Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo načelo odgovornosti za uspeh, ko je upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank in vsaki od njiju priznalo pravico do povračila stroškov postopka v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotu plačilo razlike naložilo toženi stranki, katere odmerjeni stroški so bili manjši. Uspeh strank v sporu je pravilno ugotovilo glede na to, s kolikšnim deležem so v sporu uspele (ker je tožnik postavil denarni zahtevek, se uspeh strank ocenjuje glede na višino dosojenega zneska).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 14.033,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2007 do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek do glavnice 37.047,45 EUR ter zakonske zamudne obresti v presežku (2. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 10.000,00 EUR (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.753,16 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje s citirano sodbo odločilo, da tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 30 %, kar pomeni, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v višini 70 %, tožena stranka pa v višini 30 %. Izrek o stroških postopka bi moral temeljiti na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), ki povrnitev stroškov veže na uspeh strank v postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da priznani stroški tožnika znašajo 8.508,91 EUR, zato mu glede na uspeh v tem sporu pripada 70 % tega zneska, kar znaša 5.956,24 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo 1.142,16 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 30 % tega zneska, kar znaša 342,65 EUR. Ob pobotanju obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 5.583,59 EUR in ne 1.753,16 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo takšnega izračuna, pa tožnik predlaga, da se pri odmeri stroškov upošteva, da tožnikov uspeh po temelju znaša 70 %, po višini pa 38 %, kar pomeni, da je tožnik v sporu uspel v višini 54 %. Upoštevajoč priznane stroške postopka je tožnik tako upravičen do povrnitve zneska 4.594,81 EUR, tožena stranka pa v višini 525,39 EUR. Ob pobotanju priznanih stroškov bi bila tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 4.069,42 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka spremeni tako, da jih odmeri glede na gornje navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe na delu, v višini 47.047,45 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo znesek 14.033,21 EUR. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožnikov uspeh v tem sporu znaša 30 % (natančneje 29,83 %), uspeh tožene stranke pa 70 %. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo načelo odgovornosti za uspeh, kot je določeno v drugem odstavku 154. člena ZPP, ko je upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank in vsaki od njiju priznalo pravico do povračila stroškov postopka v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotu plačilo razlike naložilo toženi stranki, katere odmerjeni stroški so bili manjši. Zmotno je pritožbeno stališče, da je kot merilo doseženega uspeha v sporu potrebno upoštevati delež, s katerim je sodišče prve stopnje ovrednotilo prispevek vsake od strank k nastanku škode. Uspeh strank v sporu se ugotavlja glede na to, s kolikšnim deležem so stranke v sporu uspele in ker je tožnik postavil denarni zahtevek, se uspeh strank ocenjuje glede na višino dosojenega zneska.

Prav tako je zmotno tožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo uspeh ovrednotiti ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa bi bil nato rezultat aritmetične sredine obeh odstotkov. Res je sicer, da je takšna praksa nekaterih sodišč splošne pristojnosti, vendar je v delovnih sporih dosledno uveljavljeno načelo, da se stroški odmerijo glede na uspeh ob upoštevanju vtoževanega in dosojenega zneska, torej po metodi proporcionalnega kriterija s pobotanjem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.