Jedro

Za odločitev v zadevi je ključno, ali lahko "odsotnost nosečnosti" štejemo za bistveno okoliščino pri sklepanju sporazuma. S sporazumom se je tožnica med drugim dogovorila za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja na določen dan, ter določeno denarno odmero v poravnavo vseh njenih denarnih terjatev, kar predstavlja kavzo pogodbenih strank. Kavza pa je vprašanje skupnega namena oz. smotra pogodbe, glede katere sta stranki dosegli soglasje volj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničine trditve utemeljujejo zaključek o obstoju tako imenovane zmote v motivu, ki pa pri odplačnih pogodbah ni upoštevna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevke tožnice, da se razveljavi sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij z dne 14. 3. 2016, ter da tožnici delovno razmerje na podlagi Sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerjih z dne 14. 3. 2016 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati osnovno bruto plačo, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od zneska posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da tožnica svoj zahtevek uveljavlja na podlagi določilo o zmoti in zatrjuje, da je bila pri sklepanju izpodbijanega sporazuma v razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij z dne 14. 3. 2016 v bistveni zmoti, saj v trenutku sklepanja sporazuma ni vedela, da je noseča. Ne glede na to, da v izpodbijanem sporazumu ni izrecno navedeno, da se odsotnost nosečnosti šteje za bistveno okoliščino za sklepanje tega posla, ni mogoče govoriti o tem, da lahko okoliščina nosečnosti predstavlja le motiv sklenitve pogodbe, kot je to nepravilno zaključilo sodišče. Ne glede na to, da je tožena stranka formalno sicer nasprotovala razveljavitvi izpodbijanega sporazuma, pa je pri odločanju v konkretni zadevi potrebno upoštevati zlasti konkludentna dejanja tožene stranke, ki se je vse od trenutka, ko jo je tožnica obvestila o svoji nosečnosti, pa vse do začetka tega postopka, s tožnico ukvarjala glede najboljše možne rešitve za tožnico, kar je nenazadnje zatrjevala in izkazovala tudi tožena stranka sama. Glede na navedeno tudi tožena stranka okoliščine nosečnosti tožnice v okviru sklenitve Sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi dejansko šteje kot bistveno oziroma odločilno, saj v nasprotnem primeru s tožnico ne bi iskala rešitve nastale situacije. Sodišče je tudi v zvezi s konkludentnimi dejanji tožene stranke izvajalo dokaze, vendar pa se v sodbi do njih ni opredelilo. Sodišče ni upoštevalo odločilnega dejstva, in sicer da tudi tožena stranka dejansko (čeprav neformalno) nosečnosti pri prenehanju delovnega razmerja priznava lastnost bistvene okoliščine, posledično pa ni mogoče govoriti zgolj o subjektivnih nagibih tožnice, pač pa gre za okoliščino, ki jo kot tako bistveno priznavata obe stranki, in sicer tožnica neposredno, tožena stranka pa s konkludentnimi ravnanji. Sodišče je Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi štelo za odplačno pogodbo, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ter je v tem delu sodba neobrazložena, posledično pa je s tem sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega pa v odločilnih dejstvih (da tudi tožena stranka nosečnost šteje za bistveno okoliščino) obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokaza ali prepisa zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami in zapisniki oziroma prepisi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz Sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij z dne 14. 3. 2016 jasno izhaja, da želijo stranke s tem sporazumom razveljaviti pogodbo o zaposlitvi in dogovoriti posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi; da so se stranke s sporazumom izrecno dogovorile, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dne 30. 6. 2016 in s tem dnem delavki preneha delovno razmerje pri delodajalcu; da delodajalec plača tožnici znesek 23.613,44 EUR bruto, kar predstavlja celoten denarni znesek v skladu s tem sporazumom, s katerim so poravnane vse denarne terjatve delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sporazuma z dne 30. 6. 2016, to je na način, ki je predviden v 81. členu ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 81. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati s sklenitvijo sporazuma. Glede veljavnosti sporazuma pa se uporabljajo določbe ZDR-1 o ničnosti in o izpodbojnosti (15. in 16. člen ZDR-1) ter ob upoštevanju prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno splošna pravila civilnega prava, ki jih vsebuje Obligacijski zakonik.

