Jedro

Toženka bi pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku morala dati možnost, da se seznani in izjavi o vseh dejstvih, na katerih temelji njena odločitev; to ji nalaga 9. člen ZUP. Za stališče, da v postopku izročitve tujca ni treba seznaniti z dejstvi, na katerega bo organ oprl svojo odločitev, v določbah ZKP ni opore. Prav tako ni mogoče slediti argumentaciji toženke, da zadostuje, da je tožnik že v sodni fazi izročitvenega postopka imel možnost, da se izreče o pomembnih okoliščinah. Še toliko bolj ne zato, ker je že toženka sama v odločbi ugotovila, da se niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje v sodni fazi izročitvenega postopka do tožnikovih navedb glede zatrjevanja kršitev pravic nista izrekli.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za pravosodje št. 560-646/2012 z dne 26.9.2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila:

I.

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi se dovoli izročitev A.A., ..., državljana Republike Srbije, pristojnim organom Republike Hrvaške zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 4 let in 10 mesecev po sodbi Občinskega sodišča v Reki, št. ... z dne 27. 12. 2007 v zvezi s sodbo Županijskega sodišča v Reki, št. ... z dne 21. 5. 2008 zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po četrtem odstavku 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške, pod pogojem, da bo imenovani imel, skladno z zagotovilom Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške, možnost zahtevati obnovo kazenskega postopka.

II.

Izročitev A.A. se dovoli pod pogoji iz 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije, in sicer:

1. da se A.A. ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo;

2. da se zoper A.A. ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo;

3. da se A.A. ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev, razen pristojnim organom Republike Slovenije zaradi a) izvršitve kazni zapora v trajanju 2 leti, izrečene s sodbo sodišča v Požarevcu, št. ... z dne 9. 1. 2009, zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije, b) izvršitve kazni zapora v trajanju 3 mesecev, izrečene s sodbo Občinskega sodišča v Požarevcu, št. ... z dne 14. 9. 2009, zaradi storitve kaznivega dejanja oviranja uradne osebe pri opravljanju varnostnih del ali vzdrževanju javnega reda in miru po drugem v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Zakona o javnem redu in miru Republike Srbije, c) kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije, d) kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 11. točki prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije.

III.

Predajo A.A. pristojnim organom Republike Hrvaške bo, skladno z drugim odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Iz obrazložitve izhaja, da je po izvedenem postopku Okrožno sodišče v Kranju ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Republiki Hrvaški. Navedeno odločitev je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Nadalje je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika tudi Republiki Srbiji, vendar le za izvršitev kazni zapora v trajanju dve leti izrečene s sodbo sodišča v Požarevcu št. ... z dne 9. 1. 2009. Glede na okoliščino, da je bilo v sodni fazi izročitvenega postopka zaključeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika tako pristojnim organom Republike Srbije kot tudi Republike Hrvaške, je bila toženi stranki izročena vsa dokumentacija, skladno s 529. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (v nadaljevanju ZPP), zaradi sprejema dokončne odločitve v zvezi z zaprošeno izročitvijo. Tožena stranka je presodila, da se tožnika izroči pristojnim organom Republike Hrvaške.

V nadaljevanju v obrazložitvi navaja, da zgolj navajanje splošnih okoliščin, ki bi sicer lahko vodile do kršitve pravic, ki izhajajo iz 3. člena Konvencije o izročitvi (v nadaljevanju Konvencija) ne zadostuje, pač pa morajo biti navedbe podkrepljene z verjetnimi dokazi, ki utemeljujejo oziroma izkazujejo nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja. Pri tem se tožena stranka sklicuje na prakso Odbora proti mučenju, ki jo v svoji odločbi tudi povzema. V nadaljevanju navaja, da glede na razpoložljive informacije razmere v Republiki Hrvaški ne kažejo na to, da bi bili srbski državljani zgolj zaradi narodnosti diskriminirani v smislu spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Izpostavi tudi okoliščino, da so se razmere ter odnosi med državama v teh letih po koncu vojne stabilizirali kot tudi, da tožnik kot vojak ni bil na položaju, ki bi bil kakorkoli medijsko oziroma javno izpostavljen oziroma vpleten v morebitne vojaške oziroma kazenske procese v smislu poveljniške odgovornosti ter posledično odgovoren zaradi ravnanj, storjenih v času vojne. Na podlagi pridobljenih informacij in sprejetih stališč je ocenila, da v konkretnem primeru niso izkazane okoliščine, ki bi kazale na konkretno nevarnost, da bo tožnik že s samo izročitvijo podvržen mučenju, nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju oziroma mu bodo kršene druge temeljne pravice. Glede na okoliščino, da sta za izročitev zaprosili dve državi, je tožena stranka presodila, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, in sicer na podlagi tega, da pristojni organi Republike Hrvaške zahtevajo izročitev zaradi hujših oblik kaznivih dejanj, prošnja za izročitev pa je bila vložena prej kakor prošnja za izročitev Republike Srbije. Po mnenju tožene stranke so bila s strani Republike Hrvaške tudi podana zadostna zagotovila v smeri zagotovitve pravice do obrambe oziroma do obnove kazenskega postopka.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteval je tudi izdajo začasne odredbe.

