Jedro

Tožniku je bila kot presežnemu delavcu redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zoper katero ni ugovarjal in vložil pravnega sredstva in je odločitev postala pravnomočna. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja neutemeljen.

Določilo 102. člena ZDR se nanaša le na primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugi alinei II. točke (stroškovni del) spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti stranskemu intervenientu v višini 1.224,60 EUR, znižajo na 731,60 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višino 25.705,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.532,60 EUR in stranskemu intervenientu v višini 1.224,60 EUR, oboje v roku 15 od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa od tega datuma dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da gre v konkretnem primeru za kršenje pravic iz naslova delovnega razmerja na strani tožene stranke. Škoda je tožniku nastajala v zvezi z delom, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi, med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem delodajalca pa obstaja vzročna zveza. Delodajalec je namreč namesto da bi ponudil delo odpuščenemu tožniku, zaposloval nove delavce in to brez razpisov, pri tem pa so novi delavci delali na delovnih mestih, za katere je potrebna enaka strokovna izobrazba kot jo je imel tožnik. Prav tako so konkretni novi delavci dobili delovno obvezo le v višini 20 % delovnega časa, tožniku pa za dopolnitev njegovih manjkajočih delovnih obveznosti teh del niso ponudili. Tožnik ni tožil zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je menil, da pogoji za zakonito odpoved obstajajo, vendar je ob razpisu za direktorja ugotovil, da v času njegove odpovedi iz poslovnega razloga poslovni razlogi sploh niso obstajali. Meni, da je podana bistvena kršitev, ker sodišče dokaznega postopka ni izpeljalo do konca in nobene od predlaganih prič ni zaslišalo. Predvsem pa so napačni razlogi sodbe, da je bil tožnik prejemnik nadomestila pri zavodu za zaposlovanje tri mesece, nato pa se je zaposlil s polovičnim delovnim časom za nedoločen čas in da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 1. 2004 kot učitelj ekonomskih predmetov na poklicni in Srednje ... šoli. Tožnik je bil zaposlen že od 1. 9. 1990 in ne šele od 1. 1. 2004. Prav tako so napačni razlogi sodbe o dnevu izteka odpovednega roka, saj je le-temu delovno razmerje prenehalo z dnem 2. 10. 2008, ne z dnem 30. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj se določba 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) nikakor ne nanaša le na postopke v primeru kolektivnega odpuščanja, saj to iz same dikcije člena sploh ne izhaja. Ker 102. člen ZDR, ki ureja prednostno pravico do zaposlitve, to izjemo določa samo v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, je tožnik prepričan, da mu je v tem postopku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Tožnik pa se pritožuje tudi zoper stroškovni izrek, saj gre v konkretnem primeru za spor iz naslova škode zaradi kršenja pravic iz naslova delovnega razmerja in bi moralo sodišče zato stroške tožene stranke – delodajalca naprtiti delodajalcu. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških stranskega intervenienta, ki mu je sodišče priznalo nagrado za vlogo, ki pa jo tožnik nikoli ni prejel, zato dvomi, da jo je stranski intervenient sploh predložil. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev. Hkrati ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu. Zato pritožbeni očitek bistvenih kršitev pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas in prejel obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zoper katero ni vložil pravnega sredstva. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je postala pravnomočna in delovno razmerje mu je na podlagi te odpovedi prenehalo dne 30. 9. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala kriterije iz veljavne kolektivne pogodbe (kar je potrdil tudi tožnik), in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izpeljala zakonito upoštevajoč kolektivno pogodbo in zakonska določila. Po izpovedi tožnika mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga, ker je zbral najmanjše število točk (od ekonomistov, ki so imeli otroke, so bili samohranilci, ali pa matere, ki so dojile). Sodišče je glede na izpoved tožnika, da se ni prijavil na nobeno razpisano prosto delovno mesto pri toženi stranki in zaključilo, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, saj je postopala skladno z zakonskimi določili, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prav tako pa ni kršila zakonskih določil o postopku zaposlovanja novih delavcev. Zaključilo je, da tako ni podane odškodninske odgovornosti in je zahtevek tožnika zavrnilo.

