Jedro

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena ZDDV-1).Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v III. točki izreka tako, da se znesek 743,47 EUR nadomesti z zneskom 678,97 EUR, znesek 423,78 EUR pa z zneskom 387,01 EUR, - v V. točki izreka pa tako, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 6.7.2016 sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102687/2015 z dne 7.9.2015 v 1. točki izreka zaradi umika tožbe za znesek 27,24 EUR s pripadki, razveljavi in v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka); razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 102687/2015 z dne 7.9.2015 ostane v veljavi v 1. točki izreka za plačilo glavnice v znesku 1.425,88 EUR in za znesek obresti v višini 81,37 EUR ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice od dne vložitve izvršilnega predloga oziroma tožbe do dne plačila (II. točka izreka); delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek (avtorskega nadomestila) v višini 743,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 4.9.2015 do dne plačila ter znesek (civilne kazni) v višini 423,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2012 do dne plačila, vse v 15-tih dneh (III. točka izreka); v presežku podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti izvršilne in nadaljnje pravdne stroške v znesku 424,59 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitvi v III. in V. točki izreka, je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je temelj zahtevka za plačilo avtorskega nadomestila za vse tri poslovne prostore tožene stranke v vtoževanem obdobju podan. V tem delu je tudi zmotno uporabilo pravila dokaznega bremena, ko je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da se v vtoževanem obdobju ni predvajala glasba, za katero bi bila tožeča stranka upravičena zaračunavati avtorsko nadomestilo. Gre za negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati. Tožeča stranka pa ni dokazala, da so se takšna glasbena dela predvajala. Zapisniki o opravljenih kontrolah so bili sestavljeni enostransko, zato ne predstavljajo verodostojnih dokazov. Še posebej pa tožeča stranka ni izkazala predvajanja glasbe za lokacijo H. V tem lokalu je bila kontrola opravljena 17.10.2012, ta zapisnik pa nikakor ne dokazuje, da se je glasba predvajala tudi še dve leti po tem, v spornem obdobju od aprila 2014 do junija 2015. Nasprotnega tudi dopis z dne 8.9.2015 ne dokazuje. V njem je tožena stranka zgolj ugovarjala obračunu za julij in avgust 2015, nikjer pa ni priznala siceršnje utemeljenosti zahtevka. Ta tudi ne izhaja iz dejstva, da tožena stranka računov ni zavračala, zgolj njena neaktivnost ne pomeni tudi priznanja njihove utemeljenosti. Podredno tožena stranka ugovarja odmerjeni višini nadomestila. Sodišče je tožeči stranki neupravičeno priznalo DDV. Ne drži navedba sodišča, da je tožeča stranka dolžna plačati DDV tudi v primeru, ko uporabnik glasbeno delo uporabi, ne da bi sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del. Sodna praksa je v tem pogledu drugačna (sodba VSL II Cp 115/2015). Pravna narava zahtevka je neupravičena obogatitev (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ), saj pravdni stranki v času spornega koriščenja malih avtorskih pravic nista imeli sklenjene pogodbe, od takšnega zahtevka pa tožeči stranki ne gre DDV. Tudi v pravilniku določeni zneski ne vključujejo DDV-ja. Sodna praksa je zavzela stališče, da nadomestitev za neupravičeno uporabo avtorskih del, ne predstavlja transakcije, ki bi bila obdavčena po Zakonu o dodani vrednosti (ZDDV-1). Sodišče je tožeči stranki neutemeljeno priznalo tudi civilno kazen, ki jo je odmerilo tudi v nesorazmerno visokem odstotku. Tožena stranka ni niti namerno niti iz hude malomarnosti kršila svojih obveznosti. Vztraja, da nadomestila ni bila dolžna plačevati iz razlogov kot jih ves čas navaja, tudi ni govora o naklepu ali o hudi malomarnosti. Pri zahtevani civilni kazni gre za špekulacijo tožeče stranke. Primarno je zahtevala avtorsko nadomestilo po neveljavni in bistveno višji tarifi iz leta 2006, za primer, če bi sodišče ugotovilo nezakonitosti te tarife, pa je v podrednem zahtevku, ki temelji na tarifi iz leta 1998, presežek do prvotno zahtevanega zneska preoblikovala v civilno kazen. Tožeča stranka zavestno pošilja račune, ki temeljijo na višji tarifi, za katero se zaveda, da je neveljavna (saj so sodišča to že večkrat ugotovila). Takšnemu špekuliranju sodišče ne sme dati pravnega varstva. Neplačevanje takšnih nezakonitih računov pa ne more pomeniti zavestnega kršenja materialnih avtorskih pravic. Civilna kazen je tudi nesorazmerno visoko odmerjena, saj je priznana kar v višini 57 % avtorskega nadomestila. