Jedro

Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi dokazovala poslovno sodelovanje s podjetjem A. iz Lichtensteina, ki je izstavilo računa. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da so s tem podjetjem sodelovali ter da je nastal posel projektiranja, pa ne zadosti za davčno priznavanje stroškov storitev posredovanja in sodelovanja za pridobitev posla projektiranja in izstavitev računov v znesku 1.500.000,00 EUR. Čim je pa tako, je pravilen tudi zaključek, da se odhodki po spornih računih davčno ne priznajo.

Zgolj na podlagi računov, na podlagi katerih je direktor uveljavljal povračilo stroškov goriva in ki jih je predložil tožnik, ni mogoče ugotoviti, ali so bila potovanja dejansko opravljena za službene potrebe. Ker računi niso listine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati namen potovanja, kraj potovanja oz. prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti obsega službenih potovanj, oziroma, do kakšnih povračil je bil direktor upravičen, je odločitev, da se za navedena povračila dodatno obračunajo obveznosti od osebnih prejemkov pravilna.

Potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, vendar šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP v višjem deležu od tistega, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi. Ker prisilna poravnava v danem primeru ob izdaji odločbe še ni bila potrjena oz. zaključena, je bila tožniku pravilno naložena v plačilo celotna davčna obveznost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Kot izhaja iz odločbe št. DT-0610-726/2010,09-1603-01 z dne 18. 5. 2011, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) pri tožniku opravil inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in o ugotovitvah dne 30. 3. 2011 sestavil zapisnik. Na podlagi ugotovitev je prvostopenjski organ nato dne 18. 5. 2011 tožniku izdal izpodbijano odločbo, s katero mu je odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 345.000,00 EUR (I.1. točka izreka) ter pripadajoče obresti v znesku 52.136,57 EUR (I.2. točka izreka) in pripadajoče obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leta 2008 v znesku 10.994,71 EUR (I.3.točka izreka); v plačilo mu je še naložena - akontacija dohodnine od plač in drugih osebnih prejemkov iz delovnega razmerja v znesku 2.704,92 EUR s pripadajočimi obrestmi, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih v znesku 1.312,70 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 13,17 EUR, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene v znesku 749,50 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 7,52 EUR, prispevki za zdravstveno zavarovanje od zaposlenih v znesku 538,60 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 5,4 EUR, prispevki za zdravstveno zavarovanje za zaposlene v znesku 555,58 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 5,58 EUR, prispevki za poškodbe pri delu in poklicne bolezni za zavarovance pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih v znesku 44,88 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 0,45 EUR, prispevki za zaposlovanje od zaposlenih v znesku 11,86 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 0,12 EUR, prispevki za zaposlovanje za zaposlene v znesku 5,11 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 0,05 EUR, prispevki za starševsko varstvo od zaposlenih v znesku 8,47 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 0,08 EUR, prispevki za starševsko varstvo za zaposlene v znesku 8,47 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 0,08 EUR (točke od II.1 do II. 10).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo v inšpekcijskem pregledu, s poudarkom na pravilnosti evidentiranja stroškov na podlagi računov izdanih s strani A., Liechtenstein (v nadaljevanju A., Liechtenstein) in obračunavanju in izplačevanju stroškov goriva direktorju B.B., ugotovljeno, da je tožnik za leto 2007 med stroški storitev knjižil znesek v višini 1.350.000,00 EUR po računu z dne 15. 4. 2007 ter v višini 150.000,00 EUR po računu z dne 7. 4. 2007, ki ju je prejel dne 24. 4. 