Jedro

Sodišče prve stopnje je sodbo prepričljivo obrazložilo tako, da je ugotovilo, da je obtoženec storil naklepoma kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ni pa torej prišlo do take poškodbe iz malomarnosti. Obtožencu pa je bila izrečena previsoka zaporna kazen glede na to, da je storilec bil ob storitvi kaznivega dejanja mlajši polnoletnik, nekaznovan, od dejanja pa je tudi že preteklo dalj časa.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega G.Ž. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o izrečeni kazni spremeni tako, da se kazen zniža na 7 (sedem) mesecev zapora; v ostalem se zagovornikova pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženega G.Ž. za krivega, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po členu 134/I KZ. Izreklo mu je kazen enega leta zapora. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Seje senata so se udeležili višji državni tožilec svetnik NN ter obtoženec in odvetniška kandidatka M.S. za zagovornika.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ocenilo obtoženčev zagovor ter izpovedbo priče B.B. in izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. F.D., pa tudi ostale izvedene dokaze. Utemeljeno je poklonilo vero prepričljivemu in logičnemu B.B., katerega izpovedbo je ocenilo kot skladno z ugotovitvami sodnega izvedenca medicinske stroke, pa tudi z navedbami oškodovanca in priče policista R.J. o tem, kako je oškodovanec po nastali poškodbi, za katero je J. rekel, da jo je povzročil obtoženec, iskal pomoč v zdravstvenem domu in nato v bolnišnici.

Kritično je ocenilo tudi izpovedbo priče P.Z. (stran 5 sodbe), za katerega pritožnik neutemeljeno navaja, da sploh ni bil zaslišan. Po oceni dokazov je sodišče prve stopnje nato prepričljivo obrazložilo, kako je prišlo do nastanka poškodb. Sprejelo je izvedeniško mnenje, kako lahko pride do poškodb in je izključilo, da bi poškodba nastala pri padcu ali kje drugje, kar omenja v pritožbi zagovornik.

Pritožbeno sodišče take zaključke sprejema in ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo enostransko na škodo obtoženca, je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa res ni navedlo, kako ocenjuje izpovedbi prič J.M. in M.O.. Vendar pa je iz ocene ostalih navedenih dokazov razvidno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in je iz take obrazložitve moč sklepati, da navedeni priči, ki sta izpovedali, da ob dogodku sploh nista bili v gostilni in da nista nič videli, nista nič doprinesli k ugotovitvi dejanskega stanja. Enako je z izpovedbo M.K., ki je iz gostilne odšel pred začetkom dogajanja.

Zato te priče niso mogle pojasniti načina nastanka poškodb in je zato tudi pritožbeni očitek, da bi po oceni teh očividcev, ki to v resnici sploh niso bili, kot so izpovedali, sodišče lahko zanesljivo zaključilo, katere poškodbe je obtoženec zadal oškodovancu, neutemeljen. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaključevalo le po pričanju B.B., saj je, kot že navedeno, ocenilo tudi druge dokaze in je nato dokazno oceno primerno obrazložilo.

Glede na prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje se zato ne nakazuje noben dvom v to, da je bila poškodba povzročena naklepno. Sodišče je obtoženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo. Kršilo ni nobenih določb kazenskega postopka, niti ne materialnega zakona, na kar je sodišče prve stopnje pazilo po določbi I. odstavka 383. člena ZKP.

Po členu 386 ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo tudi v tem pogledu, čeprav se zagovornik ni pritožil iz tega pritožbenega razloga.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub obtoženčevi nekaznovanosti sodišče prve stopnje obtožencu pravilno, glede na navedene obteževalne okoliščine, izreklo zaporno kazen. Glede na brutalen napad na oškodovanca, ker ni hotel plačati pijače, in glede na obtoženčevo osebnost ne pride v poštev uporaba omilitvenih določil. Glede na obtoženčevo nekaznovanost in glede na njegovo mladost ob storitvi kaznivega dejanja in pa tudi glede na potek časa po storjenem kaznivem dejanju pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da bo že kazen sedem mesecev zapora pravična kazen, ki je sorazmerna s stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti in težo kaznivega dejanja. Zato je zagovornikovi pritožbi deloma ugodilo in je izrečeno kazen znižalo.

Ker je zagovornikova pritožba, razen v zvezi s kazensko sankcijo, neutemeljena, je sodišče druge stopnje v ostalem zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.