Jedro

Če najemnik ne vzdržuje stanovanja po določbah Pravilnika iz 125. člena SZ-1 je s tem podan odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožečim strankam povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo v znesku 414,80 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z sodbo P 35/2022 z dne 23. 3. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: I. Najemna pogodba za najem stanovanja št. 7 v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., v izmeri 52,51 mu, sklenjena dne 1. 1. 2013 med A. A., B. B., C. C. in Č. Č. se odpove. II. Tožena stranka Č. Č. se je dolžna izseliti iz stanovanja št. 7 v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., v izmeri 52,51 m2, v solasti tožečih strank, ter predati stanovanje prosto oseb in predmetov v posest tožečih strank, v roku 60 dni od dneva izdaje sodne odločbe. III. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 1.637,84 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sledilo tožbenim navedbam tožeče stranke, da toženka stanovanja ne vzdržuje kot to določa SZ-1 in Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj in ker je z nepravilno rabo stanovanja tožnikom – najemodajalcem že povzročila škodo je tožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze s strani tožene stranke, ni pa izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke in ni opravilo ogleda, ker je na podlagi že izvedenih dokazov ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo. Sodišče je sledilo vsebini pisnega poziva tožečih strank z dne 12. 11. 2021, s katerim so tožniki primerno pisno opozorili toženko na krivdni razlog iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 103. člena SZ-1, to je, da krši določila najemne pogodbe, ker vse doslej ni sanirala poškodovanih tal ter uredila sten in stropov, pri čemer so ji za odpravo teh razlogov tudi dodelili primeren rok 30, z opisom postopka, to je, da je dolžna odstraniti star material iz podov, nato pa namestiti cementi klasični estrih, pripraviti podlago, položiti laminat ter izvesti grobo in fino montažo elektroinštalacije, ter s sten in stropov odstraniti neustrezne nanose oziroma omete, stene in strope skitati ter prebeliti. S tem so natančno pojasnili način odprave očitanih krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je v stanovanju na naslovu ..., potrebno sanirati pod in prebeliti stene v prostoru desno od vhoda oziroma v bivši kuhinji, medtem, ko glede beleža sten, kar je bila dolžnost toženke, te že 30 let ni prebelila. V mediaciji je celo želela, da tožniki zanjo založijo denar. Sodišče prve stopnje je sledilo pravnomočni odločitvi, sprejeti v zadevi P 21/2011 z dne 23. 5. 2014 iz katere izhaja, da je toženki vsaj od leta 2015 popolnoma jasno, da tožniki niso dolžni sanirati poda oziroma, da je dolžna nastalo stanje sanirati toženka sama. Toženka pa kljub temu, vse od leta 2015 do dneva opomina dne 21. 11. 2021 ni pristopila k sanaciji poda. Ker toženka ni sanirala podov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za krivdni odpovedni razlog iz 1. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, katerega obstoj navsezadnje toženka niti ni prerekala. Ker pa je toženka sama priznala, da je dolžna urediti stene in strop, k čemur se je tudi zavezala s podpisom najemne pogodbe z dne 1. 1. 2013, ki v 10. členu določa zavezo najemnika, da bo stanovanje tekoče vzdrževal (belež, notranji oplesk stavbnega pohištva), ki pa je toženka ni izpolnila, je sodišče zaključilo, da je podan tudi odpovedni krivdni razlog iz 3. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, na katerega je bila toženka tudi primerno opozorjena s pisnim opominom z dne 12. 11. 2021. Sodišče je zaključilo, da sta podana zatrjevana krivdna razloga za odpoved najemne pogodbe, zato je razsodilo, da se je toženka dolžna izseliti iz stanovanja, saj po odpovedi najemne pogodbe nima več podlage za bivanje v stanovanju. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da stanovanje na naslovu ... predstavlja toženkin dom, ko pa je opravilo tehtanje sorazmernosti po tožnikih predlaganega posega v toženkino pravico do spoštovanja doma, pa je zaključilo, da je do posega v toženkino pravico do doma prišlo zaradi krivdnih razlogov na strani toženke, ki jih več let ni sanirala, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tej toženkini pravici do doma nasproti stoji tudi lastninska pravica tožnikov, ki so sklenili najemno pogodbo s toženko kot najemnico. Izrek sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pa temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Tožena stranka podaja pritožbo iz pritožbenega razloga kršitve 8. točke 14. člena 339. člena ZPP. Najprej je mnenja, da iz točke 4. napadene sodbe izhaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke in ni opravilo ogleda zadevne nepremičnine. Mnenja je, da lahko zgolj izvedenec gradbene stroke ugotovi razlog, ki naj bi bil na strani tožene stranke, z ogledom stanovanja pa se lahko da substanca izvedenskemu mnenju. Po mnenju tožene stranke tožniki niso sledili glede poziva z dne 12. 1. 2021 zakonskih zahtevam iz SZ-1. Po mnenju tožene stranke je bil 30-dnevni rok za sanacij prekratek. Sodišče prve stopnje je dalo preveliko težo temu pozivu, kot jo dejansko ima. Toženka se ni protivila izvedbi sanacije, temveč se je protivila načinu izvedbe sanacije, ker je predlagani način obremenjeval njene pravice in zmožnost bivanja. Sodišče se napačno sklicuje na škodo, ki naj bi jo povzročila toženka s tem, da so tožniki dali avans, katerega so izgubili. Avans lahko dobijo tožniki vrnjen. Sodišče se sklicuje na izjave, ki so dane na mediaciji, ki bi morale biti popolnoma tajne in so vsekakor neuporabne v tej pravdi. Toženka je soglašala s sanacijo, pri čemer je postavila svoje pogoje, ki so logični in bi jih bilo potrebno upoštevati. Po mnenju toženke je sodišče prve stopnje v točki 20. sodbe zavzelo pretogo stališče, ko se je opiralo na sodbo P 21/2011. V točki 21. je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi navedlo, da toženka ni prerekala, da je nasprotovala sanaciji tal. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je zaradi neureditve tal, podan odpovedni razlog iz 1. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. To je sodišče tudi ugotovilo v točki 23. obrazložitve iz katere izhaja, da morajo tožniki sanirati tla. Po mnenju pritožbe ne vzdrži zaključek sodišča, da naj toženka ne bi prerekala svojih obveznosti, kot jih tožniki navajajo kot krivdni odpovedni razlog, ki naj bi zdržal, ker toženka navedenega ni izpolnila. Toženka se je protivila svojim obveznostim na način, ker ni pristala, da se izvede sanacija na način, kot so si ga razlagali tožniki. Toženka ni bila primerno opozorjena na krivdne razloge z opominom z dne 12. 11. 2021. Po mnenju pritožbe, sodišče ni ustrezno obrazložilo inštituta sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je toženka prejemnica denarne socialne pomoči. Toženka je prejela namreč le izredne prejemke iz socialnih transferjev. Tožniki varujejo svoj ekonomski interes, kateri pa ni prevladujoč, kajti pri tožnici ni najti krivdnih odpovednih razlogov v razmerju do tožnikov. Sodišče ponavlja, da je dopis z dne 12. 11. 2021 primeren za odpoved, to pa ne drži. Sodba je neutemeljena, zato je neutemeljen tudi izrek o stroških. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožečim strankam v odgovor. V odgovoru pa tožniki predlagajo, da se pritožba zavrne. Po mnenju tožečih strank, sodišče utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu za angažiranje izvedenca gradbene stroke, saj je pravilno zaključilo, da je bila ocena škode znana že v pravdnem postopku P 21/2011 in da je sodišče na pravnomočnost te sodbe vezano. Tudi številni pozivi tožnikov toženki v smislu izpolnitve oziroma dopustitve oprave določenih del, kateri so bili poslani tožnici pred vložitvijo tožbe, si pritožnica napačno razlaga in kaže na to, da toženka ni izpolnila zahtev tožnikov. Tožniki so tisti, ki so se trudili za mirno rešitev spora, vendar so morali zaradi nesodelovanja toženke podati odpoved najemne pogodbe dne 12. 11. 