Jedro

Pred izdajo odločbe, s katero je ugotovila, da tožnica ni upravičena do BPP in da jo je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrniti, bi tožena stranka morala tožnici dati možnost, da se izreče o vrednosti svojih nepremičnin in o možnosti razpolaganja z njimi, saj je zatrjevanje tožnice, da je v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin, relevantno pri presoji, ali tožnica res ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 410/2009 z dne 20. 12. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči in da je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Ps 2603/2009 v znesku 185,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem socialnem sporu in ji je bila za nudenje brezplačne pravne pomoči dodeljena odvetnica A.A. Pri odločitvi se tožena stranka sklicuje na 41. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena, po 42. členu ZBPP pa začne strokovna služba za brezplačno pravno pomoč postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je tožnici brezplačno pravno pomoč dodelila še v času, ko niso bili dostopni podatki Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) o vrednosti nepremičnin, ki jih ima v lasti tožnica. Tožena stranka je po štirih letih od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v skladu z 49. členom ZBPP preverila premoženjsko stanje tožnice in iz podatkov GURS-a ugotovila, da znaša vrednost tožničinih nepremičnin 45.650,00 EUR in je zato uvedla postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Po določilu 14. člena ZBPP v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih se namreč brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega znesek 13.780,00 EUR. Tožena stranka pri ugotavljanju tožničinega premoženja ni upoštevala vrednosti stanovanja oziroma hiše, v kateri tožnica živi, ampak samo vrednost ostalih nepremičnin.

Tožnica v tožbi navaja, da postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani še vedno ni končan niti na prvi stopnji in se pritožuje zaradi dolžine trajanja postopka. Navaja, da se ji premoženje od odločanja o brezplačni pravni pomoči v letu 2009 pa do danes ni spremenilo in če bi se, bi to toženi stranki sporočila. S tem premoženjem tudi ne more razpolagati, saj je pod izvršbo in se je že prodajalo na javni dražbi pred Okrajnim sodiščem v Litiji. Pri svojih trditvah se sklicuje na podatke iz zemljiške knjige. Podatki GURS pa ne odražajo dejanskega stanja in ne morejo biti zadostna pravna podlaga za odločitev o taki stvari, kot je pravica do uveljavitve pravice do sodnega varstva. Premoženje, ki ga ni mogoče uporabiti zaradi sodne prepovedi odtujitve ali obremenitve, nima enake socialne funkcije kot premoženje, s katerim se lahko razpolaga. Tožena stranka bi morala pred odločitvijo ugotoviti popolno dejansko stanje, to pa je mogoče le na podlagi podatkov zemljiške knjige. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je vpogledala tako v uradne podatke GURS kot tudi zemljiške knjige ter ugotovila, da je tožnica lastnica več nepremičnin, vendar ocena njihove vrednosti v tistem času na GURS-u še ni bila dostopna. Tožnica v socialnem sporu ni uspela in je zato tožena stranka po štirih letih od dodelitve brezplačne pravne pomoči ponovno preverila finančno stanje tožnice, skladno z 49. členom ZBPP, in ugotovila, ali se je le-to izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da so nepremičnine, ki jih ima v lasti tožnica, sicer pod hipoteko, vendar to ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnica je še vedno vpisana kot edina lastnica nepremičnin in jih je zato potrebno upoštevati kot njeno premoženje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je sicer tožnica kot toženo stranko pomotoma navedla: „Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana“. Pravilna navedba tožene stranke bi bila: Republika Slovenija, ki jo zastopa Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodišče tožnice ni posebej pozivalo na popravo tožbe, ker napaka ni bistvenega pomena, saj je kot tožena stranka na prvem mestu pravilno naveden isti subjekt, to je Republika Slovenija, le da jo v konkretnem primeru zastopa Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in ne Okrožno sodišče v Ljubljani.

Iz upravnega spisa je razvidno, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč v socialnem sporu pod opr. št. Ps 2603/2009, določena ji je bila odvetnica A.A., kateri je tožena stranka s posebnim sklepom dne 20. 4. 2012 tudi odredila, da se ji izplačajo stroški v višini 185,76 EUR, dne 21. 5. 2012 je finančno računovodska služba tožene stranke sporočila strokovni službi za BPP, da je bil odvetnici nakazan strošek na nudenje brezplačne pravne pomoči, nakar je dne 20. 12. 2013 sledila izdaja izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, pri čemer pa ni razvidno, da bi tožena stranka pred izdajo odločbe pritegnila tožnico v ta nov postopek, ki ga je začela, to je postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka s tem tožnici ni dala možnosti, da bi se na učinkovit način izjasnila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Tožena stranka bi morala dati tožnici pred izdajo odločbe možnost, da se izreče o vrednosti njenih nepremičnin in o možnosti razpolaganja z njimi, saj je tožničino zatrjevanje, da je v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve ali obremenitve z njimi, relevantno pri presoji, ali tožnica res ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tako pa je imela tožnica možnost šele v upravnem sporu navajati pravno relevantna dejstva, namesto da bi se ta ugotavljala v upravnem postopku. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Ker tožnica v upravnem postopku ni imela možnosti izreči se o svojih nepremičninah v postopku ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, je podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka dati tožnici možnost, da se izjasni o ugotovitvah tožene stranke glede vrednosti nepremičnin.

Glede na tožbeno navedbo, da postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem še ni končan, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil ta postopek s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 2603/2009 z dne 6. 4. 2012 končan. Iz te sodbe je razvidno, da je le-ta postala pravnomočna dne 23. 5. 2012. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.