Jedro

V predlogu za oprostitev plačila sodne takse je tožena stranka sicer res navedla, da so njene kratkoročne terjatve neizterljive, saj je kriza zaradi epidemije COVID-19 slabo vplivala na poslovanje njenih dolžnikov, vendar pa so te trditve tako pavšalne, da sodišče prve stopnje njihove resničnosti pravilno ni presojalo v dokaznem postopku. Dejstvo epidemije COVID-19 samo po sebi v nobenem primeru ne more pomeniti, da nihče v tem obdobju ni plačeval svojih obveznosti ali da bi zgolj to dejstvo samo po sebi opravičevalo trditev tožene stranke, da dolžniki niso plačevali svojih obveznosti.

Drži pritožbena trditev, da podpisan IOP obrazec ne pomeni pripoznave dolga, če ta ne obstaja, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vendar pa ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da najemnina za januar 2020 ni bila plačana, tožena stranka ne more izpodbiti s predloženo dokazno listino, saj gre za enostransko listino, ki jo je sestavila tožena stranka sama, dokumentacije, na podlagi katere je tožena stranka pripravila to tabelo, pa tožena stranka ni predložila, niti ni v zvezi s tem predlagala drugega dokaza kot zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Ta dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo, vendar je na podlagi pravilne dokazne ocene ugotovilo, da njegovi izpovedbi ni mogoče slediti.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 68/2020 z dne 8. 9. 2021 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 68/2020 z dne 17. 5. 2021 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 653,31 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citiranim sklepom predlog tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem druge stopnje zavrnilo (I. točka izreka), predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem druge stopnje pa ugodilo in ji plačilo sodne takse odložilo do pravnomočne odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Poleg tega je sodišče prve stopnje z v uvodu citirano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izprazniti poslovni prostor na naslovu ..., ki v naravi predstavlja poslovno stavbo oz. gostinski lokal s sobami v izmeri 160 m², ki stoji na nepremičnini z ID znakom parcela 0000 18/1 (stavba 177) in pripadajoče zemljišče – parkirišče, v izmeri 337 m² z ID znakom parcela 0000 18/3 in ga prostega svojih stvari in oseb izročiti tožeči stranki v neposredno in izključno posest (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 3.508,53 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

3. Tožena stranka je pritožbo vložila zoper sklep in zoper sodbo.

4. V pritožbi zoper sklep je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse oziroma podrejeno, da ugodi predlogu tožene stranke za obročno plačilo sodne takse, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

5. V pritožbi zoper sodbo pa je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in v njem višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi zoper sklep_

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse, podrejeno obročno plačilo sodne takse za pritožbo tožene stranke zoper sodbo z dne 17. 5. 2021 (v nadaljevanju Predlog). Sodno takso je sodišče prve stopnje toženi stranki odmerilo s plačilnim nalogom z dne 12. 7. 2021 v višini 873,00 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da iz vpogleda v bilanco stanja na dan 30. 4. 2021 izhaja, da izkazuje tožena stranka 80.296,51 kratkoročnih sredstev in 77.856,18 EUR kratkoročnih obveznosti, kar pomeni presežek v višini 2.440,33 EUR, da pa iz poslovnega izida za čas 1. 1. do 30. 4. 2021 izhaja, da je stranka poslovala z izgubo in nima odprtega računa. Glede na tako stanje in ker ni nobenih dokazil, da so sredstva neizterljiva, je sodišče prve stopnje zaključilo, da premoženjsko stanje tožene stranke ne utemeljuje delne oprostitve plačila sodne takse. Ker pa gre za premoženje (kratkoročne terjatve), ki ne predstavlja likvidnostnih sredstev, je iz tega razloga plačilo sodne takse toženi stranki odložilo do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

10. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse obrazložila, da so njena kratkoročna posojila in poslovne terjatve neizterljive, saj so zaradi epidemije koronavirusa dolžniki tožene stranke neplačeviti in ne izpolnjujejo svojih obveznosti do tožeče stranke, v potrditev tega pa je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni izvedlo, niti ga ni obrazloženo zavrnilo. Take pritožbene trditve niso utemeljene. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse je tožena stranka sicer res navedla, da so njene kratkoročne terjatve neizterljive, saj je kriza zaradi epidemije COVID-19 slabo vplivala na poslovanje njenih dolžnikov, vendar pa so te trditve tako pavšalne, da sodišče prve stopnje njihove resničnosti pravilno ni presojalo v dokaznem postopku. Dejstvo epidemije COVID-19 samo po sebi v nobenem primeru ne more pomeniti, da nihče v tem obdobju ni plačeval svojih obveznosti ali da bi zgolj to dejstvo samo po sebi opravičevalo trditev tožene stranke, da dolžniki niso plačevali svojih obveznosti. Poleg tega pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za te svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza. Dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika je namreč tožena stranka ponudila le v zvezi z navedbami o tem, da je tožeča stranka tista, ki toženi stranki otežuje poslovanje, preprečuje uspešno poslovanje in ji s tem povzroča škodo, ne pa tudi v zvezi z navedbami o neizterljivosti terjatev. Drugačne pritožbene trditve v zvezi s tem niso utemeljene.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča, da sodna taksa ni v podrejenem položaju napram ostalim obveznostim stranke oziroma da nima slabšega vrstnega reda glede poplačila kot ostale obveznosti, ki jih ima stranka, češ da tožena stranka v Predlogu sploh ni trdila, da imajo njene ostale obveznosti boljši vrstni red od obveznosti plačila sodne takse. Kot izhaja iz Predloga, je tožena stranka namreč svoj predlog utemeljevala tudi na tem, da mora vsa obstoječa sredstva, ki jih praktično ni, nameniti plačilu obveznosti do tožeče stranke in plačilu storitev odvetnika, saj tožeča stranka v tem postopku neutemeljeno zahteva izpraznitev objekta A., kjer tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno te trditve presojalo v luči ugovora pritožnice, da obveznosti plačila sodne takse ne more izpolniti, ker mora pred tem izpolniti druge, za njen obstoj bolj pomembne obveznosti, kar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne more biti utemeljeno. Zato je neutemeljeno pritožbeno ponavljanje in vztrajanje, da je tožena stranka primorana svoj minoren dobiček in prihodke iz naslova unovčenja svojih sredstev nameniti poplačilu obveznosti do tožeče stranke in odvetnika. Glede na jasno podane razloge o odločilnih dejstvih v tem delu, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1. 12. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

_O pritožbi zoper sodbo_

13. Med pravdnima strankama so nesporna sledeča dejstva: - da je tožeča stranka lastnica poslovnega objekta, ki stoji na zemljišču z ID znakom 0000 18/1, v izmeri 160 m², in pripadajočega dvorišča oz. parkirišča z ID znakom 0000 18/3, v izmeri 337 m², in sicer gre v naravi za turistično gostinski objekt Penzion A., na naslovu ..., s pripadajočim dvoriščem oziroma parkiriščem; - da sta pravdni stranki dne 19. 11. 2018 sklenili Pogodbo o oddaji in najemu poslovnih prostorov za turistično gostinski objekt Penzion A. (v nadaljevanju Najemna pogodba; A4), za čas od 19. 11. 2018 do 19. 11. 2025, tj. za čas petih (5) let (3. člen Najemne pogodbe), iz Najemne pogodbe pa tudi izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka za najem navedenega objekta plačevala najemnino v višini 3.000,00 EUR mesečno ter pripadajoči DDV, vnaprej, na osnovi izstavljenega računa tožnika, najkasneje do 5. dne v mesecu za naslednji mesec (drugi odstavek 10. člena Najemne pogodbe) ter da vse stroške povezane z uporabo objekta nosi tožena stranka kot najemnik, redno pa plačuje tudi obratovalne stroške (tretji odstavek 10. člena Najemne pogodbe); - da je bil k Najemni pogodbi dne 9. 5. 2019 sklenjen Aneks 1 (A5), s katerim je bil dogovorjen drugačen način plačevanja najemnine, in sicer gre za direktno bremenitev gostov hotela v korist tožeče stranke do popolnega poplačila najemnine, torej je plačila s strani gostov prejemal tožnik, do višine popolnega poplačila najemnine.