2007. Iz obeh računov je razvidno, da A., Liechtenstein tožniku zaračunava (prevedeno iz nemščine v slovenščino, s tem, da je naslov pogodbe v računu naveden zgolj v slovenščini) „Na podlagi dogovora „Pogodba o posredovanju in sodelovanju za pridobitev posla projektiranja“ z dne 6. 3. 2006.“ Na računu, ki se glasi na znesek 1.350.000,00 EUR je naveden datum za pokritje plačila 30. 4. 2007, na računu za 150.000,00 EUR pa je naveden datum za plačilo 12. 2. 2007. V obeh primerih je navedeno, da se plačilo nakaže na račun banke C. Po tem, ko je prvostopenjski organ od tožnika zahteval, naj predloži vso razpoložljivo dokumentacijo v zvezi z zaračunanimi storitvami, ki naj bi jih opravil A., Liechteinstein v zvezi s posredovanjem in sodelovanjem pri pridobivanju posla projektiranja v družbi D. d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju D.) je ta predložil v računih navedeno pogodbo ter pojasnil, kako je vzpostavil stik z navedenim podjetjem, s kom je sodeloval in zakaj se je odločil, da sodeluje s tem podjetjem. Zahtevano je tudi bilo, da predloži konkretna dokazila o opravljenem poslu. Nato je navedena vsebina predložene „Pogodbe o posredovanju in sodelovanju za pridobitev posla projektiranja“, sklenjene dne 6. 3. 2006. Iz pogodbe, ki je bila predložena v slovenskem jeziku izhaja, da se naročnik (tožnik) ukvarja s projektiranjem, ter da ima interes pridobitve poslov projektiranja, ki bi jih izvajal kot glavni projektant za izdelavo projektov za stanovanjsko poslovni kompleks. Družba D. (kot investitor) je lastnik (določno navedenih) nepremičnin in ima na njih namen izgraditi stanovanjsko poslovni kompleks. Tožnik ima tudi interes, da bi njegova matična družba E. d.d. kupila poslovni delež v družbi D. s čimer bi naročnik prav tako pridobil posel projektiranja. Posrednik (A.) ima interes tožniku pomagati pri pridobitvi posla glavnega projektanta, kar bo zanj komercialno ugodno, oz. če bo matična družba E. d.d. tako hotela in bi bilo to izvedljivo pri nakupu poslovnega deleža v investitorju. Provizijo po tej pogodbi plača tožnik tudi, če E. d.d. kupil poslovne deleže v investitorju. Predmet pogodbe je dogovor o storitvah svetovanja in posredovanja, ki jih bo posrednik A., Liechteinstein nudil tožniku v zvezi z želeno pridobitvijo posla glavnega projektanta.

Tožnik je predložil k pogodbi tudi z dne 15. 1. 2007 sklenjeni aneks št. 1, ki je bil podpisan tako s strani direktorja tožnika in direktorja A. Liechtenstein in tudi glavne direktorice E. d.d. F.F. Iz aneksa izhaja, da so bila s sodelovanjem A. Liechtenstein in na podlagi posredovanja uspešno zaključena pogajanja in usklajena pogodba za nakup družbe G. d.o.o. ter je tako posel izveden uspešno in izpolnjeni pogoji za izplačilo provizije. Tožnik je poleg računov, prejetih od A. Liechtenstein, predložil še dopis, ki mu ga je ta posredoval v angleškem jeziku in ga je tožnik prejel 12. 2. 2007. V njem ta navaja, da se strinja z odložitvijo plačila zavezanca za znesek 150.000,00 EUR, ki ga naj plača do 20. 2. 2007. Po tem, ko je prvostopenjski organ zahteval dokazila v zvezi z opravljenimi plačili, je bilo iz kartice dobavitelja A. Liechtenstein razvidno, da je bilo plačilo opravljeno v skupni višini 1.500.000,00 EUR (dne 26. 4. 2007 evidentirano plačilo kot črpanje avansa v znesku 150.000,00 EUR, dne 26. 4. 2007 pa je bilo opravljeno plačilo v znesku 1.350.000,00 EUR). Prvostopenjski organ je, glede na prenizko stanje na transakcijskem računu H. d.d., od koder je bilo opravljeno nakazilo dobil pojasnilo, da je tožnik dne 25. 4. 2007 prejel prilive na transakcijski račun pri I. d.d. v zneskih: 876.118,20 EUR, 60.134,41 EUR in 736.681,80 EUR in je nato dne 26. 4. 2007 skupni znesek prejetega denarja (1.360.000,00 EUR) nakazal na svoj TRR pri H. d.d.. V zvezi z nakazilom zneska 150.000,00 EUR je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel denarna sredstva dne 19. 2. 2007 v obliki kredita od E. d.d. Na podlagi predloženih listin ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da so bile zaračunane storitve s strani podjetja A. Liechtenstein dejansko za tožnika tudi opravljene. Zato je bil tožnik pozvan, naj predloži vsa dokazila o dejansko opravljenih storitvah, ki so bile zaračunane po navedenih računih, prejetih od A. Liechtenstein.

