Jedro

Priključitev odjavljenega števca je lahko opravil le kot delavec in pooblaščenec tožeče stranke, nikakor pa ni šlo za neupravičen odjem po Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Splošni pogoji). Ta institut ureja razmerje, ko uporabnik električne energije samovoljno in brez sodelovanja tožeče stranke stori v Splošnih pogojih predvidena dejanja, za kar ga Splošni pogoji sankcionirajo. Gre za civilno kazen za neupravičeno ravnanje.

Stališče tožeče stranke, da mora odjemalec plačati porabljeno energijo po višji ceni ne glede na to, ali je za odjem, ki ga tožeča stranka šteje kot neupravičenega, tudi odgovoren, bi pripeljalo do absurda. S tako civilno kaznijo pač ne more biti kaznovana oseba, ki za tako ravnanje ni odgovorna in tudi ni odgovorna za osebo, ki je tak priklop izvršila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 498,74 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186910/2012 z dne 5. 12. 2012 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter II.) tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.173,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstvo, da je tožena stranka električno energijo odjemala preko odjavljenega števca, med pravdnima strankama ni sporno. Tožeča stranka tudi sama v pritožbi navaja, da je do tega očitno prišlo v letu 2008, ko je S. B. za toženo stranko opravljal elektroinštalacijska dela kot samostojni podjetnik. Vendar pa je po mnenju tožeče stranke nepomembno, kdo je odgovoren za ta odjem, v vsakem primeru gre za neupravičen odjem, tožena stranka pa naj bi bila odgovorna za dejanja S. B., ki je dela opravil po njenem naročilu. Pri tem med pravdnima strankama ni sporno, da je bil S. B., poleg tega, da je dela za odjemalce opravljal tudi preko svojega podjetja (kot samostojni podjetnik), pooblaščena oseba tožeče stranke. Zanjo je med drugim opravljal kontrolorske posle in priključitve števcev.

Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo in zaključkom sodišča prve stopnje, da so ključe elektro omaric imeli le delavci tožeče stranke in da so le oni lahko priključili števce v omrežje. Temu tožeča stranka niti ne nasprotuje. To pa pomeni, da je priključitev odjavljenega števca lahko opravil le kot delavec in pooblaščenec tožeče stranke, nikakor pa ni šlo za neupravičen odjem v smislu 1. odstavka 57. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Splošni pogoji). Ta institut ureja razmerje, ko uporabnik električne energije samovoljno in brez sodelovanja tožeče stranke stori v tem določilu navedena dejanja, za kar ga nadaljnji odstavki 57. člena Splošnih pogojev sankcionirajo – plačati mora bistveno višjo ceno porabljene energije (upošteva se cena električne energije višje dnevne postavke za zasilno oskrbo na dan izstavitve računa, povečana za 30 % – 2. odstavek 57. člena Splošnih pogojev), in sicer za zadnjih 12 mesecev pred odklopom (4. odstavek 57. člena Splošnih pogojev), poleg tega pa mora plačati še stroške odklopa in ugotavljanja neupravičenega odjema (3. odstavek 57. člena Splošnih pogojev). Gre za civilno kazen za neupravičeno ravnanje.

V obravnavani zadevi je iz dokaznega postopka jasno (tožeča stranka glede temelja zahtevka niti ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), da tožena stranka ni odgovorna za neupravičen odjem in zanj sploh ni vedela, in to vse do takrat, ko ji je to pokazal in pojasnil delavec tožeče stranke D. 21. 10. 2011. Priklop na odjavljeni števec je izvršil S. B. (preko svojih podizvajalcev). Ta priklop je lahko izvršil le zato, ker je bil za priklop na števce pooblaščen s strani tožeče stranke, ki mu je tudi omogočila uporabo ključa, ki ga sicer elektroinštalaterji, ki niso pooblaščeni s strani tožeče stranke, ne morejo uporabljati in do njega nimajo dostopa. Prav tako se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da podpis zapisnika z dne 21. 10. 2011 ne more pomeniti priznanja, da je tožena stranka vedela, da električno energijo neupravičeno odjema.

