Jedro

Tudi samostojni podjetnik posameznik lahko opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja, pod pogojem, da ima za opravljanje te dejavnosti dovoljenje tožene stranke. V primeru, ko ista oseba za isti s.p. hkrati opravlja tudi posle zavarovalnega zastopanja, mora ta oseba imeti tako dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za s.p., kot tudi dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja kot zavarovalni zastopnik (fizična oseba).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z dne 24. 4. 2018 je tožena stranka (Agencija za zavarovalni nadzor, v nadaljevanju Agencija) začela postopek za odvzem dovoljenja tožeči stranki na podlagi 468. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1). Z izpodbijano odločbo z dne 5. 6. 2018 je v 1. točki izreka ugotovila, da je podan razlog iz 8. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja tožeči stranki, ki ga je pridobila s tam navedeno odločbo tožene stranke, ker ponavljajoče krši prvi odstavek 561. člena ZZavar-1, s tem, ko od marca 2016 dalje za tožečo stranko posle zavarovalnega zastopanja opravlja fizična oseba, ki nima dovoljenja tožene stranke za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Z 2. točko izreka je odločila, da se tožeči stranki odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, s točko 3 izreka izpodbijane odločbe pa ji naložila, da na tam navedeni račun toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe plača takso za odločanje v višini 840,00 EUR.

2. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb izhaja ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka od 16. 2. 2016 dalje nepretrgoma opravljala dejavnost zavarovalnega zastopanja, pri čemer je posle zavarovalnega zastopanja za tožečo stranko opravljal A.A., ki pa kot fizična oseba nima dovoljenja tožene stranke za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Na podlagi prvega odstavka 561. člena ZZavar-1 lahko posle zavarovalnega zastopanja ali posredovanja pri zavarovalnici, zavarovalno zastopniški družbi ali zavarovalno posredniški družbi (oziroma samostojnem podjetniku posamezniku) ali osebi iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1 ali banki iz petega odstavka 558. člena ZZavar-1 samostojno opravljajo samo fizične osebe, ki imajo dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali posredovanja. Zavarovalni zastopnik je v skladu s prvim odstavkom 543. člena ZZavar-1 oseba, ki ima dovoljenje Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Na podlagi citiranih določil mora v primeru, ko oseba opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja kot samostojni podjetnik in hkrati za isti s.p. opravlja tudi posle zavarovalnega zastopanja, pridobiti od Agencije dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za s.p., kakor tudi dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja za fizično osebo. Osebi, ki opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja kot s.p., ni treba pridobiti dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja le, kadar posle zavarovalnega zastopanja zanjo opravljajo druge fizične osebe in ne nosilec dejavnosti.