Direktor tožnika je nato pojasnil, da je dobil posel z D. še preden je E. d.d. stopil v lastništvo. Bil pa je posel z E. d.d. podpisan po tožnikovi sklenitvi pogodbe s A. Liechtenstein. Ta je vodil vse aktivnosti z D., da je bila lahko s strani tožnika podpisana pogodba o projektiranju v višini 3,2 mio EUR. Direktor je navedel, da bo do 4. 3. 2011 predložil vso dokumentacijo, ki jo ima v zvezi s tem. Tožnik je tako predložil dne 28. 12. 2006 podpisano pogodbo za izdelavo PZI projektov za stanovanjsko poslovni kompleks na območju ... v Ljubljani in dne 4. 7. 2007 podpisani aneks k tej pogodbi, po katerem se naslov naročnika spremeni v J. d.o.o., katere direktor je od dne 3. 4. 2007 F.F. Tako je E. d.d. stopil v lastniško strukturo D. (vpis v sodni register dne 19. 4. 2007) preden je A. Liechtenstein izdal tožniku račun za posredovanje pri pridobitvi posla v zvezi projektiranjem za družbo D. (dne 24. 4. 2007). Tožnik je prejel na svoj TRR denarna sredstva od I. banke dne 25. 4. 2007 in jih dne 26. 4. 2007 uporabil za plačilo računa, prejetega od A. Liechtenstein. S tem je bilo tudi plačilo tega računa opravljeno po vstopu E. d.d. v lastništvo D. Glede na opisana pojasnila tožnik ni predložil nobenih dokazov glede vsebine opravljenih del, ki bi naj jih A. Liechtenstein v zvezi s pridobitvijo posla projektiranja za družbo D. zanj opravil. Tožnik je ob tem pojasnil, da se vsa dokumentacija v zvezi s konkretno opravljenimi storitvami svetovanja in posredovanja, ki jih je A. Liechtenstein opravil zanj, nahaja pri družbi E. d.d. v stečaju. Ta je namreč zanj vodila poslovne knjige. Prvostopenjskemu organu niti po tem, ko je pozval stečajno upraviteljico E. d.d. v stečaju k predložitvi dokumentov, ki bi naj bili arhivirani v E. d.d. v stečaju in so nastali kot posledica opravljenih storitev svetovanja in posredovanja A. Liechtenstein za tožnika, ti niso bili izročeni. Direktor tožnika pa je pojasnil, da je bil s podpisom pogodbe o projektiranju posel s strani A. Liechtenstein opravljen, kar dokazuje s tem, da je bilo izvedeno projektiranje in aktivnosti pri projektiranju ... Po oceni prvostopenjskega organa pa zgolj predložitev računov, ki ne vsebujejo opisa konkretno opravljenega dela, ne zadostijo pogojem po računovodskem standardu (SRS) 21. Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi dokazovala poslovno sodelovanje s A. Liechtenstein, ki je izstavil račun. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da so s tem podjetjem sodelovali ter da je nastal posel projektiranja, pa ne zadosti za davčno priznavanje stroškov v znesku 1.500.000,00 EUR. Tožnik ni z ničemer dokazal, kako je A. Liechtenstein vzpostavil stik z D., opravil začetne pogovore, sodeloval pri sklepanju pogodb, kdaj in kje je opravljal posel za tožnika, kdo je bila oseba, ki je konkretno opravila posel in drugo. Glede na vse navedeno je prvostopenjski organ sladno s SRS 21.12. v povezavi z 8. in 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 5. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ugotovil, da prejeta računa A. Liechtenstein predstavljata neverodostojno knjigovodsko listino. Ker je na podlagi opisanega tožnik evidentiral med stroške storitev iz računov, po katerih zaračunanega posla posredovanja in sodelovanja za pridobitev posla projektiranja ni z ničemer dokazal, tudi ni dokazal, da so bile storitve resnično opravljene. Zato, skladno z 12. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi s SRS 21 in 22 davčno niso priznani stroški v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v višini 1.500.000,00 EUR.

