Jedro

Pravilna se pokaže odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru toženke za vračilo navedene plačane odpravnine v višini 73,09 EUR, četudi iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, ki je štelo, da je toženka tožnici del odpravnine plačala kot darilo, ki ga ne more zahtevati nazaj. Relevantnejša je podlaga iz 191. člena OZ, po katerem kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženkina privolitev v prikrajšanje izhaja iz njenega zgoraj povzetega odgovora v elektronskem sporočilu z dne 1. 11. 2018. Zato je s tem povezano plačilo neutemeljeno uveljavljala v pobot.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I./b) točki izreka tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev za plačilo odpravnine v višini 292,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila, v III./b) točki izreka pa tako, da se zahtevek za plačilo odpravnine v višini 292,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa.

III. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I./a) točki izreka sodbe ugotovilo obstoj terjatev tožnice do toženke iz naslova nadurnega dela za maj, junij, julij in september 2018 ter plače za november 2018, in sicer v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe. V I./b) točki izreka sodbe je ugotovilo obstoj terjatev tožnice do toženke iz naslova prehrane med delom za september 2018, prevoza na delo in z dela za september 2018, stroškov prevoza na službenih poteh v maju, juniju, juliju in septembru 2018, dnevnic za maj in junij 2018, in sicer v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter iz naslova odpravnine v višini 292,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila. V II./a) točki izreka sodbe je ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice za plačilo 104,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018 iz naslova preveč obračunanih stroškov prehrane za junij, julij in avgust 2018. V II./b) točki izreka je ugotovilo, da ne obstojita terjatvi toženke do tožnice za plačilo 120,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2018 iz naslova plačanih neopravljenih ur dela in za plačilo 504,78 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2018 iz naslova preveč plačanega nadomestila za letni dopust. V II./c) točki izreka je ugotovilo, da ne obstojijo terjatve toženke do tožnice za plačilo preveč plačane odpravnine v višini 73,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2019, za plačilo preveč plačanih stroškov prevoza na delo in z dela v višinah 533,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2018 in 348,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018 do plačila ter za plačilo preveč plačanih stroškov prehrane na delu v višini 61,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2018. V III./a) točki izreka je toženki naložilo, naj tožnici plača terjatve, ugotovljene v I./a) točki izreka, v III./b) točki izreka sodbe pa ji je naložilo, naj tožnici plača terjatve, ugotovljene v I./b), med drugim tudi odpravnino v višini 292,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila, razen terjatve za plačilo prehrane med delom za september 2018 iz 1. alineje I./b) točke izreka. V IV. točki izreka je razsodilo, da se terjatvi iz 1. alineje I./b) točke ter II./a) točke izreka sodbe do višine 73,44 EUR pobotata in se zahtevek tožnice za plačilo 73,44 EUR stroškov prehrane med delom za september 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 do plačila zavrne. V V. točki izreka je zavrnilo zahtevke za priznanje pravic iz delovnega razmerja v obdobju od 26. 10. 2018 do 31. 10. 2018, za plačilo nadomestila plače za november 2018, nadurnega dela, stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prevoza na službenih poteh v maju, juniju, juliju in septembru 2018, dnevnic za maj in junij 2018 ter za plačilo prehrane na delu v maju, juniju in juliju 2018 - v višinah, razvidnih iz izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa postopek delno ustavilo, v II. točki izreka sklepa pa je toženki naložilo, naj tožnici oziroma za njo na račun sodišča plača 55 % stroškov postopka, razen stroškov izdelave izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, ki jih je dolžna povrniti v celoti, medtem ko je tožnici naložilo, da plača toženki 45 % njenih stroškov postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper I./a), I./b), II./b), II./c), III./a), III./b) in IV. točko izreka sodbe ter zoper II. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačna presoja sodišča, da pravilnik toženke ni upoštevna podlaga glede povračila stroškov v zvezi z delom. Meni, da Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, v tem primeru ni možno uporabiti. Napačna je ugotovitev sodišča, da sta stranki dogovorili povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v pavšalnem znesku 410,00 EUR, saj sta se dogovorili, da tožnica dobi povrnjene dejanske stroške. Zmotno je stališče, da tožnici za isti dan pripadajo tako stroški prevoza na delo in z dela kot potni stroški službenega potovanja. Poti, ki jih je tožnica opravljala, niso službene poti, ampak opravljanje rednega dela. V zvezi s pobotnim ugovorom v višini 104,04 EUR glede preveč plačane prehrane je sodišče prezrlo, da je toženka v prvi pripravljalni vlogi ta procesni ugovor uveljavljala, če bi sodišče ugodilo kateremukoli zahtevku tožnice. Tožnica do odpravnine ni bila upravičena po zakonu, direktor pri nakazilu ni ravnal z darilnim namenom. Napačen in nejasen je zaključek sodišča, da je tožnica opravljala nadurno delo. Nadure ji niso bile odobrene, kar izhaja iz elektronske pošte. Sodišče ne bi smelo slediti potnim nalogom. Tudi za 16. in 17. 5. 2018 bi moralo, enako kot za 18. 5. 2018, ugotoviti, da se je tožnica od doma odpravila ob 6.50 uri. Ni splošno znano dejstvo, da je na cesti Novo mesto – Zagreb pogosto velika gneča. Tega tožnica ni dokazala. Tožnica 6. 5. 2018 ni delala prek polnega delovnega časa, za ta dan niti ni uveljavljala plačila za nadurno delo, zato je sodišče odločilo mimo zahtevka. Napačna je odločitev sodišča o pobotnem ugovoru glede vrnitve preveč plačanih ur dela, saj je splošno znano, da vsak pisarniški delavec najprej prižge računalnik, ko pride v službo, in ga ugasne, ko odide. Ni res, da ni utemeljen pobotni ugovor za povrnitev preveč plačanega nadomestila plače za čas izrabe dopusta. Tožnica se je sama odločila, da bo do oktobra izrabila celotni letni dopust. Pritožuje se tudi zoper neobrazloženo stroškovno odločitev - da je dolžna nositi celotne stroške dokaza z izvedencem.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijana odločitev ni obremenjena s postopkovnimi kršitvami, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Razen v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo razlike odpravnine, je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

5. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 5. 2018 do 13. 11. 2018 na delovnem mestu pravni svetovalec. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Pod pritožbo toženke je ugodilna odločitev o zahtevkih iz naslova nadurnega dela, plače, stroškov prehrane ter prevoza na delo in z dela, službenih potovanj (kilometrina, dnevnice), odpravnine ter odločitev o pobotnih ugovorih toženke.

Nadurno delo:

6. Nadurno delo je opredeljeno v 144. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po 128. člena ZDR-1 delavcu za nadurno delo pripada dodatek za delo v posebnih pogojih dela. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo nadurnega dela v maju, juniju, juliju in septembru 2018, ki ga je tožnica opravila, ko je bila na službenih poteh, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

7. Toženka navaja, da tožnici nadure niso bile nikoli odobrene, da so ji bile celo prepovedane. Pri tem se sklicuje tudi na elektronsko sporočilo z dne 6. 4. 2018, ki resda potrjuje nenaklonjenost toženke do nadurnega dela, vendar pa je bistveno, da so nadure dejansko bile opravljene, ter da glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi ni možno narediti sklepa, da bi bile opravljene mimo vednosti toženke. Toženka je namreč tožnici delo na službenih poteh, ki so lahko trajale več kot osem ur, odredila s potnimi nalogi. Zato se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nadur oprlo na vsebino potnih nalogov. Četudi je pri tem ugotovilo določene nepravilnosti, s tem ni ovržena siceršnja dokazna vrednost potnih nalogov, zlasti ker je tožnica potne naloge izpolnjevala sproti in jih izstavljala toženki, ki ni imela pripomb.

