Up-108/94

5.6.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi D. K., ki ga zastopa M. J., odvetnik v L. na seji 5. junija 1997

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 767/93-6 z dne 28.9.1994 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/6 - XVII - 133.378 z dne 10.5.1993 se odpravita.

2.Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev 14. in 15. člena Ustave. Meni, da izpolnjuje vse pogoje, ki jih predpisuje 40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Navedbe Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), da je bil pred agresijo na Republiko Slovenijo zadolžen za zbiranje podatkov o delovanju MNZ in da naj bi dajal nekakšne ocene in informacije, ki jih je varnostna služba pošiljala v Beograd, niso točne.

Zaradi splošnega nezaupanja do Hrvatov v JLA in zaradi tega, ker je takoj po razglasitvi osamosvojitve Slovenije povedal nadrejenim, da ne bo ničesar storil zoper interese Republike Slovenije, dejansko ni več opravljal dela za JLA. Aktivna vojaška služba mu je prenehala na njegovo zahtevo z odločbo pristojnega vojaškega organa dne 1.10.1991. Od takrat pritožnik s svojo družino živi na območju Republike Slovenije in je do nje lojalen. Odločba MNZ, ki v obrazložitvi navaja, da zaenkrat še obstajajo razlogi iz 8.točke 10. člena Zakona o državljanstvu, ni pravno korektna in jasna, saj se postavlja vprašanje, kdaj bodo prenehali razlogi, ki jih je upravni organ upošteval kot odločilne za zavrnitev prošnje za državljanstvo. Nadalje pritožnik meni, da uporaba diskrecijske pravice, ki jo je uporabilo tako MNZ kot Vrhovno sodišče, predstavlja samovoljno ravnanje, ker se brez potrebne argumentacije odklanja sprejetje pritožnika v državljanstvo Republike Slovenije, čeprav izpolnjuje vse pogoje za sprejem. Zato predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo MNZ in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu ter mu naroči, da mora svojo odločitev utemeljiti s pravno argumentacijo.

2.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožnikovo tožbo v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je pritožnikovo trditev v tožbi, da ni zbiral podatkov o MNZ, ovrglo in navedlo, da je iz zapisnika o njegovem zaslišanju, ki ga je sam podpisal in nanj ni imel pripomb, razvidno, da je sam izjavil, da je delal v varnostnih organih JA kot referent za operativne zadeve in da je v zadnjem letu zbiral podatke tudi o MNZ ter jih skupaj s svojim mnenjem posredoval nadrejenemu polkovniku M. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega zapisnika o zaslišanju pritožnika in upoštevajoč pritožnikov čin in zadolžitve v JA v kritičnem obdobju ugotovilo, da ni podlage "za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba tretjega odstavka 40. člena ZDRS."

B.

3.Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe na podlagi četrtega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) dne 10.2.1997 sprejelo ustavno pritožbo pritožnika v obravnavo.

4.Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

5.Ustavno sodišče je v zadevi Up-84/94 z dne 11.7.1996 ob odločanju o ustavni pritožbi sprejelo načelna stališča o pomenu določbe 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I in 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS) ter z njo v zvezi stališča o uporabi pravice do prostega preudarka in sodni kontroli aktov upravnih organov, izdanih po prostem preudarku. Svoja stališča je tudi obširno obrazložilo. Zato Ustavno sodišče v obravnavani zadevi ne ponavlja obrazložitve sprejetih stališč, ampak je v skladu z njimi in v okviru svoje pristojnosti opravilo presojo izpodbijane odločbe. Iz navedenega razloga je Ustavno sodišče skupaj s to odločbo vročilo tudi odločbo Up-84/94 z dne 11.7.1996.

6.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že odločilo, da ustavna pravica iz 22. člena posamezniku v upravnem postopku zagotavlja, da mu mora upravni organ dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (odločba št. Up - 17/95 z dne 4.7.1996). Pošten (upravni) postopek pa terja tudi seznanitev osebe, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča upravni organ, z razlogi te odločitve.

7.Ustavno sodišče ugotavlja, da je upravni organ - Ministrstvo za notranje zadeve - v izpodbijani odločbi navedel le, "da je bil prosilec aktivna vojaška oseba, po činu major, zaposlen v komandi 14. korpusa kot referent za operativne zadeve v varnostnih organih JA. V pripravah na agresijo na Republiko Slovenijo je bil zadolžen za zbiranje podatkov o delovanju Ministrstva za notranje zadeve. Njegove ocene in informacije so bile vključene v informacije, ki jih je varnostna služba pošiljala v Beograd. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije zato ocenjuje, da je deloval zoper interese Republike Slovenije in njeno samostojnost in da zaenkrat še obstajajo razlogi iz 8.točke 10. člena ZDRS." Po presoji Ustavnega sodišča tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave).

8.Vsaka odločba upravnega organa je namreč podvržena naknadni presoji njene pravne pravilnosti. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja (teorija to označuje kot zakonski dejanski stan), stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo (teorija to označuje kot konkretni dejanski stan), dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju. V obrazložitvi upravnega akta, izdanega na podlagi prostega preudarka, morajo biti razvidna stališča oziroma vidiki, ki so pomenili upravnemu organu izhodišče za izvrševanje prostega preudarka. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

9.Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba navedenih elementov nima. Upravni organ v njej namreč ni navedel preudarkov, na podlagi katerih je zaključil, da je pritožnik nevaren za javni red, varnost ali obrambo države. Navedel je le, da "zaenkrat še obstajajo razlogi iz 8.točke 40. člena ZDRS".

Preudarki morajo biti navedeni v upravni odločbi, da jih lahko prizadeti v pravnem sredstvu izpodbija. Zato so pritožnikovi ugovori v tožbi in ustavni pritožbi, da upravni organ ni obrazložil, kaj pomeni beseda "zaenkrat", utemeljeni.

10.Pritožnik je dne 13.10.1992 pri Vrhovnem sodišču sprožil upravni spor, vendar kljub zgoraj opisanim pomanjkljivostim Vrhovno sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo. Določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave je bila zato kršena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča.

11.Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve odpravilo in v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS vrnilo pristojnemu upravnemu organu, da o njej odloči v skladu z zakonom in ob spoštovanju ustavne pravice pritožnika, tako kot izhaja iz razlogov te odločbe.

C.

12.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Ude in Zupančič.

P r e d s e d n i k dr. Lovro Šturm