V postopku je bilo še ugotovljeno, da direktor tožnika v obdobju od januarja do novembra 2010 ni razpolagal s potnimi nalogi za službena potovanja, da pa je za to obdobje v knjigovodsko službo predlagal v povračilo račune za gorivo. Ob preveritvi povračil zneskov, ki se nanašajo na predložene račune za gorivo v obračunih plač direktorja za obdobje od januarja do novembra 2010 je bilo ugotovljeno, da je direktor pri plačah uveljavljal povračilo stroškov po računih za gorivo, ki se glasijo tako na tožnika kot tudi na E. d.d., oziroma je v povračilo predlagal tudi račune, na katerih ni bilo navedenega imena kupca. Pojasnjeno je bilo, da se je tožnik posluževal navedenega načina plačevanja goriva zaradi nastalih finančnih težav matične družbe E. d.d. v stečaju in kasneje tudi nastale plačilne nesposobnosti tožnika. Direktor je imel, glede na dne 3. 8. 2008 sklenjen poslovni dogovor z E. d.d., v uporabi plačilno kartico, ki jo je uporabljal za plačilo goriva, ki ga je točil v službeno vozilo. V letu 2010 tožnik ni imel v uporabi službenih vozil in je direktor uporabljal za prevoze svoje osebno vozilo. Ob tem je pojasnil, da za namene službenih poti ni izdajal nobenih potnih nalogov. Prvostopenjski organ na podlagi predloženih dokumentov (računov, obračunov stroškov - obvestila in plačilnih list za posamezni mesec) v zvezi s povračili stroškov za točeno gorivo ugotavlja, da je direktor tožnika v letu 2010 uporabljal lastno kartico za plačevanje goriva, ter da je tako plačane račune za gorivo predlagal v povračilo, pri tem pa ni predložil potnih nalogov, s katerimi bi dokazoval, da je bil na pot službeno napoten. Iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2009 (pravilno je verjetno 2010) izhaja, da direktor tožnika službenega vozila ne uporablja za osebne potrebe. Po oceni prvostopenjskega organa opravljena dela in poti, ki se ne nanašajo na poslovanje tožnika (delo, ki ga je opravljal v hčerinskih družbah E. v Ljubljani), nimajo pravne podlage za davčno priznavanje tovrstnih stroškov. Ker direktorju, glede na dneve prisotnosti na delovnem mestu pripada povračila stroškov prevoza na delo in z dela, je bilo upoštevano, da prevozi dnevno 152 km in so zato priznani stroški za povračilo v tej višini. Računov, ki jih je direktor predlagal v obračun in v vračilo za gorivo in so bili upoštevani pri obračunih plač za obdobje januar do november 2010, ob tem pa direktor ni razpolagal s potnimi nalogi za službeno potovanje, pa prvostopenjski organ ni upošteval kot verodostojne knjigovodske listine. Zgolj predloženi računi za točenje goriva kot tudi pojasnila direktorja, da so opravljeni posli dokaz, da je potoval za službene namene, pa ne zadoščajo za davčno priznanje tovrstnih stroškov. Zaradi navedenega se štejejo ta povračila v posameznih mesecih leta 2010 v znesku 12.094,18 EUR, zmanjšana za skupni znesek priznanih stroškov v višini 3.625,20 EUR, za dohodek iz delovnega razmerja. Skladno s 1. točko prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se tako šteje znesek povračila za gorivo v višini 8.468,98 EUR za dohodek iz delovnega razmerja v smislu 1. točko 37. člena ZDoh-2. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-14-51/2011-2 z dne 28. 2. