Up-88/94

31. maj 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M.Z. z J. na seji senata dne 31. maja 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba M.Z. zoper sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 681/93-6 z dne 2.6.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sodbo, izdano dne 2.6.1994 v upravnem sporu, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo tožbo zoper Republiški gradbeni inšpektorat. Le-ta je z odločbo z dne 16.4.1993 zavrnil pritožbo zoper sklep prvostopnega inšpekcijskega organa, s katerim pritožniku ni bila priznana pravica, da se udeležuje kot stranka postopka v inšpekcijski zadevi investitorja (pritožnikovega soseda), ki gradi objekt brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z zavrnitvijo položaja stranke v konkretnem inšpekcijskem postopku kršene njegove ustavne pravice iz 22. člena Ustave in posledično možnost za varstvo pravice do zdravega življenskega okolja iz 72. člena Ustave.

B.

Kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku, določa 49. člen ZUP. Po tej določbi je aktivna stranka oseba, na zahtevo katere se je uvedel upravni postopek za uveljavitev kakšne njene pravice ali za oprostitev oziroma zmanjšanje kakšne njene obveznosti. Pasivna stranka je oseba, zoper katero teče upravni postopek, v katerem ji je treba naložiti kakšno obveznost ali odrediti izgubo oziroma zmanjšanje kakšne njene pravice. Lastnost pasivne stranke pridobi oseba s samo uvedbo upravnega postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti (zavezanec) ali na zahtevo aktivne stranke (nasprotna stranka). Stranski udeleženec (intervenient) je oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje ureja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima kdo oziroma kdo ima lahko kakšno pravico ali pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Sosed ima npr. interes, da gradnja ne bo prizadela njegovih pravnih koristi, kot so prekomerno onasneževanje ali hrup, zato ima v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja položaj stranke v postopku - stranskega udeleženca. Ko pa je lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje enkrat izdano in ko je torej sosed imel možnost kot stranka v postopku varovati svoje pravice in pravne koristi v obsegu in mejah določenega upravnega postopka, je stvar pristojnih državnih organov, da nadzirajo izvajanje in spoštovanje predpisov ter upravnih odločb in da v zvezi s tem po uradni dolžnosti sprejemajo ustrezne ukrepe (9. in 20. člen Zakona o upravi).

Lastnost stranke v upravnem postopku ima samo oseba, o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se v konkretnem upravnem postopku odloča. Stranski udeleženec kot stranka v upravnem postopku je lahko le pravni interesent - tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist (interes). Tisti, ki zasleduje kakšno svojo materialno ali moralno korist, zaradi katere je zaiteresiran, kako se bo končal upravni postopek v določeni upravni stvari, je lahko le dejanski interesent, vendar pa ne more biti stranka v tem upravnem postopku. Dejanski interesent lahko obvesti pristojni upravni organ o okoliščinah oziroma dejanskem stanju, na podlagi katerega bi bilo po njegovem mnenju treba uvesti upravni postopek po uradni dolžnosti za varstvo javne - ne pa njegove osebne, lastne - koristi. Na podlagi takšnih obvestil organ postopka ni dolžan uvesti, mora pa taka obvestila upoštevati (drugi odstavek 124. člena ZUP) in vlagatelja na njegovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih (98. člen Zakona o upravi). Če za uvedbo določenega upravnega postopka velja načelo oficialnosti, potem za njegovo uvedbo ni potrebna še posebna zahteva stranke niti koga drugega. Morebitna taka vloga lahko le posredno vpliva na organ, da uvede postopek. Ni pa ga dolžan uvesti in če ga ne uvede, vložnik nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo konkretnega postopka po uradni dolžnosti. V inšpekcijskem postopku tako sosed nima več položaja stranke, ampak le položaj občana, ki na podlagi drugega odstavka 124. člena ZUP lahko opozori pristojni organ na potrebo po uvedbi postopka po uradni dolžnosti.

Taka ureditev ne nasprotuje načelu enakega pravnega varstva, ki ga kot poseben primer načela pravne enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) posebej določa 22. člen Ustave in ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.

Taka ureditev oziroma taka razlaga določbe 124. člena v zvezi z 49. členom ZUP pritožniku ne onemogoča , da enako kot vsi drugi uveljavlja svoje pravice iz naslova imisij in s tem tudi varstvo pred morebitnimi posegi v ustavno pravico do zdravega življenskega okolja. Seveda pa mora te svoje pravice varovati v za to predvidenem sodnem postopku in ne v upravnem oziroma inšpekcijskem postopku. Pri tem je pritožnik glede pravnih poti, ki so mu na voljo, v povsem enakem položaju kot vsi drugi prizadeti posamezniki. Določba 22. člena Ustave obvezuje zakonodajalca glede tega, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju oziroma da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva.

Po določbi 67. člena Ustave se z zakonom določi način uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Po določbah zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in ZTLR 36/90, v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona Uradni list RS št. 33/91 - v nadaljevanju ZTLR) mora lastnik uresničevati lastninsko pravico v skladu z naravo in namenom stvari (4. člen); pravico ima uporabljati stvar v mejah, ki jih določa zakon (prvi odstavek 3. člena) in se pri tem vzdrževati kršitev lastninske pravice drugega (drugi odstavek 3. člena). Lastninska pravica ni absolutna. To pomeni, da se določijo dolžnosti in omejitve lastnika pri pridobivanju in uživanju lastnine zaradi varstva javnega interesa (varstvo okolja, varstvo kmetijske proizvodnje, varstvo naravnega bogastva, ipd.), pa tudi omejitve zaradi sosedskih odnosov in prepovedi opravljanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Omejitve, ki jih ureja sosedsko pravo, naj bi omogočale varstvo pred prekomernimi vplivi s sosednjega zemljišča.

Ustava v 72. členu posebej določa, da ima vsakdo pravico do zdravega življenskega okolja. Tudi prekomerno vplivanje s sosednjega zemljišča ima lahko za posledico ogrožanje navedene pravice in v posledici tega škodo. Varstvo pred škodo je zagotovljeno s splošnimi in posebnimi civilnopravnimi predpisi. Po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti je mogoče zahtevati odškodnino le takrat, kadar so izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, posebej tudi nedopustnost (protipravnost). Prepoved vplivanja na sosedovo zemljišče pa je v okviru pravil o imisijah možna, če motnje presegajo običajno mero (normalno mejo) glede na krajevne razmere. Sosedsko pravo namreč izhaja iz dejstva, da mora človek, ki živi v določeni krajevno povezani skupnosti, trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti.

Sosed svojih pravic in pravnih koristi (pravnih interesov) iz naslova imisij ne more varovati v upravnem oziroma v inšpekcijskem postopku, ampak v postopkih pred sodiščem: na stvarnopravni (42. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij) ali na obligacijskopravni (156. člen ZOR) podlagi. Gre za zatrjevani poseg v civilnopravno sfero posameznika in ne za prizadeto javno korist; zato gre za civilnopravni in ne upravni postopek oziroma za sodno in ne za upravno pristojnost. Ne glede na potek in rezultat postopka inšpekcijskega nadzora ima prizadeti sosed možnost uveljavljati prekomerne imisije in terjati odstranitev njihovega vzroka ter odpravo njihovih posledic; možnost pa ima tudi terjati ustrezno odškodnino. V inšpekcijskem postopku ima sosed lahko le položaj dejanskega interesenta, ne pa tudi pravnega interesenta in s tem položaja stranke v postopku.

Glede na vse navedeno je očitno, da izpodbijana sodba ne krši ustavnih pravic pritožnika iz 22. in 72. člena Ustave, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavanje.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata:

dr. Lovro Šturm