Jedro

Ker je toženec služnostno pravico na parcelah tožnic priposestvoval, ni podlage za zahtevano denarno nadomestilo za uporabo zemljišč oz. omejitev lastninske pravice tožnic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na ugotovitev prenehanja služnosti, vpisane v zemljiški knjigi pri parc. št. 151/0, 149/5, 149/6, 149/7 in 149/8, vse k. o. X, v korist zemljišč parc. št. 190/2, 191/2 in 192/0, vse k. o. X (II. izreka). V korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč parc. št. 190/2, 191/2 in 192/0, k. o. X je pri nepremičninah parc. št. 149/7, 147/2 in 149/6, vse k. o. X odločilo o obstoju in vknjižbi služnostne pravice vožnje z vsemi kmetijskimi obdelovalnimi prevoznimi sredstvi in peš hoje po v izreku sodbe opisani služnostni poti (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 11.144,57 EUR z zakonskimi obrestmi ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 846,23 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega denarnega zahtevka v IV. točki izreka ter posledično stroškovno odločitev v V. točki izreka. Tožnice vztrajajo, da so upravičene do denarnega nadomestila na podlagi 198. člena OZ, ker je toženec z uporabo stare služnostne poti uporabljal tujo stvar v svojo korist. S takim ravnanjem je bil toženec na račun tožnic okoriščen, saj je njihove nepremičnine uporabljal brezplačno, medtem ko so one zaradi izvrševanje služnosti utrpele prikrajšanje iz naslova nezmožnosti uporabe spornega služnostnega dela njihovih nepremičnin in zaradi znižanja vrednosti nepremičnin. Toženec je resda pridobil upravičenje do uporabe nepremičnin tožeče stranke na podlagi priposestvovanja, vendar takšno upravičenje še ne pomeni, da lahko tujo nepremičnino uporablja brezplačno. Podlaga zahtevka tožeče je v verzijskem zahtevku, ki ga sodišče ni materialnopravno pravilno obravnavalo. Sodišče bi moralo zahtevku tožečih strank ugoditi tudi ob analogni uporabi določil Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo nujno pot. Tožnice so imela razmeroma visoke stroške za izdelavo nove služnostne poti. Te stroški bi jim moral povrniti toženec kot lastnik gospodujoče stvari na podlagi drugega odstavka 219. člena SPZ. Pravna podlaga za ugoditev zahtevku so tudi določila OZ o neupravičeni pridobitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka tožnic je materialnopravno pravilna. Denarni zahtevek se v prvem delu nanaša na tako imenovano letno nadomestilo za služnost, ker je zaradi obremenitve s služnostno potjo nepremičnina tožnic manjvredna in njena uporaba ovirana (zahtevajo 1.883,40 EUR letno za obdobje treh let). Dejanske ugotovitve sodbe, ki so bile podlaga za presojo odločitve, so sledeče: s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah P 63/2007 z dne 9. 7. 2008 je bila v korist tožnika kot lastnika gospodujočih zemljišč na podlagi priposestvovanja ugotovljena služnostna pravica vožnje z vsemi kmetijsko obdelovalnimi sredstvi in peš hoja po služnostni poti, ki je potekala po parcelah, last tožnic. Slednje so v tej pravdni zadevi uspele s tožbenim zahtevkom na prenehanje na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodne odločbe določene služnostne poti in na vzpostavitev nove služnostne poti oziroma prestavitev služnostne poti na novo traso, manj obremenjujočo za služeča zemljišča in bolj primerno za prevoze kmetijskih strojev.

5. Ker je toženec služnostno pravico na parcelah tožnic priposestvoval, ni podlage za zahtevano denarno nadomestilo za uporabo zemljišč oz. omejitev lastninske pravice tožnic. Zanj ni podlage niti v določbah Stvarnopravnega zakonika – SPZ, niti v določbah prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, prav tako ne v določbi 198. člena Obligacijskega zakonika – OZ, na katero se pritožba sklicuje. To določbo, ki se nanaša na uporabo tuje stvari v svojo korist, je potrebno v primeru neupravičene pridobitve uporabiti v povezavi s splošnim pravilom iz 190. člena OZ in, kot je pravilno poudarjeno v sodbi, le v primerih, ko ne obstaja pravna podlaga za uporabo tuje stvari. Da je s priposestvovanjem pridobljena služnostna pravica po vsebini neodplačna, se je izrekla tudi sodna praksa(1). Glede na ugotovitve sodbe, da toženec za uporabo nepremičnin v času priposestvovalne dobe tožnicam ni plačeval nadomestila, one pa ga od njega nikoli niso zahtevale, je jasno, da med njimi plačilo za uporabo zemljišč tudi ni bilo dogovorjeno, zato je pravilen zaključek sodbe, da tožnici za uporabo služnostne poti neutemeljeno zahtevata denarno nadomestilo. Uporaba določb SPZ, ki predpisujejo denarno nadomestilo za ustanovljeno nujno pot v nepravdnem postopku, po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne pride v poštev.

6. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi drugega dela denarnega zahtevka tožnice, ki se nanaša na stroške vzpostavitve in ureditve nove služnostne poti. Res sta tožnici v tem postopku upravičeno predlagali prestavitev služnostne poti na drugo lokacijo, ki služeče nepremičnine manj obremenjuje in v tem delu s tožbenim zahtevkom uspele, saj je sodišče ugotovilo, da je nova pot ustrezna in primerna tudi glede na interese toženca kot lastnika gospodujočega zemljišča. V takšnem primeru pa mora tudi po stališču pravne teorije(2) lastnik služečega zemljišča nositi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo. Določba drugega odstavka 219. člena SPZ, na katero se sklicuje pritožba, se ne nanaša na stroške, potrebne za prestavitev služnostne poti, pač pa na stroške, ki sicer res bremenijo lastnika gospodujoče nepremičnine, vendar gre za stroške postavitve in vzdrževanja naprav, potrebnih za izvrševanje služnosti in stroške vzdrževanja služnostne poti.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbe VS RS II Ips 1022/2008, II Ips 401/2004 in VSL I Cp 2103/2014, II Cp 3505/2008. Op. št. (2): Dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 607.