Jedro

Za valorizacijo ob podržavljenju prejete odškodnine se uporablja določba 5. odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdana odredba. Stališče, da je določbo 1. odstavka 72. člena ZDen treba razlagati tako, da mora, če je dana odškodnina presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja, kadar se to vrača v naravi, upravičenec vrniti celoten znesek odškodnine, ne pa le tisti del, ki presega 30%, je bilo potrjeno tudi s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. in 19. 6. 1996.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.2004. S to odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi sodbe sodišča prve stopnje, št. U 506/2002-10 z dne 27.11.2003 zavrnila tožničino pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 20.5.2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožnici prizna odškodnina v vrednosti 3.742,45 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za razliko v vrednosti kmetijskih zemljišč parc. št... vse k.o... ter zavrnil zahtevi tožnice, da se pri izračunu odstotkov odškodnine, dane ob podržavljenju, upošteva pariteta USD/DEM na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in da se pri obračunu odškodnine ne upošteva ob denacionalizaciji izplačana odškodnina v znesku 16.314,45 USD v celoti oziroma v deležu, ki presega 30% vrednosti nacionaliziranega premoženja. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni upravni organ za izračun vrednosti prejete odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča uporabil pravilen predpis, to je Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju: Odredba).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se v tem upravnem sporu izpodbija odločitev tožene stranke, ki je odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti vrnjenih kmetijskih zemljišč določila z upoštevanjem ob nacionalizaciji dane odškodnine. V tej zadevi ni sporno, da je bil denacionalizacijski upravičenki ob nacionalizaciji nepremičnin izplačana odškodnina, ki jo je upravni organ ob upoštevanju 5. odstavka 44. člena ZDen valoriziral v skladu in na način, določen v Odredbi. Ker je na tak način pravilno in zakonito izračunana odškodnina presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja, jo je tožena stranka oziroma upravni organ prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 72. člena ZDen v postopku denacionalizacije moral upoštevati. Določba 1. odstavka 72. člena ZDen je bila že predmet presoje Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995). Ustavno sodišče je odločilo, da navedena določba ni v neskladju z ustavo. V odločbi, št. U-I-103/97 z dne 9.4.1998, pa je Ustavno sodišče odločilo, da je 5. odstavek 44. člena ZDen primerna podlaga, da pristojni organ v postopku denacionalizacije ugotovi, ali je bila nacionalizirancem ob podržavljenju kmetijskega zemljišča odmerjena le simbolična odškodnina. S citirano odločbo je ustavno sodišče presodilo, da 3. člen Odredbe in 1. člen novele Odredbe nista v neskladju z ustavo in zakonom. Zavrača tudi tožbeni ugovor, da naj bi bilo v zadevi materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri svojih dosedanjih navedbah v predmetni denacionalizacijski zadevi. V pritožbi izpostavlja predvsem vidik evropskega prava človekovih pravic. Kršen je bil 1. člen (I) Protokola k EKČP (lastninska pravica). Denacionalizacijska upravičenka ne sme nositi bremena spremembe valutnih tečajev, ampak je potrebno zagotoviti, da se vrednost ob nacionalizaciji določene odškodnine valorizirana v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen ne spremeni v škodo denacionalizacijske upravičenke. Kršen je bil tudi 14. člen EKČP (prepoved diskriminacije) in 1. člen Protokola, št. 12 k EKČP (splošna prepoved diskriminacije). Navedene določbe pokrivajo tudi pravico, da se odškodnina določi na nediskriminatoren način, se pravi tako, da denacionalizacijski upravičenec ne trpi škode, ki izvira iz paritete USD/DEM. Upravičenka je bila obravnavana slabše zgolj zaradi paritete, ki očitno kreira diskriminatorne pravne učinke. V zvezi z ugovorom glede uporabe 1. odstavka 72. člena ZDen sodišče prve stopnje navaja odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995, v skladu s katero naj bi bila neenakost dovoljena, če za to obstajajo splošni sprejemljivi pogoji. S to trditvijo se ne strinja. Iz razlogov nediskriminacije in sorazmernosti se ne sme dopustiti, da bi se za tiste, ki so prejeli odškodnino v višini 29% vrednosti nacionaliziranega premoženja, štelo, da niso prejeli nič, tisti pa, ki so prejeli 31%, pa da so prejeli vseh 31%. Glede na navedeno tožnica predlaga, da vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi in kot je predlagala že v tožbi, naj ji prisodi celotno odškodnino brez upoštevanja ob nacionalizaciji izplačane odškodnine, podrejeno pa, da naj odloči tako, da se ob nacionalizaciji izplačana odškodnina upošteva samo v tistem znesku, v katerem presega 30%.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen način ugotavljanja vrednosti odškodnine, ki jo je upravičenka prejela za podržavljeno kmetijsko zemljišče. Zakonodajalec sicer načina ugotavljanja vrednosti navedenih odškodnin ni uredil. Vendar pa je, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka, mogoče to pravno praznino zapolniti z analogno uporabo določbe 5. odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe. Tako stališče sta zavzela tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah, na katere se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje.

V odločbi, št. U-I-103/97 z dne 9.4.1998 je Ustavno sodišče Republike Slovenije zapisalo, da iz zgodovinske in teleološke razlage 5. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da je zakonodajalec za valorizacijo predpisal uporabo tečajev, ki so v času nacionalizacije veljali po vsakokratni tečajni listi NBJ. V Odredbi in spremembi Odredbe je minister iz tečajne liste NBJ ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in USD v posameznih časovnih obdobjih. Zato je Odredba v tem delu, v katerem so povzete paritete, po svoji naravi tehnični pripomoček. Pomeni, da upravni organ paritete ugotovi na podlagi Odredbe, stranka pa lahko dokazuje drugačno dejansko stanje. Da bi tožnica v postopku ponudila dokaz o drugačnem razmerju med dinarjem in USD pa iz spisov ne izhaja. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da je bila tožnici določena odškodnina na deskriminatoren način.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je prvostopno sodišče diskriminatorno tolmačilo 1. odstavek 72. člena ZDen. Stališče, da je določbo 1. odstavka 72. člena ZDen treba razlagati tako, da mora, če je dana odškodnina presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja, kadar se to vrača v naravi, upravičenec vrniti celoten znesek odškodnine, ne pa le tisti del, ki presega 30%, je bilo potrjeno tudi s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. in 19. 6. 1996. Ker uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.