8. Pritožba uveljavlja, da pri odhodih tožnice k poslovnim strankam v A. (Hrvaška) ni šlo za službeno pot, ampak za redno delo. Po tretjem odstavku 2. člena Pravilnika o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela, stroških službenih potovanj ter povračilu stroškov za prehrano med delom delavcev v B. d. o. o. (Pravilnik toženke) je službena pot vsaka pot, na katero je napoten delavec in ki je v povezavi z izvajanjem njegovih delovnih nalog. Sploh pa stališče pritožbe, da je šlo za redno delo, niti ne vpliva na ugotovljeni obseg nadur. Sodišče prve stopnje je na podlagi potnih nalogov ugotovilo, da je tožnica v maju opravila 16,5 nadur, v juniju 8 nadur, v juliju 3 nadure in v septembru 6 ur in 40 minut nadur.

9. Ne drži, da bi bilo treba sodišče tudi za 16. in 17. 5. 2018 ugotoviti, da je tožnica z delom pričela šele ob 6.50 uri in ne že ob 6.30 uri, ker je tako ugotovilo za 18. 5. 2018, ko je bila tožnica pri isti stranki. Toženka je namreč le glede 18. 5. 2018 (ne tudi glede 16. in 17. 5. 2018) uveljavljala, da je tožnica v potnem nalogu navedla napačno uro odhoda in le glede tega dne predložila potrdilo hrvaških avtocest. 10. Tudi, če je slediti pritožbi, da pogosta gneča na cesti Novo mesto - Zagreb ni splošno znano dejstvo, pa je tožnica tudi s svojo izpovedjo dokazala, da je bila na tej relaciji pogosto gneča, kar je prav tako upoštevalo sodišče prve stopnje. Ni res, da ni upoštevalo listinskega dokaza (izpis iz Google maps), iz katerega izhaja, koliko je trajala pot od tožničinega prebivališča do mejnega prehoda C. (D.). Sodišče prve stopnje je iz tega dokaza razbralo trajanje poti 31 minut po praznih cestah, nato pa ustrezno zaključilo, da je lahko pot trajala tudi dlje.

11. Pritožba podaja posebne navedbe zoper prisojene nadure za maj 2018, češ da tožnica ni uveljavljala nadur za 6. 5. 2018. Vendar pa tožnica ni podala navedb o tem, koli ur zahteva za posamični dan, ampak je za ta mesec uveljavljala skupno 16,5 ur nadurnega dela in sodišče prve stopnje ji je na podlagi podatkov iz potnih nalogov sledilo. Glede na postavko 8,96 EUR ji je sodišče prve stopnje za maj prisodilo 147,83 EUR od vtoževanih 164,51 EUR, torej ni prekoračilo zahtevka.

Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela:

12. Po prvem odstavku 130. člena ZDR-1 je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku iz tega naslova le glede septembra 2018. 13. Ugotovilo je, da je bilo med strankama dogovorjeno, da tožnici pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v pavšalnem znesku 410,00 EUR na mesec; ne glede na število dni prisotnosti in število službenih poti. Razlogi o tem niso v nasprotju, zlasti ne v zvezi z očitkom, da je sodišče pri tem upoštevalo izpoved direktorja glede izračuna pavšala - 75 x 2 km oziroma 3000 km na mesec. Prav tako pa ta izpoved ne dokazuje, da pavšal ni bil dogovorjen. Enako velja glede elektronskega sporočila z dne 2. 5. 2018. Iz njega poleg načina izračuna višine povračila stroškov izhaja še navedba fiksnega zneska mesečnih stroškov prevozov na delo in z dela v višini 410,00 EUR. Da je bilo povračilo stroškov dogovorjeno v pavšalni višini, izhaja tudi iz elektronskih sporočil z dne 17. 5. 2018, 7. 6. 2018 in 14. 5. 2018, nenazadnje pa tudi iz izpovedi direktorja (42. stran prepisa zvočnega posnetka z dne 3. 6. 2020). Prav tako iz obračunov plač za maj, junij, julij in avgust 2018 izhaja, da je tožnica dobila iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela plačano vsakič po 410,00 EUR (postavka ''mesečna karta''), čeprav v teh mesecih ni bilo enako število delovnih dni.

