Jedro

Država Republike Slovenije zagotavlja vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi bivše JLA statusne, socialne in druge pravice po 14. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), pridobljene do uveljavitve tega zakona samo pod pogojem, da so v določenem roku nadaljevali delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Samo v tem obsegu in pod temi pogoji je država Republike Slovenije prevzela obveznosti bivše države do aktivnih vojaških oseb.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi odločbe namestnika komandanta VP ni prenehalo, ampak traja tudi po 29.6.1991 dalje, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in izplačati za čas brezposelnosti vse denarne obveznosti, izvrirajoče iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj slednja ni pravna naslednica bivše JLA. To pa predstavlja procesno oviro za nadaljnji postopek. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno odločitev.

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S svojim revizijskim predlogom, se zavzema, naj mu revizijsko sodišče ugodi in odločitev pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če je ne bo samo spremenilo tako, da bo zahtevku tožnika ugodeno. Vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je država Republike Slovenije oziroma njeno ministrstvo za obrambo v tem postopku pasivno legitimirana stranka, ki mora odločiti o njegovem ugovoru zoper nezakonito odločbo VP. Za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku, zaposlenemu kot civilni osebi pri bivši JLA, niso obstajali niti objektivni niti subjektivni elementi. Ker so iz protipravnega ravnanja bivšega delodajalca nastale za tožnika škodljive posledice, saj je neopravičeno ostal brez zaposlitve, mora država Republika Slovenija prevzeti obveznosti do svojega državljana.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Tožeča stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopa ni uveljaljala.

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila tožniku kot civilni osebi v bivši JLA dne 12.7.1991 izdana odločba VP, na podlagi katere mu je po določbi 473. člena zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) z dnem 29.6.1991 prenehalo delovno razmerje (zaradi domnevne samovoljne zapustitve službe in neopravičenega izostanka z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni). Na svoj ugovor, vložen dne 24.7.1991, ni prejel odgovora, zato zahteva, da mu Ministrsvo za obrambo Republike Slovenije kot pravni naslednik bivše SFRJ oziroma JLA, prizna delovno razmerje tudi po 29.6.1991, z vsemi pravicami in obveznostmi, izvirajočimi iz tega delovnega razmerja.

V času izdaje sporne odločbe je Republika Slovenija že sprejela temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). To sta državotvorna akta, s katerima se je Republika Slovenija razglasila za samostojno in neodvisno državo. Določbe temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za njeno izvedbo so uredile tista področja, ki so bila neobhodno potrebna za delovanje samostojne države, ostala področja pa v tistih mejah, ki so bila z zakoni izrecno določena. 3. odstavek I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije določa, da Republika Slovenija z dnem uveljavitve te listine prevzame vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Naslednji odstavek citirane točke pa določa, da se prevzem teh pravic in dolžnosti uredi z ustavnim zakonom. Tako je po 14. členu omenjenega ustavnega zakona prevzela Republika Slovenija obveznost, da zagotovi v skladu z dogovorom iz 9. člena tega zakona aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v JLA, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki so na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCXCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki teritorialne obrambe Republike Slovenije (1. odstavek). Republika Slovenija zagotavlja te pravice tudi drugim aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v JLA, ki nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije (2. odstavek). Varstvo pravic je bilo z omenjeno določbo torej zagotovljeno samo tistim osebam, ki so nadaljevale z delom v Teritorialni obrambi Republike Slovenije.

Na podlagi 21. člena v zvezi s 14. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Vlada Republike Slovenije dne 17.12.1992 izdala uredbo o ugotavljanju in vpisovanju zavarovalne dobe osebam, ki so prestopile v Teritorialno obrambo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/92). Po prvem členu te uredbe je določeno, da Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ugotavlja zavarovalno dobo tistim vojaškim osebam in civilnim osebam v službi v JLA, ki so skladno z določbami ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter odločitvami pristojnih republiških organov prestopile v Teritorialno obrambo Republike Slovenije in ki te dobe nimajo vpisane v delovno knjižico. Iz omenjenih določb izhaja, da je država Republika Slovenija zagotovila aktivnim vojaškim osebam po 14. členu ustavnega zakona statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve ustavnega zakona, če so v določenem roku nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Samo v tem obsegu in pod temi pogoji je država Republika Slovenija prevzela obveznosti bivše države do aktivnih vojaških oseb.

Do osamosvojitve je namreč na ozemlju sedanje Republike Slovenije izvrševala obrambno funkcijo države JLA, od tedaj dalje pa na podlagi zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) izvršuje obrambno funkcijo Republike Slovenije Teritorialna obramba.

Zato je razumljiva določba iz ustavnega zakona, ki je prevzem obveznosti do aktivnih vojaških oseb iz naslova njegovih delovnopravnih, socialnih in drugih razmerij pogojevala z vstopom v teritorialno obrambo. Ta pogoj bi moral izpolniti tudi tožnik, če je želel ohraniti delovno razmerje in iz njega izvirajoče pravice in obveznosti. Samo v tem primeru bi bilo za uveljavljeni zahtevek podano materialnopravno nasledstvo tožene stranke.

Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev, torej iz konkretnih okoliščin primera, je zato potrebno tožnikov zahtevek presojati z vidika obstoja procesne legitimacije tožene stranke. Ta pa je podana le v okviru materialnopravnega nasledstva, določenega z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ob dejstvu, da tožnik ni izstopil iz JLA in ni prestopil v teritorialno obrambo Republike Slovenije, je potrebno ugotoviti, da tožena stranka nima pravne podlage za prevzem obveznosti od organov, ki so bili dotlej nosilci teh obveznosti. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, da bi Republika Slovenija oziroma njeno ministrstvo za obrambo priznalo statusne, socialne in druge pravice vsem aktivnim vojaškim osebam v službi bivše JLA, ne da bi le-ti nadaljevali delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije.

Ker tožnik ni prestopil v teritorialno obrambo Republike Slovenije, ne more zahtevati priznanja delovnega razmerja od 29.6.1991 dalje in iz njega izhajajočih pravic in obveznosti od tožene stranke, saj slednja - zaradi navedenih razlogov - ni zavezanka v tem materialnopravnem razmerju. V posledici te ugotovitve pa tudi ne obstoja v obravnavanem primeru, kot sta pravilno odločili obe nižji sodišči, njena pasivna legitimacija.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).