3. V skladu z določbo 8. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 lahko Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja med drugim tudi, če za zavarovalno zastopniško družbo posle zavarovalnega zastopanja opravlja fizična oseba, ki nima dovoljenja agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in če gre za ponavljajočo kršitev, pri čemer se za ponavljajočo kršitev šteje kršitev, pri kateri fizična oseba, ki za zavarovalno zastopniško družbo opravlja posle zavarovalnega zastopanja, kršitev ponovno stori vsaj enkrat v dveh letih po storitvi istovrstne kršitve. Kot neutemeljene je zato zavrnila navedbe tožeče stranke, da razlog za odvzem dovoljenja po 8. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1 ni podan, ker tožeča stranka kot nosilec s.p., ki nastopa kot fizična oseba, ki opravlja posle zavarovalnega zastopanja pri samostojnem podjetniku, naj ne bi potrebovala dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Določbe ZZavar-1 so namreč popolnoma jasne in so z isto vsebino uveljavljene že od leta 2000. 4. Tožena stranka tudi navaja, da ni sledila navedbam tožeče stranke, da ni obrazložila ponavljajoče kršitve. Že v odločbi o začetku postopka je navedla, da za tožečo stranko posle zavarovalnega zastopanja nepretrgoma opravlja fizična oseba, ki nima dovoljenja. Ugotavlja tudi, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da je zanjo v obdobju od 31. 7. 2014 do 16. 2. 2016 na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal posle zavarovalnega zastopanja B.B., ki ima dovoljenje Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Tožeča stranka pa je tudi po tem obdobju, ko za njo več ni opravljal poslov imenovani, torej od dne 16. 2. 2016 dalje, nepretrgoma opravljala dejavnost zavarovalnega zastopanja, pri čemer A.A. s.p. nima sklenjene pogodbe z nobeno drugo fizično osebo, ki bi imela dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Na podlagi jezikovne razlage Agencija pojem nepretrgano šteje kot da gre za istovrstne ponavljajoče kršitve. Ker tožeča stranka nepretrgoma opravlja posle od marca 2016 dalje, pomeni, da krši določbe ZZavar-1 od marca 2016 dalje, kar se šteje, da ponavljajoče krši 543. člen ZZavar-1, saj 8. točka prvega odstavka 570. člena citiranega zakona določa tudi, da se za ponavljajočo kršitev šteje kršitev, pri kateri zavarovalni zastopnik, posrednik ali fizična oseba, ki za zavarovalniško zastopniško družbo ali posredniško družbo opravlja posle zavarovalnega zastopanja ali posredovanja, kršitev ponovno stori vsaj enkrat v dveh letih po storitvi istovrstne kršitve. V navedenem primeru pomeni, da od marca 2016 dalje tožeča stranka neprestano krši določbo prvega odstavka 561. člena ZZavar-1. 5. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo o odvzemu dovoljenja z dne 5. 6. 2018 v povezavi z odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja z dne 24. 4. 2018 iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja trditve, ki jih je navajala že v postopku pri toženi stranki, da tožena stranka zatrjevanih kršitev niti časovno niti krajevno ni opredelila, niti ni navedla poslov pri opravljanju, katerih naj bi do kršitev dejansko prišlo. Nedoločen opis dejanj, ki se očitajo tožeči stranki ji zato onemogoča uresničevanje njene ustavne pravice do obrambe. Navedeno zato predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. V nadaljevanju zatrjuje, da je tožeča stranka z odločbo Agencije št. 40110-1220/09-4 z dne 10. 7. 2009 pridobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, na podlagi katerega opravlja posle zavarovalnega zastopanja in je tudi vpisana v Register samostojnih podjetnikov, ki kot gospodarsko dejavnost opravljajo storitve zastopanja zavarovalnic. Ker sta tožeča stranka kot samostojni podjetnik in A.A. kot nosilec, ista fizična oseba, je stališče tožene stranke, da A.A. nastopa kot fizična oseba, ki opravlja posle zavarovalnega zastopanja pri samostojnem podjetniku kot zavarovalno zastopniški družbi, materialno pravno zmotno. Zato razlog za odvzem dovoljenja po 8. točki prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ni podan že zato, ker A.A. kot nosilec s.p. ne nastopa kot fizična oseba, ki opravlja posle zavarovalnega zastopanja pri tožeči stranki. Tožeča stranka namreč nastopa kot zavarovalno zastopniški s.p. in ne kot zavarovalni zastopnik, zato ji kršitve na podlagi citirane določbe ni mogoče očitati. V nadaljevanju opisuje tudi aktivnosti, ki jih izvaja v prodajni strukturi družbe A. d.o.o. in kar je vse v skladu z izdanim dovoljenjem.

