Jedro

Župan občine nima v določilu 47. členu ZDDO pooblastila imenovanje disciplinske komisije, ki bi odločala o disciplinski odgovornosti delovcev na prvi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne. Stroške odgovora na revizijo krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je sklep disciplinske komisije prve stopnje z dne 30.9.2001 in sklep disciplinske komisije druge stopnje z dne 17.10.2001 kot nezakonita razveljavilo. Ugotovilo je, da je bil disciplinski postopek, ki ga je vodil nepristojni organ, bistveno kršen, zato za izrek najstrožje disciplinske sankcije ni bilo zakonite podlage. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov je sodišče toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji za čas nezakonito izrečene sankcije prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Toženo stranko je tudi zavezalo k povrnitvi stroškov postopka v znesku 113.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo s predlogom, da se reviziji ugodi in v celoti razveljavi sodba sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču revizije lahko župan odloča le o lažjih kršitvah, ne pa v primerih, ko je zagrožen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Po drugem odstavku 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v takšnem primeru o disciplinski odgovornosti delavca odloča disciplinska komisija in temu je tožena stranka sledila. Čeprav statut občine Ž. določa, da župan imenuje disciplinsko komisijo druge stopnje in sam odloča o disciplinski odgovornosti na prvi stopnji, to po stališču revizije ne pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Ta bi bila storjena v primeru, če bi morala odločati disciplinska komisija, odločal pa bi župan sam. Ravnanje župana z imenovanjem disciplinske komisije ima zakonito podlago v določbi drugega odstavka 59. člena ZTPDR. Zato bi bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati, ali je disciplinska komisija disciplinski postopek izvedla zakonito oziroma ali je zadostila vsem načelom disciplinskega postopka. Po analogiji s kazenskim (drugi odstavek 36. člena ZKP) in pravdnim postopkom (20. člen ZPP) tako tožena stranka oziroma njen župan nista ravnala nezakonito.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02-ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Ker tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo zgolj zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Trditev, da v disciplinskem postopku, ki ga je vodila tožena stranka, niso bile storjene postopkovne kršitve absolutnega značaja, ne drži. Po določilu 1. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90-38/99 - ZDDO) se delovno razmerje in s tem tudi disciplinski postopki v državnih organih urejajo z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, z Zakonom o delovnih razmerjih in z Zakonom o delavcih v državnih organih, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7 poglavju Temeljnega zakona o pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in v 6. poglavju Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). V omenjenih zakonskih določilih je vsebovana pristojnost disciplinske komisije za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanju ukrepov, njena sestava, način volitev članov, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem. Z zakonom so torej določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka.

V 46. členu ZDDO sta kot organa za izrek disciplinskih ukrepov določena predstojnik organa in disciplinska komisija, ki jo imenuje izvršni svet. Po izrecni določbi iz 47. člena odloča o disciplinski odgovornosti delavcev na prvi stopnji - predstojnik. To določilo pomeni drugačno ureditev kot je predpisana v 59. členu ZTPDR, ki ureja možnosti, da v disciplinskih zadevah na prvi stopnji ob disciplinski komisiji odloča tudi individualni organ. Tako lahko po prvem odstavku omenjene zakonske norme poslovodni organ ugotavlja disciplinsko odgovornost delavcev tako za lažje kot tudi za hujše kršitve, za katere se izreče javni opomin ali denarna kazen, ne pa disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Organ, ki je na prvi stopnji pristojen za izrekanje najstrožjega ukrepa, je po drugem odstavku 59. člena disciplinska komisija. Njeno sestavo in delo urejajo določila tretjega in četrtega odstavka 60. člena.

Vendar imajo te določbe naravo "matičnega" zakona, kar pomeni, da se uporabljajo za delovna razmerja vseh delavcev, razen če posebnosti ne urejajo posebni zakoni (drugi odstavek 1. člena ZDR). Ob sprejetem načelu enotnosti delovnih razmerij ter zato enotni ureditvi določenih temeljev je namreč nujna diferenciacija v ureditvi delovnih razmerij, in sicer tako, da posebni zakoni na poseben način uredijo nekatere pravice, obveznosti in odgovornosti, če je to potrebno zaradi narave ali organizacije delovnega procesa. Zaradi specifične narave nalog delavcev, zaposlenih v organih državne uprave je ZDDO nekatera vprašanja glede njihovih pravic, obveznosti in odgovornosti z delovnega razmerja drugače uredil, med njimi tudi pristojnost in pooblastilo predstojnika, da odloča o disciplinski odgovornosti delavcev na prvi stopnji (47. člen ZDDO). Po izrecni določbi 6. člena ZDDO lahko le zakon določi pristojnost drugega organa kot je naveden v 47. členu.

V obravnavanem primeru je župan občine Ž. na podlagi 36. člena Statuta občine Ž. (Uradni list RS, št. 37/99 in 43/2000) imenoval disciplinsko komisijo za odločanje na prvi stopnji. Navedeno statutarno določilo županu ne daje pravne podlage za prenos pooblastil. Nasprotno v 23. alinei 36. člena statuta skladno z določbami ZDDO (46., 47. in 48. člen) izrecno določa, da župan imenuje disciplinsko komisijo za odločanje na drugi (torej ne na prvi) stopnji in da sam odloča o disciplinski odgovornosti na prvi stopnji. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da imenovanje disciplinske komisije na prvi stopnji presega okvire županovih pooblastil, kakršne mu daje statut, in nedopustno posega v zakonsko materijo. Z imenovanjem disciplinske komisije prve stopnje je bil urejen disciplinski postopek v nasprotju s temeljnimi načeli in določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o delavcih v državnih organih.

Ob ugotovitvi, da je bil pri vodenju disciplinskega postopka zoper tožnico in izrekanju disciplinskega ukrepa kršen zakon, je bila odločitev obeh sodišč o ugoditvi tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilna.

Zato je Vrhovno sodišče RS revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tudi sama trpeti stroške revizijskega postopka. Izrek o stroških je zajet v zavrnilnem delu sodbe. Stroške odgovora na revizijo pa krije tožeča stranka, saj ni doprinesel k rešitvi (165. člen ZPP).