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženi stranki v plačilo naložilo celotne pravdne stroške, kljub temu, da je tožeča stranka po višini uspela zgolj z 82 % zahtevka, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da je s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti propadla.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet spora je materialna pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami (28. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP) in pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja, ki sodita med izključne avtorske pravice. Po 147. členu ZASP se male avtorske pravice, kamor sodi tudi javna priobčitev neodrskih glasbenih del, lahko uveljavljajo le kolektivno, za prenos teh pravic pa je pooblaščena samo tožeča stranka. V postopku ni bilo sporno, da si tožena stranka ni pridobila dovoljenja za uporabo glasbenih del iz zaščitenega repertoarja tožeče stranke, ki jih je predvajala v svojih treh poslovnih prostorih. Obveznost tožene stranke za plačilo avtorskega nadomestila zaradi javne priobčitve glasbenih del v poslovnih prostorih, je tako nastala na podlagi zakona – ker tožena stranka avtorskega nadomestila ni poravnala, je bila s tem nedopustno obogatena, avtorji pa prikrajšani. Za obdobje od aprila 2014 do marca 2015 (prvi poslovni prostor) oziroma od aprila 2014 do julija 2015 (drugi poslovni prostor) oziroma od aprila 2014 do junija 2015 (tretji poslovni prostor) tožeča stranka od tožene stranke vtožuje (po delnem umiku) 1.507,25 EUR nadomestila oziroma (podredno) skupaj s civilno kaznijo 1.420,38 EUR. Tožena stranka priznava, da so v vseh treh poslovnih prostorih (gostinskih lokalih) nameščeni aparati za predvajanje glasbe, vendar glasbe od katere je tožeča stranka upravičena zaračunavati avtorsko nadomestilo, ne predvaja – bodisi se glasba sploh ne predvaja, bodisi se predvajajo glasbena dela, ki so avtorsko nezavarovana oziroma niso več zavarovana zaradi poteka 70 letnega roka iz 59. člena ZASP. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, v obsegu kot je to razvidno iz 1. točke obrazložitve te sodbe. Odločitev je v pretežni meri materialnopravno pravilna (napačna je odločitev le glede obveznosti plačila DDV), dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), tovrstne kršitve pa pritožba le pavšalno uveljavlja kot pritožbeni razlog. Razloge sodišča prve stopnje za delno ugoditev tožbenemu zahtevku (razen kolikor se nanašajo na obveznosti plačila DDV) pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je dokazno breme med pravdnima strankama pravilno razporedilo – dokazno breme, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju v svojih poslovnih prostorih priobčevala javnosti avtorska dela iz zaščitenega repertoarja tožeče stranke, je bilo na tožeči stranki, dokazno breme, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju v teh prostorih priobčevala glasbena dela, ki niso ali niso več avtorsko zaščitena, pa je bilo na toženi stranki. Tožeča stranka je svojemu dokaznemu bremenu zadostila, tožena stranka pa ne. Dejstvo, da so v lokalih nameščene naprave za priobčevanje glasbe javnosti, zapisniki z dne 22.11.2012, 16.7.2.2014 in 6.11.2014 za prvi lokal, zapisniki z dne 16.11.2012, 27.3.2015 in 17.10.2015 za drugi lokal, dejstvo, da tožena stranka prejetih računov nikoli ni zavrnila iz razloga neuporabe glasbenih del iz zaščitenega repertoarja tožeče stranke, nedvomno potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje o javnem priobčevanju glasbe s strani tožene stranke. Enako velja za tretji lokal, čeprav je tožeča stranka glede njega predložila le zapisnik z dne 17.10.2012 in se sklicevala na dopis tožene stranke z dne 8.9.2015, s katerim je ta zavrnila račune za plačilo avtorskih honorarjev za mesec julij in avgust 2015 iz razloga, ker je bil ta lokal v tem času zaprt. Tožena stranka računov ni zavrnila iz razloga, ker v lokalu ne bi predvajala glasbe oziroma ne bi predvajala avtorske zaščitene glasbe, v povezavi z dejstvom, da so bila tudi v tem lokalu nameščene naprave za priobčevanje glasbene dejavnosti in da tudi glede tega lokala tožena stranka tudi ostalih prejetih računov nikoli ni zavrnila iz razloga neuporabe glasbenih del iz zaščitenega repertoarja tožeče stranke, je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi v tem lokalu tožena stranka javno priobčevala glasbo.