Sodišče je o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo s sklepom z dne 16. 10. 2013 in predlogu ugodilo tako, da je odložilo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

Tožnik v tožbi izpostavlja predvsem dejstvo, da mu ni bila dana možnost izjave, zaradi česar je tožena stranka storila bistveno kršitev upravnega postopka. Zatrjuje, da bi mu, v primeru izročitve Republiki Hrvaški, v zaporu grozilo mučenje s strani hrvaških vojnih veteranov. Izpostavlja tudi okoliščino, da je bil pripadnik specialne enote „B.“, ki je izvajala operativne vojaške naloge na področju Republike Hrvaške. Tega dejstva tožnik v zaporu ne bi mogel prikriti, saj ima na desni roki veliko tetovažo „B.“, ki jo imajo vsi pripadniki te enote. Poudarja tudi, da se njegove udeležbe v vojni ne more prikriti, saj je Republika Srbija Republiki Hrvaški izročila njegov vojaški spis. Poleg tega pa ZKP v drugem odstavku 533. člena jasno določa, da če izročitev zahteva tudi država, katere državljan je zahtevana oseba, se da prednost tej državi, ne glede na vse ostale kriterije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Med drugim navaja, da je bila tožniku tekom sodne faze izročitvenega postopka dana možnost, da se izjavi o vseh relevantnih okoliščinah v zvezi z zaprošeno izročitvijo, kar je tožnik tudi izkoristil. Ne držijo tudi navedbe tožnika, da ni mogoče uporabiti dejstev, predstavljenih v sodni fazi izročitvenega postopka za sprejem odločitve v okviru upravnega dela postopka, temveč je ponovno potrebno izvesti dokaze oziroma tožnika tudi zaslišati. Dejstvo je, da je vprašanje spoštovanja temeljnih pravic vprašanje, ki se lahko izpostavi v vseh fazah izročitvenega postopka. Poudari, da je bil tožniku vročen sklep ministra za pravosodje o prekinitvi izročitvenega postopka, kar pomeni, da je bil seznanjen z dejstvom, da se je izročitveni postopek že prevesil v drugi del postopka. Poleg tega pa bi bilo na strani tožnika dokazno breme, da državni organi niso sposobni, da bi ga varovali pred morebitno nevarnostjo. To izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice – PH.L.R. proti Franciji št. 24573/94 z dne 29. 4. 1997). Meni, da so pravosodni organi Republike Hrvaške zmožni ter dolžni zagotoviti varstvo posameznikov. Zato meni, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izročitev zavrniti iz razloga kršitev temeljnih pravic. Poudarja tudi, da je določba 533. člena ZKP irelevantna, saj je inštitut izročitve eksplicitno urejen v 17. členu Evropske konvencije o izročitvi.

Tožnik je na odgovor tožene stranke odgovoril, vendar sodišče glede na navedbe v odgovoru le teh ne povzema, saj na odločitev v zadevi ne vplivajo.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je pravno upošteven ugovor, da je tožena stranka bistveno kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi po presoji sodišča bi tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe tožena stranka morala dati možnost, da se seznani o vseh dejstvih, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev. To ji nalaga 9. člen ZUP, ki določa, da mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se odločba izda. Organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tak z zakonom določen primer je le skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ lahko odloči že na podlagi podatkov v vlogi in zato stranke ni treba zaslišati.

V določbah ZKP pa ni opore, da v postopku izročitve tujca le-tega ni treba seznaniti z dejstvi, na katerega bo organ svojo odločitev tudi oprl. Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da temu načelu zadostuje že, da je tožnik imel možnost izreči se o za odločitev pomembnih okoliščinah že v sodni fazi izročitvenega postopka. Tožena stranka je že v odločbi sama ugotovila, da se niti sodišče prve niti druge stopnje v sodni fazi izročitvenega postopka do tožnikovih navedb glede zatrjevanja kršitev pravic nista izrekla. Zato je še toliko bolj pomembno, da bi o spornih dejstvih tožnik moral biti zaslišan ali bi mu morala biti dana možnost, da se glede le teh opredeli pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke.

Tožniku tožena stranka po mnenju sodišča nepravilno očita, da bi moral okoliščino, da bo izročitev pripeljala do kršitve pravic, podkrepiti z verjetnimi dokazi. Prav tako tudi, da tožnik kot vojak ni bil na položaju, ki bi bil kakorkoli medijsko oziroma javno izpostavljen oziroma vpleten v morebitne vojaške oziroma kazenske procese v smislu poveljniške odgovornosti ter zaradi tega ogrožen zaradi svojih dejanj v času vojne. Tožnik je v tožbi namreč izpostavil dejstvo, da je bil član skupine „B.“, kar naj bi izkazoval s tem, da ima na desni roki za to skupino razpoznaven znak – tetovažo. Tega dejstva v upravnem postopku ni imel možnosti izpostaviti. Zato glede na to, da mu ni bila dana možnost, da se o vseh spornih dejstvih izjasni, v tem primeru ne gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sklepanje tožene stranke, da v primeru izročitve Republiki Hrvaški ne more biti izpostavljen tveganju, preuranjeno.

Tožena stranka bi morala tožnika seznaniti z vsemi zanj pomembnimi dejstvi oziroma ugotovitvami, ki so pripeljali do sprejete odločitve. V kolikor bi tožnik možnost izjave imel, bi lahko tudi izpostavil sodelovanje s skupino „B.“, tožena stranka pa bi se do te okoliščine morala opredeliti. Tudi v luči, ali so člani te skupine, v primeru prestajanja kazni zapora, lahko preganjani s strani vojnih veteranov.

V obravnavanem primeru gre glede na povedano za bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).