14. Toženka neutemeljeno vztraja, da je bilo dogovorjeno, da je tožnica upravičena do sorazmerno znižanega zneska, če je bilo v mesecu manj kot 20 delovnih dni, saj to ne izhaja iz nobenega dokaza. Glede tega se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 23. 10. 2018, iz katerega izhaja, da je bilo tožnici pri septembrskem plačilu za delo odšteto povračilo stroškov prevoza na delo in z dela na račun odsotnosti iz preteklih mesecev. Takšno enostransko postopanje toženke ne more dokazovati zatrjevanega dogovora o sorazmernem znižanju pavšalnega zneska.

15. Iz navedenega izhaja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnici za september 2018 povrniti razliko med plačanim zneskom 164,00 EUR in navedenim pavšalnim zneskom. Ker je ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v pavšalnem znesku, posledično pravilno ni ugodilo pobotnemu ugovoru toženke za vračilo preveč plačanih stroškov prevoza na delo in z dela za dneve, ko je bila tožnica na letnem dopustu v višini 348,50 EUR in za dneve, ko je bila na službenih poteh v višini 533,00 EUR. Ni pomembna pritožbena navedba, da delavec ne more biti za isti dan upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in do stroškov prevoza na službenem potovanju, saj je za odločitev v tem primeru bistvena okoliščina pavšalnega mesečnega povračila stroškov za prevoz na delo in z dela.

Stroški prevoza na službenem potovanju in dnevnice:

16. Po 130. členu ZDR-1 je delavec upravičen tudi do povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (prvi odstavek). Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek).

17. Sodišče je delno ugodilo zahtevku za plačilo stroškov prevoza na službenem potovanju za maj, junij, julij in september 2018. Kot že omenjeno, je službene poti tožnice ugotovilo na podlagi potnih nalogov in odločilo, da tožnici povračilo stroškov prevoza na službenih poteh pripada v višini 0,37 EUR na kilometer na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.). Toženka nasprotuje uporabi Uredbe, češ da določa le najvišje zneske stroškov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ne pa višine povračila stroškov v smislu drugega odstavka 130. člena ZDR-1. Toženke ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Zato se zavzema, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Pravilnika toženke ali pa primerljivo ureditev v drugih kolektivnih pogodbah. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je Uredba tisti podzakonski predpis iz drugega odstavka 130. člena ZDR-1, ki je v praksi postal merilo za minimum pravic, ki gredo delavcem v zasebnem sektorju iz naslova stroškov v zvezi z delom. Pravilnik toženke ni podzakonski predpis, ampak akt delodajalca, ki v 10. členu določa, da se delavcu, ki se na službeno pot odpravi s sedeža podjetja, izplačuje potne stroške v višini 0,28 EUR na kilometer, torej manj kot po Uredbi. Toženka navaja, da tožnica ni prerekala navedbe o tem, da je v aktu zadoščeno minimalnemu standardu, vendar pa ne gre za navedbe o dejstvih, ampak za pravno presojo, zato niso pomembna pravila iz 214. člena ZPP. Poleg tega se je toženka z navedenim branila pred tožničinimi navedbami, ki so temeljile na Uredbi, zato ni bilo potrebno še tožničino prerekanje uporabe Pravilnika toženke.

18. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevkom za plačilo dnevnic za maj in junij 2018. Ko so se dnevnice nanašale na službeno potovanje v Sloveniji, je upoštevalo Uredbo, ko pa je šlo za službeno potovanje na Hrvaško, pa Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.).

