Jedro

Niti 24. člen ZUS-1 niti ZMZ na področju mednarodne zaščite ne določata v zvezi z institutom vrnitve v prejšnje stanje nobenih posebnih pravil. Zato tudi ni pravne podlage, da bi se razmerje med prosilcem za mednarodno zaščito in svetovalcem za begunce kot njegovim pooblaščencem v postopku moralo presojati drugače kot siceršnje razmerje med stranko postopka in njenim pooblaščencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da se tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za pritožbo zoper sodbo zavrne (1. točka izreka), na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa, da se tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje I U 1926/2011-6 z dne 17. 11. 2011 zavrže (2. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bila sodba vročena tožnikovi tedanji pooblaščenki svetovalki za begunce A. B. dne 23. 11. 2011, da je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe potekel 8. 12. 2011, pritožba pa je bila poslana priporočeno po pošti šele 7. 2. 2012 in je zato bila vložena prepozno. Dejstvo, da tožnik z izdajo in vsebino sodbe ni bil seznanjen in da je njegova pooblaščenka vložitev pritožbe opustila brez njegove vednosti in soglasja, se po mnenju sodišča prve stopnje ne more šteti kot opravičen vzrok za zamudo roka za pritožbo. Zato predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni ugodilo, pritožbo zoper sodbo pa je kot prepozno zavrglo.

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da stališče sodišča prve stopnje, ki se glede opravičenega vzroka za zamudo opira na dosedanjo sodno prakso, v obravnavanem primeru ni sprejemljivo. V zadevi gre za razmerje med prosilcem za azil in svetovalcem za begunce, ki je specifično. Zaradi narave azilnih zadev tožena stranka v javnem interesu skrbi za učinkovit sistem mednarodne zaščite. Če bi bila tudi v azilni zadevi uporabljena splošna interpretacija opravičljivega vzroka, bi bile posledice zamude za tožnika pretežke. V zamudo je prišel brez svoje krivde. Njegova prvotna pooblaščenka z njim po vložitvi tožbe ni več komunicirala in tako z izdajo in vsebino sodbe sodišča prve stopnje do izteka roka za pritožbo sploh ni bil seznanjen. Stališče sodišča prve stopnje predstavlja neposredno kršitev njegovih ustavno varovanih človekovih pravic (prepoved mučenja, varstvo osebne svobode in jamstvo enakega varstva pravic), saj je bila dopuščena možnost, da bo v primeru vračanja v izvorno državo podvržen nehumanim življenjskim pogojem. V prvostopenjski sodbi je bilo uporabljeno neveljavno materialno pravo, to je razveljavljeni tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožnik zato predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, smiselno pa tudi, naj sodišče pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbami 24. člena ZUS-1 lahko stranka, če iz opravičenega vzroka zamudi rok za vložitev tožbe ali za vložitev pravnega sredstva ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

7. Vrhovno sodišče meni, da so v upravnem sporu opravičeni razlog za zamudo procesnega dejanja le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi (sklep I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001). Opravičeni razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje ni okoliščina, da je bil tožnik šele po preteku pritožbenega roka seznanjen z vsebino sodne odločbe, ki je bila pravilno vročena njegovemu pooblaščencu. Vročitev tožnikovemu pooblaščencu se namreč šteje za vročitev tožniku (sklep I Up 973/2002 z dne 15. 4. 2004). Tožnik je kot opravičen razlog zamude uveljavljal okoliščino, da ga pooblaščenka ni obvestila o prejemu in vsebini sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v takšnem primeru ne gre za opravičljiv vzrok za zamudo dejanja v postopku.

8. Tedanja tožnikova svetovalka za begunce, ki je tudi odvetnica, je bila namreč s splošnim pooblastilom z dne 4. 11. 2011 pooblaščena za zastopanje tožnika v tem upravnem sporu. Na podlagi takšnega pooblastila je imela pravico opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo ter pritožbo (1. točka prvega odstavka 95. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ki je tudi v upravnem sporu redno pravno sredstvo (glej 73. in naslednje člene ZUS-1). Za to ni potrebovala tožnikovega soglasja oziroma novega pooblastila, kot ga po drugem odstavku 95. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 potrebuje za vložitev revizije. Zato na podlagi navedenih zakonskih določb ni obstajala njena dolžnost, da za vložitev pritožbe zoper sodbo potrebuje njegovo sodelovanje. Opustitev seznanitve tožnika z vsebino izdane sodbe sama po sebi torej niti ni pomenila relevantnega vzroka zamude.

9. Tožnik v pritožbi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji opravičenosti vzroka zamude odstopiti od splošnih pravnih stališč, ki veljajo za presojo opravičenega vzroka. Toda po presoji pritožbenega sodišča za odstopanje ni pravne podlage. Niti 24. člen ZUS-1 niti ZMZ namreč na področju mednarodne zaščite ne določata v zvezi z institutom vrnitve v prejšnje stanje nobenih posebnih pravil. Zato tudi ni pravne podlage, da bi se razmerje med prosilcem za mednarodno zaščito in svetovalcem za begunce kot njegovim pooblaščencem v postopku moralo presojati drugače kot siceršnje razmerje med stranko postopka in njenim pooblaščencem. Enako stališče je v zvezi s tem vprašanjem zavzelo že Ustavno sodišče v sklepu Up-1118/06 z dne 14. 7. 2006. Da je krivdo pooblaščenca za zamudo treba pripisati stranki celo v zadevah, kjer gre za ustavnopravno varovane pravice, kot (na primer) pri azilu, izhaja tudi iz nemške literature, ki se opira na odločitev Zveznega ustavnega sodišča(1).

10. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, s katerimi se poskuša uveljaviti posebnosti postopka v upravnem sporu oziroma posebnosti pooblastilnega razmerja med svetovalcem za begunce in stranko v azilnih zadevah, ki z zakonom niso določene. Enako stališče je pritožbeno sodišče sprejelo že v sklepu I Up 463/2006 z dne 12. 4. 2006 in ni razloga za odstopanje od tega stališča, kajti vloga svetovalcev za begunce, to je podpora in pravna pomoč prosilcem za azil – prvi odstavek 16. člena Zakona o azilu – ZAzil, je enako urejena tudi v 13. b členu ZMZ: podpora in pravna pomoč prosilcem za mednarodno zaščito.

11. Ker pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena, posledično tudi ni utemeljena pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj med strankama ni spora o tem, da je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer vložena prepozno.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 obravnavano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Op. št. (1): Glej Kopp/Schenke: Verwaltungsgerichtsordnung Kommentar, Verlag C. H. Beck München 2005, str. 713, robna številka 20 in opomba štev. 70.