Jedro

Sodišče v delovnem sporu ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka zavrne zahtevek tožnika za obračun bruto zneska odškodnine na neto osnovo 3.714,96 EUR ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neto znesek 3.714,96 EUR, na ta znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 2. 8. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške sodnega postopka v višini 1.184,37 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti ter tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka izrecno opozarja, da je bil tožnik napoten na mednarodno misijo KFOR 23 in je bil ves čas napotitve pripadnik SV - posledično zavezan k izvajanju določenih nalog povezanih s tem. Sodišče se je pretirano oprlo na izpoved tožnika in njemu naklonjenih prič. Sodišče prve stopnje je preveliko pozornost namenilo nošenju uniforme na mednarodni vojaški misiji in navedeno štelo kot aktivnost ter ni upoštevalo, da civilnih oblačil vojaki na mednarodnih misijah sploh nimajo s seboj. Prav tako je sodišče toženi stranki očitalo, da ni vodila evidence o izrabi delovnega časa, čeprav je priča A.A. pojasnila tudi, kako je bil tožniku zagotovljen dan tedenskega počitka in je njeno izpoved mogoče šteti kot verodostojno. Tožena stranka opozarja, da gre za pripadnike SV na misiji v tuji državi in ne za izlet hortikularnega društva... Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska obračunane odškodnine. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami določa, da je plača pripadnikov v MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov. Taka plača torej predstavlja neto plačo, ki jo pripadnik dobi izplačano na račun. V drugem odstavku 4. člena Uredbe je določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Zakon o dohodnini določa, da se vsako izplačilo ali ugodnost, ki je neposredno ali posredno povezana z zaposlitvijo vključuje med dohodke iz zaposlitve. V 41. do 45. členu Zdoh-2 je določeno, da se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu in funkcionarju po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujino, vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, ki jih pripadnik prejema za enaka dela v Sloveniji. V 3. do 7. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost pa je določeno, od katerih dohodkov se plačujejo prispevki, med njimi pa ni omenjene odškodnine, zato tožena stranka šteje, da je sodišče nepravilno dosodilo plačilo prispevkov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič in tožnika ter listinskim dokazom (evidenco tožene stranke o prostih dneh pripadnikov SV na mirovni misiji). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in prič in ne na izpoved njegovega nadrejenega ter evidence tožene stranke o prostih dnevih pripadnikov SV na misiji. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva ter skladno s splošno znanimi dejstvi o poteku dela na mednarodnih misijah. Zgolj dejstvo, da je tožnik zainteresiran za izid tega postopka, ne pomeni, da je njegova izpoved samodejno neverodostojna oziroma, da je sodišče ne sme upoštevati. Prav tako tožena stranka trditve o pristranskosti prič, ki jih je predlagal tožnik, uveljavlja šele v pritožbi, pri tem pa ni pojasnila, zakaj tega ni uveljavljala že predhodno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bil tožnik napoten na mednarodno misijo KFOR 23 in je bil ves čas napotitve pripadnik SV, posledično zavezan k izvajanju določenih nalog povezanih s tem in da bi moralo sodišče pri priznanju pravice do tedenskega počitka razlikovati med vojaško doktrinarno pripravljenostjo in delovno pravnim vidikom te pripravljenosti ter da zato tedenski počitek na vojaških misijah v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima v domovini. Sodišče prve stopnje je glede temelja terjatve pravilno poleg pravilnika tožene stranke upoštevalo tudi drugo pravno podlago in sicer 156. člen ZDR, ki poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni, določa tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 s sprem. - ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Navedene zakonske določbe je pri toženi stranki konkretiziral Pravilnik, v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (8. člen Pravilnika). Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik na misiji upravičen do enega dneva počitka na teden. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice na zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

7. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je pravilno priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na, s strani tožene stranke, opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini.

8. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe o obračunu bruto zneska odškodnine in o predhodnem plačilu davka in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec od prisojenega prejemka delavca iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob plačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 11/2018 in 32/2018). Vrhovno sodišče je v citiranih sodbah zapisalo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. Glede na navedeno sodišče v delovnem sporu ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem pa niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člena ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (II. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil.