Jedro

Tožnik je bil investitor nezakonitega posega v prostor in ne njegov izvajalec. Obveznosti, ki izvirajo iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene med stranko kot kupcem nepremičnine in prodajalcem, pa na pravilnost odločitve upravnih organov in prvostopnega sodišča ne morejo vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1871/99-10a z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 8.6.1999, s katero je bilo odločeno: da mora tožnik kot investitor v roku 20-ih dni po prejemu odločbe odstraniti polno zidano ograjo s temelji, skupne dolžine 15,50 m, višine 1,90 m, ki jo je zgradil vzporedno z obstoječo polnozidano posestno ograjo, na zemljišču parc. št. 393/1 k.o. M. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka), da za objekt oziroma poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (2. točka izreka), da bo v primeru, če tožnik ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke odločbe, to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka), da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka), in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijana odločba urbanističnega inšpektorja temelji na določbah 73. člena ZUN, ki urbanistični inšpekciji nalaga ukrepe v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. V obravnavanem primeru iz podatkov upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tožnik investitor gradnje sporne ograje, to pa je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 3.6.1999, katerega je brez vsebinskih pripomb tudi podpisal. Ker je v obravnavanem primeru investitor znan, je v skladu s 73. členom ZUN v primeru nedovoljenega posega v prostor primarno zavezan, da sanira nedovoljeni poseg. Zato je tožnikov ugovor, da ni investitor, ker ni lastnik nepremičnine, neutemeljen. Ravno tako so nepomembni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na njegove obveznosti iz kupoprodajne pogodbe, saj pogodbeni dogovori nimajo nobenega vpliva na obveznosti investitorjev po določbah ZUN.

Tožnik v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je kot investitor postavil objekt brez ustreznih dovoljenj, tega pa ne opredeli z dokazi, še najmanj pa je dokaz za to zapisnik inšpekcijskega organa. Tožnik namreč dejansko ni vedel, oziroma se pred upravnim inšpekcijskim organom ni znal izjasniti v kakšnem svojstvu nastopa. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zapisnik podpisal brez pripomb. Obveznost postavitve predmetne ograje izvira iz pogodbenega razmerja, pri čemer bi moral dovoljenje za postavitev ograje pridobiti lastnik zemljišča. Gre torej za za pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je res izvedel navedeno betonsko ograjo, vendar kot izvajalec del in ne kot investitor, saj za investitorstvo ni imel nobene možnosti, niti pravice. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je investitor znan, zato ni točna, saj v lastnem imenu in brez soglasja lastnika ne sme in ne more sanitari posega v prostor. Tega lahko sanira le investitor ali lastnik nepremičnine. V obravnavanem primeru je bil kršen materialni zakon, saj je v zadevi nastopal kot izvajalec del, in mu zato urbanistični ukrep ne bi smel biti izrečen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik izvedel navedeni poseg v prostor, ne da bi si zanj pred tem pridobil ustrezno veljavno upravno dovoljenje. Razlogi, ki jih pri tem navaja sodišče prve stopnje, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v 1. odstavku 73. člena ZUN. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da za odreditev navedenega inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega veljavnega upravnega dovoljenja. Da je tožnik kot investitor zgradil predmetno polno zidano ograjo brez takega dovoljenja, pa je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da ni bil investitor predmetne ograje, ampak le izvajalec del, saj to iz podatkov upravnih spisov ne izhaja. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, je tožnik urbanističnemu inšpektorju na zapisnik dne 3. 6. 1999 izjavil, da je edini investitor predmetne ograje. Pogodbeno razmerje, ki izvira iz kupoprodajne pogobe med tožnikom kot kupcem dela nepremičnine parc. št. 393/1 k.o. M. in J.G. kot prodajalcem, pa na pravilnost odločitve upravnih organov in prvostopnega sodišča ne more vplivati.

Glede na navedeno tožnik z ugovorom o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava s pritožbo ne more uspeti. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.