2021, ki je sestavljen v skladu z določili SZ-1. Tudi 30-dnevni rok je povsem primeren za sanacijo oziroma opravo del in je daljši kot ga določa zakonski minimum. Sama pritožnica ni oporekala vsebini opomina tožnikov z dne 12. 11. 2021. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so tožniki hoteli opraviti sanacijo na ta način, da pritožnica ne bi mogla uporabljati stanovanja in ne bi imela v vmesnem času kam iti. Dejstvo je, da je omenjena soba, katero je potrebno sanirati prazna in je pritožnica sploh ne uporablja. Tožniki so poskušali v pravdi doseči dovoljenje toženke za opravo sanacije nujnih vzdrževalnih del, to je sanacijo podov, vendar je toženka sama podala izjavo, da izvedbe ne dovoli. Glede avansa, katerega so tožniki poravnali vnaprej pa so mnenja, da le-ta avans predstavlja škodo, saj so založili svoja denarna sredstva za avans, škoda pa jim nastaja tudi s stroški v zvezi s številnimi pravdnimi in izvršilnimi postopki. Pritožnica je v tem delu stanovanje povsem uničila in so tožniki kljub temu, da je za škodo odgovorna pritožnica, bili pripravljeni pred izdajo inšpekcije odločbe sami, na svoje stroške sanirati pode, pa pritožnica sanacijo podov ni dovolila, medtem ko glede beleža sten, kar je bila njena dolžnost, to ni izpolnila in je v mediaciji želela, da tožniki založijo denar. Glede mediacije so tako toženka kot tožniki na sodišču izpovedali ob mediaciji in nesporno je, da je pritožnica želela, da za stroške obnove oziroma sanacije sten založijo tožniki in je v spis naslovnega sodišča vložila celo predračun za sanacijo sten. Tako v tem delu, te izpovedbe zaslišanih strank v zvezi z izvedbo ostalih dokazov ne morejo biti sporne. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da je s sanacijo soglašala. Pritožnica vzdrževalnih del ni opravila niti ni dopustila, da jih izvedejo tožniki. Neutemeljena je pritožba pritožnice zoper točko 21. obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, saj je sodišče zelo lepo obrazložilo, da tožniki niso bili dolžni sanirati poda in da je bila takšno stanje dolžna sanirati pritožnica in da slednja niti ne oporekal vsebine opomina z dne 12. 11. 2021, saj se je že predhodno dogovarjala, da bo na svoje stroške sanirala obstoječe stanje, katerega je povzročila sama z neprimerno rabo in neprimernim vzdrževanjem stanovanja. Prav tako je neutemeljeno napadanje opomina tožnikov pred tožbo oziroma poziva za sanacijo z dne 21. 11. 2021, saj je slednji sestavljen v skladu z določili Stanovanjskega zakona, pritožnica pa na ta opomin ni reagirala. Po mnenju tožnikov sodna odločba temelji na celoviti izvedbi vsakega dokaza posebej, zlasti pa tudi na izpovedbi zaslišane priče D. D., kateri je bil odgovorni inšpektor Ministrstva za okolje in prostor, kateri je tudi izdal to odločbo. Slednji je izpovedal, da se inšpekcijski postopek zaradi vzdrževanja najemnega stanovanja vrši po prijavi pritožnice, vendar določila SZ-1 dajejo pooblastila inšpektorju, da izda odločbo zgolj etažnim lastnikom, če je potrebno izvesti nujna vzdrževalna dela na skupnem delu, medtem, ko zoper najemnika ni nobenega ukrepa. Neutemeljeno je kakršnokoli sklicevanje in vztrajanje na pritožbenih navedbah, da se pritožnica ni upirala sanaciji, temveč se je protivila zgolj načinu sanacije ter predlagala tudi edini logični način sanacije, saj je to v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi. Pritožnica vse do današnjega dne ni sanirala in ni uredila sten, kot ji to nalaga SZ-1 in Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanja. Pa tudi pritožbeni napad obrazložitve instituta sorazmernosti v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe in nadaljnjih je povsem neutemeljen. Tožniki pritožnici ne želijo vzeti stanovanja, saj stanovanje ni njeno. Tožniki imajo pravico do varstva in zaščite svoje lastnine in v kolikor se stanovanje ne bo saniralo, bo nastala škoda tudi na ostalih stanovanjih v stavbi, kjer so drugi najemniki. Glede na obrazloženo predlagajo, da se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi očita, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke in ni opravilo ogleda. Sodišče je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pomembna dejstva, odločilna za razsojo. Toženka je sama priznala, da ni dovolila sanacijo podov v najemnem stanovanju. Sodišče je kot s strani toženke neprerekano dejstvo ugotovilo, da je dolžna toženka sama urediti stene in strop, h čemur se je zavezala tudi s podpisom najemne pogodbe z dne 1. 