Jedro

Bistveno je, da je sporna nepremičnina predmet zapuščine in ker tožnici spadata v krog zakonitih dedičev po zapustniku, sta v trenutku zapustnikove smrti pridobili (so)posest na zapustnikovih stvareh (29. člen SPZ), zato uživata posestno varstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v drugem odstavku izreka beseda "posest" nadomesti z besedo „soposest“. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da tožnicama izroči v soposest stanovanje na naslovu M., vpisano z ID znakom ID 1, to je etažno stanovanje št. 1 v stavbi št. 2 k.o. I., jima izroči ključ vhodnih vrat stanovanja in jima zagotovi in omogoči neovirano souporabo tega stanovanja (1. odstavek izreka), nadalje se toženki prepoveduje, da v bodoče posega v posest tožnic tako, da jima z zaklepanjem vrat ali zamenjavo ključavnice onemogoča vstop v stanovanje in uporabo le tega (2. odstavek izreka) ter naložilo toženki, da povrne tožnicama solidarno 620,40 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka po pooblaščencu. Navaja, da sta tožnici zamudili 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe (ki je začel teči s smrtjo zapustnika 29.5.2011), saj je iz tožbe razviden datumski žig sodišča z dne 25.8.2011, zato nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje da je bila tožba vložena 10.6.2011. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb toženke glede pomanjkanja aktivne legitimacije, saj so vsi dediči (ti so štirje) enotni nujni sosporniki, zato lahko tožijo ali so toženi le vsi sodediči skupaj. Tudi se ni opredelilo do navedb toženke o tem, da gre za volilo in zato tožnici ne uživata posestnega varstva. Sicer pa je obrazložitev sodišča prve stopnje skopa, prav tako ni razvidno katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožnici. Toženka še pripominja, da iz drugega odstavka izreka izhaja, da naj bi imeli tožnici stanovanje v izključni posesti, kar pa ne drži, saj je obstajala soposest vseh dedičev na stanovanju.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila tožba vložena 10.6.2011. Sicer je res, da je iz dohodnega zaznamka na izvodu tožbe, na katero se sklicuje pritožnik, razviden datum prejema 25.8.2011, toda gre za izvod tožbe, ki jo je tožnik v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z dne 19.8.2011 popravil. Ker je bila torej tožba vložena v roku 30 dni od nastalega motenja (32. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), je bila pravočasna.

5. Po določilu prvega odstavka 33. člena SPZ daje sodišče sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (tako tudi 426. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V okviru posestnega varstva se varuje gola oblast nad stvarjo, pri čemer se v razmerju med več soposestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ker gre v konkretnem primeru za motenjski spor med soposestniki (prim. 25., 29. in 35. člen SPZ), je pritožbeni očitek o pomanjkanju aktivne legitimacije, ki temelji na institutu enotnega sosporništva v povezavi z nedeljivo skupnostjo dedičev, iz navedenih razlogov neutemeljen.

6. Med strankama ni bilo spora o samem motilnem ravnanju, torej, da je toženka zaklenila vrata spornega stanovanja (katero se ne nahaja na naslovu bivališča pravdnih strank, niti ni podanih trditev v smeri, da katera od pravdnih strank tam stalno biva) in tožnicama preprečila vstop vanj. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da sta tožnici kot dedinji postali soposestnici spornega stanovanja in ker toženka ni prerekala, da bi jima preprečila vstop v stanovanje, ju je s tem motila v njuni soposesti stanovanja; oporoka, s katero je zapustnik prepustil stanovanje v last toženki in F.M. pa na to ne vpliva. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana pritožbeno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb v zvezi z oporoko oz. volilom. Če bi šlo, kot trdi toženka, za volilo, bi bilo to le breme zapuščine (prim. 85. in 86. člen Zakona o dedovanju – ZD). Bistveno je, da je sporna nepremičnina predmet zapuščine in ker tožnici spadata v krog zakonitih dedičev po zapustniku, sta v trenutku zapustnikove smrti pridobili soposest na zapustnikovih stvareh (29. člen SPZ), zato uživata posestno varstvo.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se stroškovne odločitve ne da preizkusiti. Za zadostitev standardu obrazloženosti ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki, temveč zadostuje, da je odmera opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa na pregleden način, ki omogoča preizkus, kar je storjeno.

8. Res pa je sodišče prve stopnje v drugem odstavku izreka izpodbijanega sklepa nekritično sledilo tožbenemu predlogu, saj je toženki prepovedalo v bodoče posegati v posest tožnic, čeprav imata tožnici le soposest. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu sklep spremenilo tako, da je besedo posest v drugem odstavku izreka nadomestilo z besedo soposest. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, v preostalem delu pa jo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

9. Toženka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem obsegu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da kljub delnemu uspehu s pritožbo sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.