in zahodni strani tretje (3.) plošče nad kletjo niso bila zavarovana pred padci v globino in je na teh mestih obstajala nevarnost padca v globino več kot 2 metra, - na gradbišču niso bili zagotovljeni varnostni pasovi za varovanje pred padcem v globino.

8. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka kot delodajalec ravnala neskrbno in se svoje odgovornosti ni uspela razbremeniti.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da uporaba varnostnega pasu ni bila obvezna (kar pritožba utemeljuje z izpovedbo delavca) oziroma, da tudi če bi bil zagotovljen, ga delavec ne bi uporabljal, višje sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote, saj tega toženka v postopku na prvi stopnji ni trdila (337. člen ZPP). V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (pritožbene novote) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Slednjega pritožba ne trdi. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da varovanje pred padci v globino ni bilo potrebno, ker se je delavec poškodoval pri delu na medetažni leseni plošči brez nagnjenosti, za kar pa drugi odstavek točke 6.3.1. priloge IV Uredbe1 ne določa varovanja pred padci v globino. Tudi tega toženka v postopku na prvi stopnji ni trdila.

10. Edini ugovor, ki ga je toženka v postopku na prvi stopnji podala, je bil, da se je delavec samovoljno odločil nameščati gradbeni podpornik in je torej opravljal gradbena dela, za katera ni bil zadolžen, ker je bil zaposlen na delovnem mestu "gradbeni delovodja". Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo z oceno, da nadzor nad gradbenimi deli vključuje tudi nadzor, ali je balkon ustrezno podprt in bi bilo nesprejemljivo, da bi lahko delovodja le nadziral delo, ne pa tudi sam odpravil opažene napake. Višje sodišče navedeno oceno sprejema tudi samo in pritožba zgolj s ponavljanjem teh navedb ne more uspeti. Ob tem ne držijo pritožbene navedbe, da je delavec na naroku izpovedal, da je bilo podpiranje opažev naloga glavnega izvajalca in ne toženke. Delavec je izpovedal, da je bila naloga toženke izdelava opažev, medtem ko je podporo opažem dejansko delala neka oseba C. C. Tako toženka kot C. C. so bili podizvajalci, zato pritožbene navedbe ne držijo.

11. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča že iz tega razloga pravilna, se višje sodišče do pritožbenih navedb glede usposabljanja za varnost in zdravje pri delu ni opredeljevalo, ker za odločitev o pritožbi niso relevantne.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Točka 6.3.1. priloge IV Uredbe v drugem odstavku določa: "Ne glede na določilo prvega odstavka te točke varovanja ni potrebno zagotoviti, kadar so delavci zdravstveno sposobni za izvajanje del na višini in opravljajo naslednja dela: – na višini do 5 metrov pri izdelavi nosilnih odrov medetažnih plošč, ki so nagnjene največ 20°; – na zunanji (oziroma nasprotni) strani pri zidanju ali betoniranju stene do višine 7 metrov nad terenom ali podom. Mora pa biti tako delovno mesto, na katerem delavec stoji in dela, varno proti padcu v globino za njegovim hrbtom."