6. Tožnica navaja, da je bila pri sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v bistveni zmoti, zaradi česar lahko izpodbija takšen pravni posel. Tožnica obstoj bistvene zmote utemeljuje z navajanjem, da v trenutku sklepanja sporazuma ni vedela, da je noseča, takšna okoliščina pa se po njenem mnenju v pravnem prometu šteje za odločilno pri sklepanju takšnega pravnega posla. V sporazumu ni navedeno, da bi bila odsotnost nosečnosti pri tožnici bistvena okoliščina, ob kateri tožnica sklepa sporazum. Po skrbnem tehtanju sodišča prve stopnje, kaj pomeni kavza (kot skupni namen pogodbenih strank) in kaj je ta predstavljala pri predmetnem sporazumu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti, da neobstoj nosečnosti predstavlja kavzo sporazuma. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo - kot je to opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da je na strani tožnice obstajala kvečjemu zmota v nagibu, ki pa ni upoštevna.

7. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnica sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelila do navedb glede konkludentnih dejanj tožene stranke, ki je od trenutka, ko jo je tožnica obvestila o svoji nosečnosti, pa vse do začetka tega postopka, iskala najboljšo možno rešitev za tožnico, kar je potrdila tudi tožena stranka. Vendar pa tožnica neutemeljeno zaključuje, da navedeno kaže, da je tudi tožena stranka brez vsakršnega dvoma okoliščino nosečnosti, v okviru sklenitve Sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi, štela kot bistveno oziroma odločilno, saj sicer ne bi za tožnico iskala rešitve nastale situacije. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev tožnice in je zapisalo, da okoliščina, ali je tožnica noseča, pri sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja bistvene okoliščine, temveč subjektivni nagib. Dejstvo, da je tožena stranka kasneje, ko jo je tožnica seznanila z okoliščino, da je noseča, iskala rešitev za tožnico, ne vpliva na veljavnost sporazuma. ZDR-1 v 77. člena med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi našteva tako prenehanje pogodb o zaposlitvi s sporazumom kot tudi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšno odpoved lahko podata delavec in delodajalec (82., 83., 87. in 88. člen ZDR-1). Gre za dva različna načina prenehanja veljavnosti pogodbe z različnimi posledicami. Tožnici je delovno razmerje prenehalo s podpisom sporazuma (na dan podpisa sporazuma), v sporazumu je navedeno, da se ga sklepa z namenom dokončne ureditve medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Sporazum izpolnjuje vse pogoje iz 81. člena ZDR-1. Bistveno za veljavnost je, da sta obe izjavi strank vsebinsko skladni in da je izpolnjena zahteva po pisni obliki.

8. V skladu s 46. členom OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa, glede na to osebo, ali na okoliščine, ki so običajne v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Za upoštevanje določene zmote je bistveno, da je takšna zmota obstajala že v sklenitveni fazi pogodbe in ni morebiti nastala šele kasneje.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna in je sodišče pravilno izpostavilo, da je za odločitev v zadevi ključno, ali lahko "odsotnost nosečnosti" štejemo za bistveno okoliščino pri sklepanju sporazuma. S sporazumom se je tožnica med drugim dogovorila za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja na določen dan, ter določeno denarno odmero v poravnavo vseh njenih denarnih terjatev, kar predstavlja kavzo pogodbenih strank. Kavza pa je vprašanje skupnega namena oz. smotra pogodbe, glede katere sta stranki dosegli soglasje volj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničine trditve utemeljujejo zaključek o obstoju tako imenovane zmote v motivu, ki pa pri odplačnih pogodbah ni upoštevna. Ker torej s strani tožnice zatrjevana zmota ni bistvena v smislu 46. člena OZ, je za razsojo v zadevi nerelevantno, ali je takšna zmota opravičljiva. Zato se sodišče pravilno ni opredeljevalo do navedb strank o tožničini skrbnosti glede ugotavljanja nosečnosti.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 160. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).