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na določbe ZDDPO-2 in ZDavP-2 in poudari, da je v davčnem postopku, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva in okoliščine pri davčnih zavezancih glede njihovih davčnih obveznosti in je v razmerju s splošnim upravnim postopkom (vodenem po pravilih ZUP) specialen postopek, relevantna dejstva in s tem tudi poslovni dogodki ugotavljajo in dokazujejo praviloma z verodostojnimi listinami, lahko tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, vendar pa je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca - načelo obrnjenega dokaznega bremena (76. člen ZDavP-2). Na način dokazovanja za obračun davka od dohodka pravnih oseb pravno relevantnih dejstev (odhodkov) napotuje predvsem tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2. Sklicuje se še na SRS, predvsem 22.1 in 21.12. Glede obeh računov, izdanih tožniku s strani A. Lichtenstein, v katerih ni navedena vsebina opravljenih storitev, ampak se le sklicujeta na „Pogodbo o posredovanju in sodelovanju za pridobitev posla projektiranja z dne 6. 3. 2007“, enako kot prvostopenjski organ ocenjuje, da zgolj na podlagi te pogodbe in omenjenih računov ni mogoče nedvoumno in popolnoma jasno ter brez kakršnihkoli dvomov spoznati resničnega stanja zaračunanih storitev. Podatki računov za takšno spoznanje so presplošni in nepopolni, pogodba pa izpričuje zgolj dogovor o medsebojnem sodelovanju dveh subjektov in ne priča o dejanski izvedbi svetovalnih storitev in s tem posledično o nastalih poslovnih učinkih iz tega naslova. Manjka natančna predstavitev vsebin in obsega zaračunanih storitev, kar vse je zahteva SRS 21.7. Da pomanjkanja verodostojnih knjigovodskih listin ni mogoče nadomestiti z ustnim ali pisnim zatrjevanjem obstoja določenega poslovnega dogodka, pa izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. X Ips 1148/2003-4 z dne 23. 5. 2007. Drugostopenjski organ pritrdi tudi odločitvi glede dodatno obračunanih obveznosti od osebnih prejemkov (v zvezi z izplačili povračil za plačano gorivo direktorju), saj ni sporno, da tožnik za namene službenih poti ni izdajal potnih nalogov. Zgolj na podlagi računov, s katerimi je direktor uveljavljal povračilo stroškov, pa ni mogoče ugotoviti, ali so bila potovanja dejansko opravljena za službene potrebe.

Glede ugovora, da je bil nad tožnikom dne 11. 2. 2011 začet postopek prisilne poravnave in gre zato pri naknadno odmerjenih davkih za terjatve, na katere v skladu s 160. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) vpliva začetek postopka prisilne poravnave meni, da kljub temu izpodbijana odločba vsebuje vse elemente, ki jih za pravilno in zakonito odmerno odločbo določa 80. člen ZDavP-2, torej tudi rok za plačilo davka in obresti. Sklicuje se na 212. in 214. člen ZFPPIPP in zaključi, da je zato, ker prisilna poravnava v danem primeru ob izdaji odločbe še ni bila potrjena oz. zaključena, prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo celotne ugotovljene davčne obveznosti v običajnem roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Šele, če je poravnava potrjena, mora davčni zavezanec novo ugotovljene obveznosti poplačati glede na pravila prisilne poravnave.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da ne drži navedba, da ni predložil dokazov glede vsebine opravljenih del, ki bi naj jih A. Liechenstein v zvezi s pridobitvijo posla projektiranja za družbo D. opravil zanj in so bila zaračunana z dvema računoma v skupnem znesku 1.500.000,00 EUR. Tožnik je pojasnil, naj se davčni organ glede zahtevanih podatkov obrne na ljudi, ki so bili zaposleni v družbi E. d.d. v stečaju, saj je ta družba za tožnika vodila poslovne knjige, tožnik pa dostopa do dokumentacije nima. Meni, da bi bilo potrebno opraviti razgovore s takrat zaposlenimi v računovodstvu, finančni in pravni službi, ki bi lahko potrdili opravljene storitve s strani A. Liechenstein za tožnika. Zatrjuje, da plačilo 1.500.000,00 EUR za storitve posredovanja pri pridobitvi posla projektiranja D. predstavlja odhodek, ki je skladen z običajno poslovno prakso.