14. Sodišče prve stopnje je trditve, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pravilno presojalo po pravni podlagi Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP)1, ki v drugi alineji 28. člena določa, da lahko najemodajalec odstopi od najemne pogodbe in zahteva izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora ob vsakem času, ne glede na pogodbene in zakonske določbe o trajanju najema, če je najemnik v zamudi s plačilom najemnine za dva meseca od dneva, ko ga je najemodajalec na to opomnil. Prav tako je pravilno presodilo, da lahko najemodajalec skladno z načelom pogodbene svobode odstopi od pogodbe tudi v drugih primerih, ki sta jih pravdni stranki v konkretnem primeru dogovorili z Najemno pogodbo, in sicer sta se pravdni stranki v tretjem odstavku 14. člena Najemne pogodbe dogovorili, da lahko najemodajalec odstopi od pogodbe in zahteva izpraznitev v enem mesecu ter poplačilo vseh stroškov do izpraznitve po pisno utemeljenem zahtevku, če najemnik (med drugim tudi) ne plačuje redno najemnine in drugih stroškov iz 10. člena te pogodbe ter računov za zakasnitev plačila, kar pomeni po tej pogodbi, da ne plača računov najkasneje v osmih dneh po prejemu prvega opomina.

15. Pritožba tako navedene pravne podlage ne izpodbija, temveč le trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je plačala stroške in najemnino za mesec januar 2020, zapadlo 5. 12. 2019. Pritožnica ponavlja, kot je enako trdila že v postopku na prvi stopnji, da so bile poravnane vse pogodbene obveznosti tožene stranke do vključno januarja 2020, pri čemer je zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. res podpisal medsebojno kompenzacijo (A58) in IOP obrazec z dne 25. 3. 2020 (A59), vendar pa ta pobot ni bil dogovorno in računovodsko usklajen, kot naj bi to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj kompenzacija in IOP ne prikazujeta dejanskega stanja obveznosti tožene stranke, zakoniti zastopnik je namreč zaupal zastopnici tožeče stranke in je navedeni dokument na žalost podpisal, ne da bi posebej preverjal njegovo pravilnost, šele kasneje pa je tožena stranka pripravila tabelo „prihodki/stroški 2019“ (B3) in ugotovila, da dejansko stanje ni pravilno prikazano, vse to pa naj bi pomenilo, da stanje obveznosti ni bilo usklajeno.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da toženec ni dokazal, da je plačal najemnino za mesec januar 2020, ki je zapadla v plačilo 5. 12. 2019 ter da je tožeča stranka tudi dokazala, da tožena stranka ni redno plačevala obratovalnih stroškov. Ugotovilo je namreč, da je na dan 31. 12. 2019 prišlo do medsebojnega pobota v višini 47.416,07 EUR, ta pobot pa je bil dogovorno in računovodsko usklajen, pri čemer iz priloge kompenzacije izhaja tudi, da dolguje tožena stranka tožeči stranki za leta 2018 in 2019 še 136,82 EUR in da najemnina za januar 2020 ni bila predmet poračuna in kompenzacije (vse A58). Nadalje iz IOP obrazca na dan 29. 2. 2020 (A59) ponovno izhaja, da je neplačana obveznost tudi najemnina za januar 2020, ki je zapadla v plačilo 5. 12. 2019. Svojo odločitev o tem, da s kompenzacijo ni bila plačana tudi najemnina za januar 2020 je sodišče prve stopnje oprlo tudi na zaslišanje B. B., ki je izpovedal, da je sicer res podpisal tako kompenzacijo z dne 31. 12. 2019 (A58) kot IOP z dne 25. 3. 2020(A59), vendar da stanje ni bilo usklajeno, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo zato, ker ni verjetno, da je dokumenta kar dvakrat podpisal po pomoti, IOP obrazec pa je bil predhodno posredovan toženi stranki tudi po e-pošti in šele naknadno podpisan z njegove strani. S tako dokazno oceno, ki je povsem logična in življenjska, se strinja tudi pritožbeno sodišče. 17. Pri tem drži pritožbena trditev, da podpisan IOP obrazec ne pomeni pripoznave dolga, če ta ne obstaja, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vendar pa ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da najemnina za januar 2020 ni bila plačana, tožena stranka ne more izpodbiti s predloženo dokazno listino tabelo „prihodki/stroški 2019“, saj gre za enostransko listino, ki jo je sestavila tožena stranka sama, dokumentacije, na podlagi katere je tožena stranka pripravila to tabelo, pa tožena stranka ni predložila, niti ni v zvezi s tem predlagala drugega dokaza kot zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Ta dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo, vendar je na podlagi pravilne dokazne ocene ugotovilo, da njegovi izpovedbi ni mogoče slediti. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka navedb tožeče stranke o tem, da je po kompenzaciji za plačilo toženi stranki ostala (najmanj) še najemnina za januar 2020, ni argumentirano izpodbila, saj ni navedla niti, katera od postavk v kompenzaciji in IOP naj ne bi držala, poleg tega pa tudi ni trdil, da je v letu 2020 opravil kakršno koli plačilo.