1. 2013, ki v 10. členu določa zavezo najemnika, da bo stanovanje tekoče vzdrževal (belež, notranji oplesk stavbnega pohištva), ki pa je toženka ni izpolnila. Da toženka ni uredila stene in stropov in da k temu ni pristopila v vseh 30 letih najema, je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnikov in predloženih fotografij. Kot že obrazloženo s strani sodišča prve stopnje pa toženka substancirano temu odločilnemu dejstvu ni nasprotovala. Tretje tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da toženka ni pobelila sten že 30 let. Tudi priča E. E. je pojasnil, da so stene potrebne sanacije, saj izgledajo kot da bi nekdo že hotel zadevo sanirati, potem pa je vse pustil, kar dokazujejo tudi fotografije inšpektorja. Toženka je na prvem naroku navajala, da ni nikoli prerekala, da je dolžna sama prebeliti stene. Ta njena dolžnost kot najemnice stanovanja pa izhaja iz Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj ter iz obrazložitve odločbe inšpektorata RS za Okolje in prostor z dne 11. 3. 2022 (priloga B 3), v kateri je zapisano, da je glede identificiranih nepravilnosti v zvezi z vzdrževanjem opleska v sobi, da je potrebno redno vzdrževanje poškodovanih sten, stene popraviti in pleskati, to pa so elementi vzdrževanja, ki bremenijo najemnika neprofitnega stanovanja in so najemniki dolžni popraviti okrušene in poškodovane dele stene in sicer jih popraviti in popleskati. Tako je sodišče prve stopnje za odločitev v zvezi z nevzdrževanjem sten in stropov imelo v ostalih izvedenih dokazih dovolj opore in zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je sodba v tem delu tudi ustrezno obrazložena.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 6. obrazložitve pravilno povzelo vso materialnopravno podlago, med drugim je tudi navedlo, da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik ni predhodno pisno obvestil najemnika, ki krši najemno pogodbo in v opominu navedel kršitev in način odprave odpovednega razloga ter da primeren rok za odpravo odpovednega razloga, ki ni krajši od 15 dni. Sodišče prve stopnje je nato v točki 11. sledilo vsebini pisnega poziva tožnikov z dne 12. 11. 2021 in sodišče je tu pravilno zaključilo, da so tožniki primerno pisno opozorili toženko na krivdni razlog iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 103. člena SZ-1, to je, da krši določila najemne pogodbe, ker vse doslej ni sanirala poškodovanih tal ter uredila sten in stropov, pri čemer so ji za odpravo teh razlogov tudi dodelili primeren 30-dnevni rok z opisom postopka, to je, da je dolžna odstraniti star material s podov, nato pa namestiti cementi klasični estrih, pripraviti podlogo, položiti laminat ter izvesti grobo in fino montažo elektroinštalacij ter s sten in stropov odstraniti neustrezne nanose oziroma omete, stene in strope skitati ter prebeliti, s čimer so tožniki natančno pojasnili način odprave očitanih krivdnih razlogov. To predstavlja tudi del tožbenih trditev tožeče stranke, zato pritožba v tej smeri, da opomin ni bi ustrezen, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je rok za odpravo pomanjkljivosti bil podan v skladu z določbami SZ-1 in da so tožniki zadostili tej zakonski domnevi v tožbi in so celo tožnici podali daljši rok za odpravo pomanjkljivosti, kakor pa to določa zakon. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ta opomin ni predstavljal aktivnosti fizično močnejše stranke, saj toženka že dalj časa krši najemno pogodbo in so ji tožniki že večkrat podali pisni poziv za odpravo njenih nepravilnosti v zvezi z uporabo stanovanja, pa toženka temu ni sledila, temveč je vlagala tožbe, s katerimi pa ni uspela. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno presodilo pomen in vsebino poziva, kateremu pa toženka ni sledila kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je bila potrebna ta tožba.

