Jedro

Izvršbe zoper stečajnega dolžnika ni mogoče dovoliti na podlagi verodostojne listine, čeprav za terjatev, ki ima naravo stroškov stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom predlog za izvršbo zavrnilo.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava po 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da so dolgovi dolžnika nastali po uvedbi stečajnega postopka, torej kot strošek stečajnega postopka v skladu s 3. točko 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL). Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je napačno uporabilo 1. točko 111. člena ZPPSL, namesto da bi pravilno uporabilo 4. točko tega člena. Glede na to predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V I. odstavku 111. člena ZPPSL je določeno, da od začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. V IV. odstavku navedenega člena pa je določena izjema od tega pravila in sicer se I. odstavek navedenega člena ne uporablja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka. Za odločanje o dovolitvi izvršbe je tako odločilno, ali gre za stroške stečajnega postopka in ali ima upnik zanje izvršilni naslov (prim. 17. člen ZIZ).

Upnik v predlogu za izvršbo sploh ni zatrjeval, da zahteva plačilo stroškov stečajnega postopka, ampak je to dejstvo sedaj prvič navedel šele v pritožbi. Vendar tudi v primeru, da bi upnik izkazal, da gre v obravnavnem primeru za izterjavo stroškov stečajnega postopka, niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predlagane izvršbe (v skladu z izjemo, določeno v IV. odstavku 111. člena ZPPSL), saj upnik nedvomno ne razpolaga z izvršilnim naslovom za izterjevano terjatev. Predlog za izvršbo je namreč vložil na podlagi verodostojne listine (priloge ... do ...). Izvršbe za izterjavo stroškov stečajnega postopka pa ni mogoče dovoliti na podlagi verodostojne listine, ampak le na podlagi izvršilnega naslova.

Sodišče prve stopnje je po povedanem ravnalo pravilno, ko upnikovemu predlogu za izvršbo ni ugodilo.

V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih upnik v pritožbi ni priglasil.