Ugovarja, da prvostopenjski organ ni izvedel davčnega ugotovitvenega postopka skladno z zahtevami ZDavP-2 in ZUP, saj ni ugotovil materialne resnice, ki bi jo lahko ugotovil le, kolikor bi izvedel dokazni postopek in v okviru tega tudi s strani tožnika predlagane dokaze. Sklicuje se na 77. člen ZDavP-2, ki dopušča predlaganje „nelistinskih“ dokazov in s tem dokazovanje dejanskega stanja tudi z drugimi dokazi in navaja svoje stališča glede tega. Sklicuje se na načelo enakosti in sorazmernosti in meni, da tožena stranka v podkrepitev svojih navedb ni predložila nikakršnega listinskega dokaza. Meni, da izpodbijana odločba ni obrazložena in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-118/95 z dne 21. 6. 1998. Po njegovi oceni je bilo v zadevi kršeno načelo proste presoje dokazov. Nasprotuje tudi odločitvi, po kateri se povračila direktorju za gorivo v posameznih mesecih leta 2010 šteje za dohodek iz delovnega razmerja skladno s 1. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 in so posledično od tega obračunane davčne obveznosti.

Tožnik še navaja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju dne 11. 2. 2011 nad njim začet postopek prisilne poravnave. Sklicuje se na prvi odstavek 160. člena ZFPPIPP, po katerem nastopijo pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave za vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika do začetka postopka prisilne poravnave in meni, da gre pri naknadno odmerjenih davkih za terjatve, na katere vpliva začetek postopka prisilne poravnave. Posledično je davčni organ upravičen do poplačila zgolj v skladu s predlaganim načrtom finančnega prestrukturiranja, ob predpostavki potrditve prisilne poravnave. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali računa (z dne 15. 4. 2007 za 1.350.000,00 EUR in z dne 7. 4. 2007 za 150.000,00 EUR) za plačilo stroškov storitev podjetja A. Lishtenstein, izdana s strani te družbe, zadostita kriterijem, kot so določeni v davčni zakonodaji, in sicer kriterijem iz SRS in ZDDPO-2. Sporno je tudi, ali je pravilna odločitev, da se dodatno obračunajo obveznosti od osebnih prejemkov v zvezi z izplačili povračil za plačano gorivo direktorju tožnika.