7. Sodišče druge stopnje glede na vsebino poziva in glede na pritožbene razloge toženke meni, da s tem, ko tožnica ni pristopila k sanaciji podov ni podan odpovedni razlog iz 1. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Sanacijo podov so bili dolžni izvesti tožniki, kakor to tudi izhaja iz sodbe P 21/2011 z dne 23. 5. 2014, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da so tožniki dolžni izvesti potrebna gradbeno obrtniška vzdrževalna dela na predmetnem stanovanju, kar pa še ne pomeni, da so bili tožniki tisti, kateri so bili dolžni vzdrževati tla v stanju, kakor so ga sicer zahtevali. Sodišče prve stopnje je samo v točki 20. zaključilo, da je zamenjava podov v najemniškem stanovanju dolžnost lastnika stanovanja in je napačno zaključilo, da slednje ne more veljati v konkretnem primeru, ko je bil med pravdnima strankama že predhodno pravnomočno razsojen tovrstni spor in je bil pravnomočno zavrnjen toženkin zahtevek, da so tožniki kot lastniki dolžni odstraniti obstoječe lesene talne obloge in položiti nov deščični pod, v primeru ugotovljenih poškodb obstoječe lesene obloge pa tudi zamenjati poškodovane dele lesenih tramov z novimi, zato toženka vse od leta 2015 do dneva opomina z dne 12. 11. 2021 ni bila dolžna pristopiti k sanaciji poda. Tako to dejstvo, da toženka ni sanirala podov, ni mogoče subsumirati pod krivdni odpovedni razlog iz 1. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, saj s tem, ko toženka ni sanirala podov, ker je to bila dolžnost najemodajalcev, ni povzročila večjo škodo na stanovanju, ker je to bila dolžnost najemodajalcev, to je lastnikov stanovanja. Zato pritožba v tem delu pravilno graja napačen materialnopravni zaključek, da je podan ta odpovedni razlog, vendar pa glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je podan tudi odpovedni krivdni razlog iz 3. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, s čimer pa je toženka kršila to določilo, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kot najemnik ni vzdrževala stanovanje v skladu s Pravilnikom iz 125. člena tega zakona, ki se nanaša na najemnika.

8. Tožena stranka namreč v pritožbi substancirano ne izpodbija dela odločitve sodišča prve stopnje, v katerem je ugotovilo krivdni odpovedni razlog iz 3. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, na katerega je bila toženka tudi primerno opozorjena s pisnim opominom z dne 12. 11. 2021 in je v tej zvezi tudi tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago. Po tej določbi je podan krivdni odpovedni razlog, če najemnik ne vzdržuje stanovanja s skladu s Pravilnikom iz 125. člena zakona, ki se nanaša na najemnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih trditev ugotovilo, da je toženka bila dolžna sama urediti stene in strop, k čemur se je zavezala s podpisom Najemne pogodbe z dne 1. 1. 2013, ki v 10. členu določa zavezo najemnika, da bo stanovanje tekoče vzdrževal (belež, notranji oplesk stavbnega pohištva), ki pa je toženka ni izpolnila, čeprav je bila na to tudi primerno opozorjena s pisnim opominom z dne 12. 11. 2021. Toženka je tudi sama na prvem naroku navajala, da ni nikoli prerekala, da je dolžna sama prebeliti stene in strop stanovanja. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, kar pojasnjuje tudi obrazložitev odločbe Inšpektorata za okolje in prostor, gradbena, geodetska in stanovanjska inšpekcija št. 06172-336/2021-13 z dne 11. 3. 2022 (priloga B 3) v kateri je zapisano, da je glede identificiranih nepravilnosti v zvezi z vzdrževanjem opleska v sobi in hodniku v Prilogi 1: Standardi vzdrževanja stavb in stanovanj, v točki 147. navedeno: da se ometani zidovi z apneno malto grobo in fino - dvoplastno redno vzdržujejo, okrušene in poškodovane dele se popravi in pleska; elementi vzdrževanja, ki bremenijo najemnika neprofitnega stanovanja poleg najemnine in obratovalnih stroškov pa so v tem primeru: okrušene in poškodovane dele popraviti in pleskanje. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan zatrjevan krivdni razlog kršitve najemne pogodbe iz 3. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 (krivdni odpovedni razlogi).

9. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno sledilo načelu sorazmernosti, ker je pregrobo poseženo v toženkino pravico do stanovanja, s pravico do spoštovanja doma, ki je nasproti lastninski pravici tožnikov. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi pravilno opredelilo v točki 37. obrazložitve in je presodilo, da Evropsko sodišče za človekove pravice, pravico do doma ščiti le v vertikalnih razmerjih, medtem ko take poudarjene zahteve po presoji sorazmernosti posega ni v horizontalnih razmerjih, to je v primeru pogodbenega najemnega razmerja med dvema subjektoma zasebnega prava, še posebej, če je to že vgrajeno v zakonsko določbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru dopustno poseči v pravico do spoštovanja doma in da pravica do doma ni vseobsegajoča ter gre za razmerje v horizontalni ravni in sodišču ni potrebno opraviti najstrožji test sorazmernosti med odpovedjo najemnega razmerja in do posega v lastninsko pravico najemodajalcev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi opisana toženkina finančna situacija morala v 30 letih, ob pomoči izredne denarne pomoči in ustrezni razporeditvi finančnih sredstev, toženki omogočiti sanacijo sten in s tem izpolnitev take pogodbene obveznosti po najemni pogodbi kot zakonske dolžnosti najemnika. Ne gre spregledati, da je do poseganja na toženkino pravico do doma prišlo zaradi krivdnih razlogov na strani toženke, ki jih več let ni sanirala. Toženka kljub podpisu na opominu z dne 12. 11. 2021, tega krivdnega razloga ni odpravila. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do socialnih in drugih prejemkov toženke in je ugotovilo, da je toženka imela dovolj sredstev, da bi lahko opravila zahtevana vzdrževalna dela (beljenje sten in stropa) na najemnem stanovanju. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče upoštevalo celotno socialno in materialno stanje toženke in ne samo njene izredne prejemke in za kakšen namen bi jih le ta bila dolžna porabiti.

10. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, obrazložen v točki 41. sodbe, kjer je sodišče prve stopnje obrazložilo, da upoštevajoč rezultat celotnega izvedenega dokaznega postopka kaže na to, da je treba slediti zahtevku tožniova in je sodišče odpovedalo najemno pogodbo za najem stanovanja št. 7 v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., v izmeri 52,51 m2, sklenjeno z dne 1. 1. 2013, ter je toženki naložilo, da se je v skladu z določilom četrtega odstavka 112. člena SZ-1 dolžna izseliti iz stanovanja ter ga predati prostega oseb in predmetov v posest tožnikom, v roku 60 dni.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožečim strankam povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk, za pribavo pravnomočnosti 50 točk, za materialne stroške 10,00 EUR. Skupaj pritožbeni stroški ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znašajo 414,80 EUR. Ti pritožbeni stroški so utemeljeni v 23. členu Zakona o odvetniški tarifi, odmerjeni pa so skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Te pritožbene stroške je toženka dolžna plačati tožeči stranki na način kot je odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.