6. Ponavlja tudi navedbe iz postopka pri toženi stranki, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o ponavljajoči se kršitvi. Pri tem poudarja, da pojma kršitev ni mogoče razumeti drugače kot kršitev, ki je ugotovljena z dokončnim upravnim aktom - odločbo. Domnevni kršitelj namreč mora biti že iz razloga pravne varnosti s pravnomočno oziroma dokončno odločbo seznanjen s storjeno kršitvijo in možnostjo, da mu bo v primeru ponovne kršitve lahko odvzeto dovoljenje. Zato je materialno pravno zmotno tolmačenje tožene stranke glede 8. točke prvega odstavka 570. člena ZZavar-1, ko navaja, da naj bi bil v predmetni zadevi izpolnjen pogoj ponavljajoče se kršitve s tem, ko je za tožečo stranko posle opravljala fizična oseba brez dovoljenja Agencije. V nadaljevanju zatrjuje, da je ravnanje tožene stranke mogoče opredeliti tudi kot arbitrarno in samovoljno, saj je tožena stranka tudi zoper družbo A. d.o.o. neutemeljeno vodila postopek za odvzem dovoljenja, sedaj pa je ravnanje usmerjeno zoper tožečo stranko. Dodaja še, da opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja predstavlja glavno dejavnost tožeče stranke in da izpad prihodkov iz tega naslova tožeči stranki onemogoča preživetje. Tožeča stranka, ki sicer dejavnost zavarovalnega zastopanja opravlja že 14 let, do sedaj s strani tožene stranke nikoli ni prejela kakršnegakoli opozorila ali opomina o morebitnih kršitvah. Zato bi se lahko odločila za pogojni odvzem dovoljenja na podlagi drugega odstavka 570. člena ZZavar-1 v povezavi s 313. členom citiranega zakona, ki določa, da lahko Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenja hkrati izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če kršitelj v preizkusni dobi, ki jo določi Agencija in ki ne sme biti krajša od šestih mesecev in ne daljša od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje. V konkretnem primeru lahko tožeča stranka očitano kršitev odpravi in zaposli osebo z dovoljenjem za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, zato bi posledično pogojni odvzem dovoljenja predstavljal ustreznejši ukrep. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo povzema ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanih odločb ter navaja materialno pravno podlago za njihovo izdajo. Kot neutemeljene tako zavrača navedbe tožeče stranke, da izpodbijani odločbi ne vsebujeta določenega opisa posameznih dejanj oziroma kršitev, ki naj bi predstavljale razlog za uvedbo postopka oziroma odvzem dovoljenja, kot tudi tožbene ugovore, da je o kršitvi mogoče govoriti šele, ko je obstoj kršitve ugotovljen v ustreznem postopku z ustrezno odločbo. Ponavlja stališče, ki izhaja iz izpodbijanih odločb, da mora v primeru, ko oseba opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja kot s.p. in hkrati za isti s.p. opravlja tudi posle zavarovalnega zastopanja, ta oseba imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za s.p., kot tudi dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja za fizično osebo. Sklicuje se tudi na razlago, ki jo je v zvezi z definicijo ponavljajoče kršitve podala v obeh izpodbijanih odločbah in dodaja, da na podlagi jezikovne razlage nepretrgano opravljanje poslov pomeni stalno in s tem večkratno opravljanje poslov, kar v predmetnem primeru pomeni večkratno ponavljanje istovrstne kršitve. In ker tožeča stranka nepretrgoma opravlja posle od marca 2016 dalje, pomeni, da od marca 2016 ponavljajoče krši prvi odstavek 561. člena ZZavar-1, s čimer je podan razlog iz 8. točke prvega odstavka 570. člena citiranega zakona. Glede navedb tožeče stranke, da sodeluje z družbo A. d.o.o., kar naj bi bil razlog za predmetni postopek, pa tožena stranka dodaja, da se je postopek nadzora nad imenovano družbo zaključil že pred več leti in da ta postopek nima nobene povezave s konkretnim postopkom ter da tožeča stranka želi s svojimi obtožbami glede arbitrarnosti in samovoljnosti zgolj preusmeriti pozornost od lastnih nepravilnosti. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je odvzem dovoljenja nesorazmeren ukrep in da bi se tožena stranka lahko odločila za pogojni odvzem dovoljenja, navaja, da je tožena stranka pretehtala, da v tem primeru pogojni odvzem ne bi bil primeren ukrep, saj tožeča stranka kršitve sploh ne prizna. Predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki, ki opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja kot samostojni podjetnik posameznik (s.p.) in hkrati za isti s.p. opravlja tudi posle zavarovalnega zastopanja, odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, ker ta oseba nima tudi dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja kot fizična oseba.