V obravnavani zadevi tudi po oceni sodišča na nobenem od obeh računov, izdanih s strani A. Lishtenstein, storitve niso konkretno opredeljene, saj se zgolj sklicujeta na Pogodbo o posredovanju in sodelovanju za pridobitev posla projektiranja z dne 6. 3. 2007. Prav tako opravljene storitve tudi niso razvidne iz druge poslovne dokumentacije. Tožnik je tekom postopka in v tožbi predvsem poudarjal, da je bilo delo projektiranja dejansko opravljeno. Temu pa davčna organa, glede na podatke upravnih spisov ne oporekata. Vendar pa tudi po presoji sodišča, glede na dokumentacijo, ki se nahaja v upravnih spisih, kot to pravilno ugotavljata že oba davčna organa, ni mogoče ugotoviti niti obsega niti vsebine konkretno opravljene storitve, za katero sta bila sporna računa izdana. Ker podrobnega opisa poslovnega dogodka iz teh dveh računov tudi ob upoštevanju vsebine Pogodbe o posredovanju in sodelovanju za pridobitev posla projektiranja z dne 6. 3. 2007 ni mogoče jasno spoznati, računa tudi po presoji sodišča ne zadostita pogojem, kot so določeni v ZDDPO-2 in SRS 21. Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi dokazovala poslovno sodelovanje s podjetjem A. Lichtenstein, ki je izstavilo računa. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da so s tem podjetjem sodelovali, ter da je nastal posel projektiranja, pa ne zadosti za davčno priznavanje stroškov storitev posredovanja in sodelovanja za pridobitev posla projektiranja in izstavitev računov v znesku 1.500.000,00 EUR. Čim je pa tako, je pravilen tudi zaključek, da se odhodki po spornih računih davčno ne priznajo, glede na določbe 12. člena ZDDPO-2 in SRS, katerih uporaba je predpisana z ZGD-1. Sodišče tudi pritrjuje navedbam drugostopenjskega organa glede vodenja poslovnih knjig po načelih urejenosti in ažurnosti. Le ob upoštevanju teh načel je mogoče pravilno opraviti knjiženje poslovnih dogodkov ter tudi izvajati njihovo naknadno kontrolo, in sicer tudi tako, ki se opravlja v davčne namene.

Tudi v zvezi z ukrepi, ki se nanašajo na inšpekcijski pregled obračunavanja plač direktorja tožnika za obdobje od januarja do novembra 2010 in temeljijo na predloženih računih za gorivo, za katere je ta uveljavljal povračilo stroškov po računih za gorivo in se glasijo tako na tožnika, kot tudi na E. d.d. oziroma na njih ime kupca ni bilo navedeno, sodišče enako kot davčna organa ugotavlja, da niso bili predloženi dokazi glede tega, kam in s katerimi (poslovnimi) nameni je direktor potoval. Dogovor na kolegiju direktorjev skupine E., s katerim so se, kot to navaja tožnik v tožbi, dogovorili, da si zaradi reševanja finančnih težav vodilni uslužbenci ne bodo obračunavali kilometrin, temveč le povračilo stroška goriva, ker je to za podjetje manjši strošek in da je šlo le za varčevalni ukrep, tožnika ne odvezuje od obveznosti, da za namene službenih poti izdaja potne naloge. Ni dvoma, da zgolj na podlagi računov, na podlagi katerih je direktor uveljavljal povračilo stroškov goriva in ki jih je predložil tožnik, ni mogoče ugotoviti, ali so bila potovanja dejansko opravljena za službene potrebe. Ker računi niso listine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati namen potovanja, kraj potovanja oz. prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti obsega službenih potovanj, oziroma, do kakšnih povračil je bil direktor upravičen, je odločitev, da se za navedena povračila dodatno obračunajo obveznosti od osebnih prejemkov skladno s 1. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2, pravilna.

Tožnik tudi ugovarja, da je bil nad tožnikom sklepom Okrožnega sodišča v Celju dne 11. 2. 2011 začet postopek prisilne poravnave in da gre zato pri naknadno odmerjenih davkih za terjatve, na katere vpliva začetek postopka prisilne poravnave ter je tožena stranka upravičena do poplačila zgolj v skladu s predlaganim načrtom finančnega prestrukturiranja po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 24/2011 z dne 2. 9. 2011 s katerim je bila potrjena prisilna poravnava. Sodišče glede tega, enako kot drugostopenjski organ meni, da izpodbijana odločba, izdana dne 18. 5. 2011, utemeljeno vsebuje vse elemente, ki jih za pravilno in zakonito odmerno odločbo določa 80. člen ZDavP-2. Skladno z 212. členom ZFPPIPP sicer potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, vendar šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona v višjem deležu od tistega, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi. Ker prisilna poravnava v danem primeru ob izdaji odločbe še ni bila potrjena oz. zaključena, je bila tožniku pravilno naložena v plačilo celotna davčna obveznost. V ostalem se sodišče strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1tudi sklicuje.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.