19. Pritožba tudi v tej zvezi neutemeljeno navaja, da poti, ki jih je opravljala tožnica, niso bile službene poti, ampak opravljanje rednega dela. Ne drži, da tožnica do dnevnic ni upravičena, ker je za dneve, ko je bila na službeni poti, prejela povračilo stroškov za prehrano med delom. V 8. členu Pravilnika toženke je sicer res določeno, da delavec ni upravičen do dnevnice, če dobi plačano prehrano med delom. Vendar pa je s tem toženka tožnici (in drugim delavcem) priznavala manj pravic, kot jih imajo po zakonu v zvezi s službenim potovanjem. Zato je sodišče pravilno presodilo in tudi ustrezno obrazložilo, da je tožnica do dnevnic upravičena ne glede na določbo 8. člena Pravilnika toženke, že plačane stroške povračila za prehrano na dneve službenih potovanj pa je pravilno upoštevalo pri končni odločitvi o višini vtoževanih terjatev iz naslova dnevnic.1 Višino dnevnic v Sloveniji je ugotovilo na podlagi Uredbe, saj ta predstavlja podzakonski predpis, ki določa višino povračila stroškov v zvezi z delom iz drugega odstavka 130. člena ZDR-1, kot že pojasnjeno. Sicer pa tudi Pravilnik toženke napotuje na uporabo te Uredbe v zvezi s povračilom stroškov za prehrano - na službenem potovanju so stroški prehrane dnevnice.

Odpravnina in pobotni ugovor plačane odpravnine:

20. Toženka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tem, da mora tožnici plačati razliko odpravnine v višini 292,40 EUR. Tožnica je bila pri toženki zaposlena le od 1. 5. 2018 do 13. 11. 2018, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je imela s toženko najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 5. 2018 za določen čas treh mesecev, po izteku te pogodbe pa je delovno razmerje med strankama obstajalo še naprej, čeprav tožnica ni podpisala pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2018 za določen čas 12 mesecev, se je delovno razmerje še naprej izvajalo. A ne glede na zaplete pri sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi, je za odločitev o odpravnini bistveno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga, tožnica pa je bila pri toženki skupno zaposlena manj kot eno leto (108. člen ZDR-1, 79. člen ZDR‑1). Sodišče prve stopnje je zato zavzelo stališče, da tožnici odpravnina na podlagi zakona ne pripada.

21. Zmotno pa je presodilo, da je tožnica vendarle upravičena do vtoževane razlike odpravnine, ker da ji je bilo tako obljubljeno s strani toženke z darilnim namenom. Toženka je namreč v odpovedi, četudi to ni predpisana sestavina odpovedi, navedla, da tožnici ob prenehanju delovnega razmerja po zakonu pripada odpravnina v višini 5/20 osnove. Ni upoštevala dejanski čas zaposlitve, ampak predvideni čas trajanja zaposlitve za določen čas po obeh pogodbah o zaposlitvi v skupnem trajanju 15 mesecev. To je imelo za posledico, da je tožnici v plačilni listi za november 2018 napačno obračunala odpravnino v višini 365,49 EUR. Tožnici je bila nato (na podlagi njenega elektronskega sporočila z dne 30. 10. 2018, v katerem je toženko opozorila na napačen izračun trajanja zaposlitve) izdana nova plačilna lista z znižanjem odpravnine za 292,40 EUR. Posledično je bilo tožnici priznano in izplačano 73,09 EUR. Odgovor toženke v elektronskem sporočilu z dne 1. 11. 2018: "Trajanje zaposlitve v odpovedi je izračunano v tvojo korist (večja odpravnina)", ne dokazuje darilne volje toženke, da tožnici izplača razliko 292,40 EUR odpravnine, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Za priznanje višje odpravnine tako ni relevantne pravne podlage.

22. Pravilna pa se pokaže odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru toženke za vračilo navedene plačane odpravnine v višini 73,09 EUR, četudi iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, ki je štelo, da je toženka tožnici del odpravnine plačala kot darilo, ki ga ne more zahtevati nazaj. Relevantnejša je podlaga iz 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženkina privolitev v prikrajšanje izhaja iz njenega zgoraj povzetega odgovora v elektronskem sporočilu z dne 1. 11. 2018. Zato je s tem povezano plačilo neutemeljeno uveljavljala v pobot. Pobotni ugovor preveč obračunanih stroškov za prehrano med delom:

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev toženke do tožnice za vračilo preveč obračunanih stroškov za prehrano med delom v višini 104,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018. Ta odločitev je pravnomočna, zato se pritožbeno sodišče o njeni pravilnosti ne izjavlja, mora pa jo upoštevati. Sodišče prve stopnje je to terjatev v IV. točki izreka sodbe deloma pobotalo s terjatvijo tožnice za plačilo stroškov prehrane za september 2018 v višini 73,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 do plačila. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pobotati celotno ugotovljeno terjatev toženke do tožnice za vračilo preveč obračunanih stroškov za prehrano med delom v višini 104,04 EUR s pp. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2020 navedeno terjatev res uveljavljala v pobot za primer, če bi sodišče ugodilo kateremukoli zahtevku tožnice. Vendar pa je v kasnejši pripravljalni vlogi pobotni ugovor podala le za primer, če bi sodišče ugotovilo utemeljenost tožničinega zahtevka glede stroškov za prehrano v septembru 2018. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je upoštevalo tako spremenjeni način uveljavljanja procesnega pobotnega ugovora.

Pobotni ugovor preveč plačanih ur dela in preveč plačanega nadomestila za letni dopust:

24. Toženka je v pobot uveljavljala tudi plačane ure tožnici v avgustu in septembru 2018, ker naj zaradi prepoznih prihodov ali prezgodnjih odhodov ne bi delala, kar je toženka vezala na izpise o prižiganju in ugašanju toženkinega računalnika na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo, pri čemer je tudi poudarilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi delo tožnice obsegalo izključno delo na računalniku.

25. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pobotnega ugovora glede preveč plačanega nadomestila za letni dopust. Toženka je uveljavljala vračilo nadomestila za sedem dni preveč izrabljenega dopusta. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica izrabila 15 dni letnega dopusta (in ne 17, kot je navajala toženka – dva od teh je bila namreč tožnica v bolniškem staležu) in da bi ji glede na čas trajanja zaposlitve v letu 2018 pripadalo 11 dni letnega dopusta (ne pa 10, kot je navajala toženka). Glede na to, da je tožnica v spornem obdobju z odobritvijo toženke izrabila 15 dni letnega dopusta, kar je celo en dan dopusta več, kot pa bi ji lahko pripadalo do konca leta 2018, ni mogoče govoriti o protipravnosti njenega ravnanja, elementi odškodninske odgovornosti pa morajo biti podani kumulativno (131. člen OZ). Prav tako prenehanje tožničinega delovnega razmerja iz poslovnega razloga izključuje njeno krivdo.

Odločitev o pritožbi in stroških:

26. Zgoraj je bilo obrazloženo, zakaj je napačna ugodilna odločitev priznani razliki odpravnine. Ker je sodišče prve stopnje v I./b) točki izreka zmotno ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke za plačilo 292,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila in ker je v III./b) točki izreka toženki napačno naložilo plačilo navedenega zneska z obrestmi, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da terjatev iz naslova razlike odpravnine ne obstoji ter posledično zahtevek za plačilo razlike odpravnine zavrnilo.

27. Poseg pritožbenega sodišča v odločitev o glavni stvari ni imel za posledico relevantne spremembe uspeha strank v tem sporu, ki bi nalagala spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Glede te pa pritožbeno sodišče še odgovarja toženki, da čeprav je tožnica uspela v 55 %, toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da je dolžna tožnici povrniti celotne stroške za izvedbo dokaza z izvedencem. Podlaga za to je v prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. ZDSS-1 s to določbo zmanjšuje stroškovni riziko delavca kot praviloma ekonomsko šibkejše stranke spora. Prav tako je bil izvedenec postavljen le za ugotavljanje dejstev v zvezi z zahtevki za plačilo povračila dnevnic in potnih stroškov na službenih potovanjih, v zvezi s katerimi pa je tožnica v pretežnem delu, torej ne zgolj v 55 %, uspela. To, da se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, na pravilnost uporabe te določbe ne vpliva.

28. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

29. Toženka, ki je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

1 Toženka je v pobot uveljavljala tudi plačane stroške prehrane na delu za dneve, ko je bila tožnica na službenih poteh. Sodišče prve stopnje je te stroške upoštevalo pri odločitvi o višini zahtevka za plačilo dnevnic, pobotni ugovor pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je toženka te stroške tožnici bila dolžna povrniti. Posebnih pritožbenih navedb v zvezi s to odločitvijo pa pritožba nima.