18. Dokazno breme, da je plačala vse svoje obveznosti po Najemni pogodbi, je bilo na toženi stranki. Tega bremena tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni zmogla, zato očitki o kršitvi določb 8. in 215. člena ZPP niso utemeljeni. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni oprlo le na dejstvo, da tožena stranka ni plačala najemnin po Najemni pogodbi, temveč tudi na dejstvo, da je tožnik dokazal, da toženec ni redno plačeval obratovalnih stroškov, kar je pogodbeno dogovorjen razlog za odstop od pogodbe. Teh trditev pa pritožba ne izpodbija, zato je neutemeljeno njeno pritožbeno vztrajanje, da ni bilo pogojev za odstop tožeče stranke od Najemne pogodbe.

19. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja, da je tožeča stranka z odstopno izjavo dne 28. 2. 2020 prezgodaj odstopila od pogodbe. Ne drži namreč pritožbena navedba, da je tožeča stranka toženo stranko k plačilu najemnine za januar 2020 najprej pozvala 7. 1. 2020. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnik toženca k plačilu navedene najemnine pozval že 6. 12. 2019 preko e-pošte (A76 in A79), zato je brez podlage zatrjevanje toženca, da opominov ni prejel (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je prvi opomin toženec prejel 7. 1. 2020. 20. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dne 28. 2. 2020 upravičeno odstopila od Najemne pogodbe zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke, pri čemer tako neplačilo najemnine kot neplačilo obratovalnih stroškov vsak zase predstavljata podlago za odstop od Najemne pogodbe, pravilen.

21. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_O pritožbenih stroških_

22. Tožena stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela. Prav tako ni uspela s pritožbo zoper sodbo. Zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka po obeh pritožbah (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pri tem pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, saj je za njih pritožbeno sodišče ocenilo, da so bili potrebni (155. člen ZPP). Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje stroškovnik na vlogi in Odvetniško tarifo in tožeči stranki priznalo: 875 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, skupaj 653,31 EUR, tožena stranka pa jih je dolžna tožeči stranki poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1 ZPSPP se uporablja le še za pogodbe, sklenjene na njegovi podlagi pred 19. 6. 2021 (52. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona – SZ-1E). Ker je bila Najemna pogodba v obravnavanem primeru sklenjena 19. 11. 2018, se zanjo še vedno uporabljajo določbe ZPSPP.