Po odločbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcev s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po splošnih pravilih civilnega prava (po Obligacijskem zakoniku – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja. Po 131. členu OZ (o krivdni odgovornosti) mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pomeni, da je tožena stranka kot odgovorna oseba tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da ni ravnala naklepno niti z malomarnostjo, torej da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča, da je bil tožnik spoznan za presežnega delavca, da mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zoper katero ni ugovarjal in vložil pravnega sredstva in je odločitev postala pravnomočna, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti.

Vrhovno sodišče je v zvezi s 102. členom ZDR že zavzelo stališče, da se ta določba nanaša le na primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. S tem je sodišče sledilo zakonski ureditvi, saj se ta določba glede na mesto v zakonu povezuje le z določbami, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Določba se torej ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi sicer je zakonska ureditev prednostne pravice do zaposlitve izjema, ki je predvidena le še v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja in kasnejše prodaje dolžnika kot pravne osebe v stečajnem postopku in odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja ter nato ustavitve stečajnega postopka zaradi prisilne poravnave (104. in 105. člen ZDR). Glede na to, da gre za izjemo splošne ureditve, jo je potrebno razlagi restriktivno.

Zakon različno ureja situacijo, ko zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo večjega števila delavcev in pa, ko zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo enega delavca (oziroma pri individualni odpovedi, kar velja za konkretni primer). Kdaj gre za večje število delavcev natančno določa 96. člen ZDR. Zakon delodajalcu v primeru „kolektivnih odpustov“ nalaga vrsto obveznosti od izdelave programa za razreševanje presežnih delavcev, obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom, obveznosti obveščanja zavoda za zaposlovanje, do prednostne zaposlitve delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če v roku enega leta zaposluje nove delavce.

Ustava v 14. členu določa enakost pred zakonom, splošno načelo enakosti zavezuje normodajalca, da obravnava enake primere enako in neenake različno. To načelo je prizadeto takrat, kadar ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Različno reguliranje pravnih razmerij je upravičeno, kadar je zakonodajalčeva diferenciacija objektivno utemeljena in koherentno vključena v pravni sistem.

Posebna ureditev, ki jo zakon predvideva za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, je utemeljena s tem, da odpuščanje večjega števila delavcev vpliva na delovanje trga dela tako posamezne države kot tudi notranjega evropskega trga, zaradi česar zakon, v skladu z mednarodno ureditvijo, predpisuje poseben postopek in obveznost delodajalca v tem postopku. Ker gre za družbeni in ne zgolj za individualni problem posameznega delavca, je zakonodajalec s posebnimi normami, ki nalagajo strožje obveznosti delodajalcem, skušal omiliti in urediti socialni problem družbe kot celote. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi določbo 102. člena ZDR, ki ureja prednostno pravico do zaposlitvi. Gre za izjemo, ki se jo uporabi samo v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, saj tako strog poseg v delodajalčevo avtonomijo opravičuje družbeni interes (1).

Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitega in protipravnega ravnanja ne v postopku odpovedi ne v postopku ponovnega zaposlovanja delavcev po tožnikovi odpovedi. Takšna ugotovitev pa izključuje tudi njeno odškodninsko odgovornost za zatrjevano škodo.

Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovni del, ker naj bi ta ne bil v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), saj naj bi šlo za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru ni šlo za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 (torej spor o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja), kjer delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, temveč je šlo za odškodninski spor, kjer tožnik uveljavlja odškodnino v višini 25.705,28 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo prvi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev o stroških stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je stranskemu intervenientu priznalo nagrado za vlogo z dne 29. 8. 2011 v višini 493,00 EUR, čeprav stranski intervenient pripravljalne vloge ni vložil, temveč je sodišču zgolj sporočil, da vstopa v postopek na strani tožene stranke kot stranski intervenient. Ker je sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu nepravilno priznalo nagrado za vlogo v priglašeni višini 493,00 EUR, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka stranskemu intervenientu spremenilo tako, da je stroške znižalo na znesek 731,60 EUR od prisojenih 1.224,60 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 499/2008 z dne 23. 11. 2010.