Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot voznik osebnega avtomobila poškodoval v prometni nesreči 5.11.1996, ko mu je z neprednostne ceste izsilil prednost voznik neregistriranega traktorja, zaradi česar je prišlo do trčenja. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 4.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dveh različnih zneskov od različnih datumov zapadlosti. S tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je tožnik le delno uspel. Sodišče mu je odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti 1.500.000 SIT odškodnine, ki jo je znižalo za 10% zaradi prejšnjega bolezenskega stanja vratne hrbtenice, torej na 1.350.000 SIT. Odškodnino za strah mu je določilo v znesku 100.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je odmerilo na 1.300.000 SIT in to odmero znižalo za 20%, torej na 1.040.000 SIT, zaradi že obstoječih omejitev v zvezi z degenerativnimi spremembami vratne hrbtenice. Skupna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako znašala 2.900.000 SIT, prisoja pa 2.490.000 SIT. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 3.100.000 SIT.

Strinjalo se je z odmero odškodnine za prvo in drugo obliko nepremoženjske škode, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa jo je zvišalo na 1.500.000 SIT, ni pa znižalo prisoje odmerjene odškodnine, ker tožnik kljub obstoječim degenerativnim spremembam pred nesrečo ni imel nobenih težav ali telesnih bolečin. Odločilo je še o pravdnih stroških postopka na prvi in drugi stopnji, v ostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se mu prisodi še nadaljnjih 2.500.000 SIT odškodnine in zakonske zamudne obresti od vse zahtevane odškodnine že za čas od 31.10.1998 dalje. Pri tem poudarja diagnozo svoje poškodbe, pri posameznih oblikah nepremoženjske škode pa podrobno povzema potek zdravljenja, vse prestane nevšečnosti, obdobje in intenzivnost telesnih bolečin, trajanje bolniškega staleža, intenzivnost in trajanje strahu, odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, obseg omejene gibljivosti vratne in ledvene hrbtenice ter dela, ki jih ne more več opravljati. Presežno zahtevane zakonske zamudne obresti so neutemeljeno zavrnjene, saj bi morali sodišči uporabiti 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in določiti začetek teka zamudnih obresti že od toženkine zamude dalje.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V času obravnavane prometne nesreče je bil tožnik star 32 let in je opravljal delo trgovskega potnika. Diagnoza njegovih poškodb se je glasila: zvin vratne hrbtenice lažje do srednje stopnje z okvaro sedme korenine hrbteničnega živca in zvin ledvene hrbtenice lažje stopnje (ne pa hujši zvin vratne hrbtenice oziroma poškodba ledvene hrbtenice, kot se nepravilno in netočno izraža revizija). Tožnikovo zdravljenje je potekalo ambulantno. Dva tedna je stalno nosil mehko ovratnico, dva tedna pa občasno, 7 mesecev je opravljal fizioterapijo ambulantno in doma, bil je na preiskavah EMG, MRI, CT in šestkrat na rentgenu, bil je na številnih pregledih pri kirurgu, osebnem zdravniku, nevrokirurgu in fiziatru. V bolniškem staležu je bil od 06.11.1996 do 14.07.1997. Tožnik je najprej trpel neprestane hude telesne bolečine, nato občasne, skupaj kumulativno prikazano tri tedne. Srednje hude bolečine je trpel kumulativno tri do štiri mesece, nato pa lažje, ki jih čuti še sedaj in jih bo tudi v bodoče, intenzivirale pa se bodo pri težjih fizičnih aktivnostih in pri delu v prisiljeni drži. Pri tožniku prihaja tudi do neprijetnega mravljinčenja udov. Za to obliko nepremoženjske škode sta obe sodišči tožniku odmerili odškodnino v znesku 1.500.000 SIT.

Tožnik je v čelnem trčenju, ki ga ni mogel preprečiti, utrpel primarni strah srednje do močne intenzivnosti, ki je izzvenel do prvega pregleda v ambulanti, zaskrbljenost za uspeh zdravljenja pa je zaradi počasnega popravljanja gibljivosti vratne hrbtenice trajala do pol leta. Za to obliko škode sta sodišči tožniku prisodili 100.000 SIT odškodnine.

Obravnavana poškodba je tožniku zapustila zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice za 28%, ledvene za 20%, zmanjšano grobo mišično moč desne roke za 20 do 30%, pa tudi občutljivost sedmega hrbteničnega živca na desni strani. Izvedenec zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenjuje z 8 do 10%. Tožnik je opustil športne igre, kot so rokomet in tenis, ne zmore več težjih fizičnih del in dvigovanja bremen, ne more si zavezati čevljev, kot trgovski potnik vozi po 200 km na dan in zaradi daljše prisilne drže čuti bolečine in drevenjenje roke. Roka mu odreveni tudi med spanjem. Težave ima pri prisilni drži, ko dalj časa dela za računalnikom. Po izvedenčevi oceni gre za zmanjšanje aktivnosti lažje stopnje, tožnik svoje delo še vedno lahko opravlja, mora pa vanj vlagati povečane napore. Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi takih omejitev je sodišče druge stopnje tožniku odmerilo 1.500.000 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje v tej odškodninski zadevi je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pravilno uporabilo pri prisoji odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode. Prisoja višje odškodnine bi po ugotovitvah revizijskega sodišča, zlasti glede na primerjavo s prisojo v odškodninskih zadevah, ki so podobne tožnikovi, izstopala navzgor in je zato tožnikovo revizijsko vztrajanje pri celotnem tožbenem zahtevku neutemeljeno.

Tožnik neutemeljeno zahteva prisojo zakonskih zamudnih obresti od odmerjene odškodnine tudi za čas pred izdajo sodbe prve stopnje.

Tožnikovim pooblaščencem je bilo mnogokrat pojasnjeno, zakaj v tovrstnih odškodninskih zadevah ni mogoče uporabiti 919. člena ZOR in tudi sicer ne prisoditi zakonskih zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe prve stopnje; da bi taka prisoja glede na strukturo obrestne mere predstavljala dvojno valorizacijo odškodnine in da so razmere za spremembo ustaljene sodne prakse dozorele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in ZPOMZO-A, ko so bile izrecno ločene prave zamudne obresti in valorizacijske obresti. Zato podrobnejši odgovor tudi v tej pravdni zadevi tožniku oziroma njegovim pooblaščencem ni potreben, drugačna prisoja pa na podlagi načelnega pravnega mnenja, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 26.6.2002, tudi ne bi bila pravilna, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.