7. Upravičeno je sodišče prve stopnje zapisnike o kontrolah upoštevalo kot dokaze v postopku. Tudi enostransko podpisani zapisnik je listinski dokaz, ki poleg tega kdo ga je sestavil in podpisal potrjuje tudi njegovo vsebino. Tožena stranka verodostojnosti sestave in vsebine niti ni konkretno oporekala.(1) Le pavšalno je nasprotovala njihovi veljavnosti. Pritožbene navedbe so zato tudi v tem obsegu neutemeljene.

8. Kot rečeno je bilo dokazno breme, da je v vtoževanem obdobju v svojih poslovnih prostorih predvajala le glasbena dela, ki niso (več) avtorsko zaščitena, na strani tožene stranke. Edinega dokaza, ki ga je predlagala v potrditev svojih navedb, zaslišanje zakonitega zastopnika, sodišče prve stopnje ni moglo izvesti, saj se naroka za glavno obravnavo ni udeležil. Tožena stranka tako nedvomno ni izkazala, da bi se v lokalih v spornem obdobju predvajala le avtorsko nevarovana dela.

9. Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena – ZDDV-1)(2). Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1.(3) Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.(4) Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti 678,97 EUR (glej 12. točko obrazložitve) in ne 743,47 EUR.

10. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, je tožena stranka v svojih poslovnih prostorih uporabljala avtorsko zaščitena glasbena dela nezakonito, saj jih je uporabljala brez predhodno pridobljenega dovoljenja, saj pogodba med strankama o prenosu materialne pravice ni bila sklenjena. V vtoževanem obdobju tudi ni plačala avtorskega nadomestila za uporabo del (pri čemer računov, ki jih je vsakomesečno prejemala ni zavrnila), niti nespornega dela obveznosti (tožena stranka v tem postopku zatrjuje, da je pri izračunu nadomestila potrebno upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del s Tarifo iz leta 1998), pri čemer bi glede na dejavnost, s katero se ukvarja, morala vedeti, da s predvajanjem del brez dovoljenja avtorjev in brez plačila honorarja, protipravno posega v pravico avtorjev, in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka zavestno kršila materialne avtorske pravice, v posledici česar je pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku za plačilo civilne kazni v zahtevani višini 57 % povečanja nadomestila za uporabo avtorskih del(5), pravilno in zakonito ugodilo (tretji in četrti odstavek 168. člena ZASP). Ker avtorsko nadomestilo za uporabo varovanih avtorskih del za vse tri poslovne prostore tožene stranke v vtoževanem obdobju sedaj znaša 678,97 EUR (in ne 743,47 EUR), znaša sedaj znesek zahtevane civilne kazni (v višini 57 % od izračunanega avtorskega nadomestila) 387,01 EUR.

11. V posledici delnega uspeha tožene stranke s pritožbo in ker se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem pritožbe, da je pri oceni uspeha pravdnih strank v konkretnem primeru upoštevati tudi dejstvo, da tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom ni uspela(6), je pritožbeno sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev in upoštevajoč vse okoliščine primera odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki sami nosita tudi stroške pritožbenega postopka. Odločitev za toženo stranko temelji na določbi drugega odstavka 145. člena ZPP, za tožečo stranko pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Da se v lokalih nahajajo v zapisnikih opisane naprave za predvajanje glasbe je celo izrecno potrdila.

Op. št. (2): In se z drugačnim stališčem sodišča prve stopnje (ki sicer temelji na stališčih zavzetih v nekaterih odločbah sodišča druge stopnje – sodna praksa o tem vprašanju namreč ni enotna) pritožbeno sodišče ne strinja.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe VSL V Cpg 101572014, V Cpg 919/2016, I Cp 1994/2015, II Cp 115/2015, I Cp 858/2014, II Cp 229/2014 in druge.

Op. št. (4): Tako tudi odločba VSL I Cp 1994/2015. Op. št. (5): Sodna praksa v primerljivih primerih večinoma priznava civilno kazen v višini 100 % nadomestila Op. št. (6): Pri čemer ga je postavila upoštevajoč tarifo, glede katere so sodišča že večkrat ugotovila, da je nezakonita in se je tožeča stranka njene nezakonitosti nedvomno zavedala.