10. ZZavar-1 v prvem odstavku 566. člena določa, da se dejavnost zavarovalnega zastopanja ali posredovanja lahko opravlja v dveh pravnoorganizacijskih oblikah, in sicer kot gospodarska družba ali kot samostojni podjetnik. V skladu s prvim odstavkom 558. člena ZZavar-1 dejavnost zavarovalnega zastopanja ali posredovanja lahko opravlja samo zavarovalno zastopniška ali posredniška družba, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja. Na podlagi tretjega odstavka 569. člena citiranega zakona dovoljenje izda Agencija, če zavarovalno zastopniška ali posredniška družba izpolnjuje pogoje iz 565. do 568. člena tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 561. člena ZZavar-1 lahko posle zavarovalnega zastopanja ali posredovanja pri zavarovalno zastopniški družbi ali zavarovalno posredniški družbi oziroma samostojnemu podjetniku posamezniku opravljajo samo fizične osebe, ki imajo dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali posredovanja. V skladu s prvim odstavkom 543. člena ZZavar-1 so to zavarovalni zastopniki.

11. Na podlagi navedenega je razvidno, da lahko tudi samostojni podjetnik posameznik opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja, pod pogojem, da ima za opravljanje te dejavnosti dovoljenje tožene stranke. Vendar mora v primeru, ko ista oseba za isti s.p. hkrati opravlja tudi posle zavarovalnega zastopanja, ta oseba imeti tako dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za s.p., kot tudi dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja kot zavarovalni zastopnik (fizična oseba). Osebi, ki opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja kot s.p., ni treba pridobiti dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja le, kadar posle zavarovalnega zastopanja zanjo opravljajo druge fizične osebe, ki imajo dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

12. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja pridobila z odločbo Agencije št. 40110-1220/09-4 z dne 10. 7. 2009. Prav tako ni sporno, da je bil pri tožeči stranki kot zavarovalni zastopnik do 16. 2. 2016 zaposlen B. B., ki je imel dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Po tem datumu pa je posle zavarovalnega zastopanja pri njej opravljal A.A. kot fizična oseba, ki pa dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja nima. Navedena ugotovitev temelji na podatkih registra zavarovalnih zastopnikov in posrednikov, ki ga vodi tožena stranka v skladu s 562. členom ZZavar-1. Sicer pa tožeča stranka tega dejstva niti ne zanika, zatrjuje le, da takega dovoljenja ne potrebuje, ker opravlja dejavnost kot s.p., torej kot fizična oseba.

13. Upoštevaje navedeno je tako tudi po presoji sodišča potrebno pritrditi toženi stranki, da tožeča stranka od 16. 2. 2016 dalje nepretrgano opravlja posle zavarovalnega zastopanja in da zanjo te posle opravlja fizična oseba, ki nima dovoljenja Agencije. To pa tudi po presoji sodišča predstavlja ponavljajočo kršitev iz prvega odstavka 561. člena ZZavar-1 in v skladu z 8. točko prvega odstavka 570. člena citiranega zakona tudi razlog za odvzem in prenehanje veljavnosti dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja.

14. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da tožeča stranka ne potrebuje posebnega dovoljenja iz 561. člena ZZavar-1, ker opravlja dejavnost kot s.p., torej kot fizična oseba. Že tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da nepretrgano opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja predstavlja ponavljajočo kršitev. Glede na to, da je tožeča stranka prepričana, da prekrška ni storila, sodišče soglaša tudi s stališčem tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za pogojni odvzem dovoljenja na podlagi drugega odstavka 270. člena v povezavi s 313. členom ZZavar-1. 15. Upoštevaje vse navedeno je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi sodišče soglaša in se nanje izredno sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.