Jedro

Prehodne določbe novele ne urejajo uporabe določb o stroških zastopanja tudi za zadeve, ki so se začele pred uveljavitvijo ZOPNI-A. Določba drugega odstavka 151. člena ZPP je jasna, upravičenje drugih oseb do nagrade mora izhajati iz zakona, česar pa ZOPNI pred novelo ni določal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 975,37 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06127 z dne 29.9.2000, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka, (II.) toženi stranki naložilo v plačilo 171.903,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.195.030,00 SIT od 27.3.2000 do 31.12.2006 ter od zneska 171.903,81 EUR od 1.1.2007 do plačila, (III.) višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in (IV.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 11.417,65 EUR v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje odpravilo pomoto v IV. točki izreka sodbe tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke.

3. Zoper II. in IV. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba očita izpodbijani sodbi, da sodba ni dovolj obrazložena, saj se brez dodatne obrazložitve le sklicuje na izvedensko mnenje, razlogi pa so tudi v nasprotju z listinami v spisu in izpovedmi zaslišanih prič.

7. Ni dvoma, da sta pravdni stranki prejeli izvedensko mnenje, v njem pa so postavke in izračuni izvedenca natanko pojasnjeni. Sodišče prve stopnje je navedbe izvedenca ocenilo za ustrezne in prepričljive, saj sicer mnenju ne bi sledilo, oceno izvedenskega mnenja pa je tudi podalo v 11. točki obrazložitve. Pri tem višje sodišče še poudarja, da je bil izvedenec seznanjen tudi s pripombami tožene stranke, ki jih je na zaslišanju opredeljeno zavrnil. Glede na navedeno je povsem pravilno, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na mnenje izvedenca in njegove izračune oziroma razpredelnice, saj prepisovanje vseh navedb ne bi v ničemer pripomoglo in za obrazloženost odločbe tudi ni potrebno.

8. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec upošteval vso dokumentacijo, ki je v spisu, nobene potrebe pa ni, da bi obsežno dokazno gradivo še posebej našteval. Ob izdelavi mnenja je razpolagal s celotnim spisom, v katerem so tudi vse listine, na katere se sklicuje tožena stranka. Tudi iz njegove izpovedi je razvidno, da je upošteval vse dopise, na katere se sklicuje tožena stranka, vendar pa ni v celoti sledil njenim navedbam, pri čemer je podal svoje strokovno mnenje, zakaj temu ni slediti v celoti. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da sta pravdni stranki zainteresirani za izid pravde in si dejstva razlagata po svoje, drugače pa je z izvedencem, ki je nevtralen in nima interesa na izidu pravde. Samo zato, ker se s po izvedencu ugotovljenimi dejstvi pravdna stranka ne strinja, še ni mogoče trditi, da to mnenje ni pravilno, tožena stranka pa tega mnenja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela izpodbiti.

9. Trditev, da naj tožeča stranka končne situacije ne bi dala toženi stranki na vpogled, je protispisno. Pravdni stranki sta se o njej namreč usklajevali, vendar pa se nista uspeli dokončno dogovoriti. Ker do dogovora ni prišlo, je tudi logično, da je tožeča stranka vložila tožbo za plačilo vtoževanega zneska. Ravno zato, ker pravdni stranki nista prišli do dogovora in s tem tudi do podpisa končne situacije, je bila tožba potrebna. Koliko je ta končna situacija utemeljena, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca, ki so mu bile posredovane tudi pripombe pravdnih strank, povabljen je bil na zaslišanje, kjer so pravdne stranke dobile odgovore na svoja vprašanja.

10. Izgradnja športnega centra je bila dogovorjena "na ključ". Dogovora, da naj bi se pravdni stranki ustno dogovorili za obračun po dejanskih izmerah, tožena stranka ni uspela dokazati, tožeča stranka pa zanika tak dogovor, pri čemer tudi izvedenec ni ocenil, da bi ravnanje strank kazalo na tak dogovor, saj je ves čas poudarjal, da je bila dogovorjena cena "na ključ". Glede postavk, na katere se sklicuje tožena stranka (steklena stena za squash, večja teža armature, tampon), je izvedenec pojasnil, da te postavke niso bile zajete niti v aneksu št. 1, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili za ceno del, in tega tožena stranka ni izpodbila. Zato je pravilno, da teh postavk ni odšteval od zaračunanih del. Iz aneksa ne izhaja, da bi se pravdni stranki dogovorili za drugačen obračun, kot je cena "na ključ". S tem pa se izkaže, da ni pomembno, ali je tožeča stranka v končnem obračunu, izdanem na 128 straneh, izhajala iz knjige obračunskih izmer ali ne, saj je treba upoštevati, da je za izgrajen in v uporabo dan objekt dogovorjena določena cena. Glede na pogodbena določila je tako pravilno, da se upošteva cena, ki je bila dogovorjena, v njej pa ni bilo večje teže armature, ki je tudi ni bilo v dogovorjeni ceni. Glede tampona pa je izvedenec pojasnil, da glede na dogovor, da se za zasip uporabi isti material, kot je bil odkopan, tožena stranka ne more uveljavljati manjše kvalitete ali neopravljenih del zaradi ilovice v tem tamponu, čeprav se nadzor s tem materialom ni strinjal. 11. Gradbeni dnevnik je bil predložen, čeprav je tožena stranka zanikala, da bi bil predložen v celoti, tožeča stranka pa je ustrezno pojasnila, zakaj ne more več predložiti originala gradbenega dnevnika. Enako velja tudi za predračun. Pravilna pa je trditev tožeče stranke, da s tem dokumentom razpolaga tožena stranka, pa vendar ga ni predložila, zato njenih ugovorov v zvezi s tem sodišče ni moglo upoštevati.

12. Glede manjkajočih zapisov v gradbenem dnevniku pa višje sodišče poudarja, da je tožena stranka v spis predložila tudi svoje listine v zvezi z grajanjem napak, te listine je upošteval tudi izvedenec, vendar se z njihovo pravilnostjo oziroma utemeljenostjo ni v celoti strinjal, temveč je njene pripombe upošteval le glede tistih del, ki so bile utemeljene po njegovem strokovnem znanju in izkušnjah. Sodišče prve stopnje, ki samo nima potrebnega znanja, pa je utemeljeno sledilo njegovemu mnenju, ki ga je ocenilo za ustreznega. Pri tem je izvedenec svoje delo opravil na podlagi tega, kar sta pravdni stranki predložili, tudi višje sodišče pa se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je mnenje ustrezna podlaga za odločitev.

13. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo vseh plačil. Tako izvedenec kot sodišče sta upoštevala dejstvo, ki ga je ves čas postopka zatrjevala tožena stranka (tudi še v ponovljenem postopku, prav tako pa niti v pripombah na izvedensko mnenje, kar bi bilo tudi sicer prepozno, ni zatrjevala, da je bilo plačil kaj več) – da je tožeči stranki že plačala 200.724.534,00 SIT, čemur tožeča stranka ni nasprotovala. Ob taki nesporni trditvi pa sodišče prve stopnje sploh ni smelo preverjati, ali je bilo plačil morda več (7. in 214. člen ZPP). Iz istih razlogov je tudi pravilno, da tega ni še posebej preverjal izvedenec.

14. Izvedenec je tudi navedel dela, ki niso bila narejena, glede katerih tožena stranka ni imela pripomb. Kaj je z odbitki stene za squash, težo armature in tamponom pa je višje sodišče pojasnilo že zgoraj.

15. Izvedenec je prav tako pojasnil, zakaj začasne situacije za opravo njegovega dela niso bile pomembne in s tem se, tako kot se je pred tem že sodišče prve stopnje, strinja tudi višje sodišče. Pomembno je namreč, da je bila dogovorjena cena "na ključ", končna situacija pa tako ali tako vedno vsebuje tudi vsa dela, ki so bila že prej navedena v začasnih situacijah in te z izstavitvijo končne situacije tudi izgubijo svojo samostojno vlogo.

16. Izvedenec se je o vsakem izmed ugovorov tožene stranke glede kvalitete izrekel, pri čemer je tudi pojasnil, zakaj nekaterih napak ne priznava kot utemeljenih, tudi višje sodišče pa o tem nima pomislekov, saj je mnenje strokovno in konsistentno. Tožena stranka se z njegovimi ugotovitvami sicer ne strinja, vendar pa samo zato še niso nepravilne; temeljijo na njegovem strokovnem znanju in izkušnjah.

17. Ni mogoče trditi, da izvedenec napak ne bi upošteval, ravno nasprotno, zaradi njih je tudi ugotovil manjvrednost del in jo tudi zneskovno opredelil. 18. Zamuda s končanjem del ni predmet preizkusa višjega sodišča, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pogodbena kazen v celoti utemeljena in je za zatrjevani znesek tudi zmanjšana vrednost vtoževane končne situacije. V tem delu je tako tožena stranka uspela, tožeča stranka pa se zoper sodbo ni pritožila.

19. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bil končni znesek med pravdnima strankama usklajen. Iz njenih neprerekanih navedb pa tudi izhaja, da je zaradi nestrinjanja tožene stranke po izdaji končne situacije tožeča stranka izdala še eno začasno situacijo v nespornem znesku, ki jo je tožena stranka tudi plačala. To pa še ne pomeni, da bi se pravdni stranki v zvezi s tem že dokončno dogovorili. Šlo je le za dogovor o plačilu nespornega zneska.

20. Na dejstvo, da naj tabelarični del sanacije, konkretneje na 14. strani izvedenskega mnenja, ne bi bil usklajen z navedbo o vrednosti del, ki jih je treba odšteti, podan na 6. strani mnenja, tožena stranka po oceni višjega sodišča opozarja prepozno, saj tega ni navedla v pripombah na izvedensko mnenje in se sodišče prve stopnje o tem tudi ni moglo izjasniti (1. odstavek 337. člena ZPP). Višje sodišče pa kljub temu pojasnjuje, da v 7. točki mnenja ni vsebovano tisto, kar je na 6. strani mnenja. Tu gre namreč za stroške sanacije, pri čemer je izvedenec pojasnil, da je manjvrednost pomnožil s faktorjem 1,35, kolikor bi znašal potreben znesek za sanacijo. Vendar pa tožena stranka ni uveljavljala, da bi take stroške imela in tega tudi ni opredeljeno navajala in dokazovala.

21. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijana sodba je tako pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijani II. in IV. točki izreka.

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi istih določil pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Pri odmeri teh stroškov je višje sodišče upoštevalo, da je bila vrednost izpodbijanega dela sodbe 171.903,81 EUR, tako da po Odvetniški tarifi, veljavni v času vložitve tožbe, vrednost storitve odvetnika znaša 2125 točk oziroma 975,37 EUR.