Tožena stranka ima tudi prav, ko v odgovoru na pritožbo (pa tudi že v postopku pred sodiščem prve stopnje) navaja, da bi stališče tožeče stranke, da mora odjemalec plačati porabljeno energijo po višji ceni ne glede na to, ali je za odjem, ki ga tožeča stranka šteje kot neupravičenega, tudi odgovoren, pripeljalo do absurda. S tako civilno kaznijo pač ne more biti kaznovana oseba, ki za tako ravnanje ni odgovorna in tudi ni odgovorna za osebo, ki je tak priklop izvršila. Še več, za priklop na odjavljeni števec je odgovorna tožeča stranka, saj je S. B. priklop lahko izvršil le kot pooblaščena oseba tožeče stranke, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob tem je iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje, razvidno, da je tožena stranka S. B. zaupala, tudi zato, ker je bil na območju njenega sedeža pooblaščen za opravljanje del s strani tožeče stranke, pri tem pa se je vedno ravnala po njegovih navodilih v zvezi s priklopom.

Ker je bil S. B. za dela, ki so pripeljala do priklopa odjavljenega števca, pooblaščen s strani tožeče stranke, se višje sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za neupravičen odjem električne energije v smislu 57. člena Splošnih pogojev. Zato tožeča stranka nima podlage za zahtevek po 57. členu Splošnih pogojev, pa tudi ne za zahtevek v višini, kot se izračuna oziroma oceni s pomočjo 58. člena Splošnih pogojev, pri čemer, kot je obrazloženo v nadaljevanju, tožeča stranka izračuna porabljene energije sploh ni utemeljevala na 58. členu Splošnih pogojev.

Tožena stranka ima prav, ko trdi, da tožeča stranka v pritožbi navaja novote, ki jih ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Svoj zahtevek je tožeča stranka ves čas utemeljevala na 57. členu Splošnih pogojev, pri čemer je trdila, da zahteva plačilo porabljene energije za zadnje leto pred odkritjem neupravičenega odjema, hkrati pa je zahtevala plačilo energije, katere količina naj bi izhajala iz spornega števca. Pri tem je dokazni postopek pokazal, in tožeča stranka to priznava, da je do priključitve na odjavljeni števec prišlo že v letu 2008, do odkritja tega pa v letu 2011, kar pomeni, da vsa ta električna energija zagotovo ni bila porabljena v enem letu, temveč v bistveno daljšem obdobju. Višje sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožeča stranka niti ni dokazala, koliko električne energije je bilo v vsem tem času porabljene. Za to je odgovoren spet S. B., ki ni poskrbel za podpis zapisnikov z dne 28. 9. 2011 in 17. 2. 2012 s strani odjemalca. Še več, dokazni postopek je celo pokazal, da zapisnikov ni niti ponudil v podpis. Pri tem je protispisna trditev tožeče stranke, da naj bi Š. F. podpisala zapisnik z dne 28. 9. 2011, kar naj bi izhajalo iz njene izpovedi. Iz samega zapisnika z dne 28. 9. 2011, ki ga je v spis predložila tožeča stranka, namreč izhaja, da ta s strani odjemalca ni podpisan, priča pa je zanikala, da bi zapisnik podpisala.

Tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na 58. členu Splošnih pogojev in tudi v zvezi s tem ni predlagala postavitve izvedenca. Zato ima tožena stranka prav, ko navaja, da gre za pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Pri tem višje sodišče tudi ugotavlja, da tožeča stranka zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka (nepostavitev izvedenca) tudi ni ugovarjala na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog zavrnilo, zato tega ne more uveljavljati niti v pritožbi (286.b člen ZPP).

Višje sodišče še opozarja (o tem sicer ni nobenih navedb v pritožbi in tožeča stranka tega ne navaja kot pritožbeni razlog, zato podrobnejša obrazložitev višjega sodišča niti ni potrebna – primerjaj 1. odstavek 360. člena ZPP), da je tožena stranka izkazala pripravljenost, da bi plačala električno energijo, porabljeno v obdobju zadnjega leta pred ugotovitvijo odjema z odjavljenega števca (tožeča stranka namreč večkrat navaja, da zahteva le plačilo porabljene energije za to zadnje leto). Vendar pa zaradi neaktivnost tožeče stranke sodišče prve stopnje ni moglo prisoditi niti tega zneska, saj tožeča stranka kljub navedbam tožene stranke ni pojasnila, koliko naj bi bilo porabljene energije v tem zadnjem letu in koliko naj bi ta stala, vsekakor pa zagotovo ni bilo porabljene toliko energije, kot to zatrjuje tožeča stranka. Š. je namreč tekel vse od leta 2008, ko je S. B. preko svojih podizvajalcev opravil ponoven priklop odjavljenega števca. Zato tožeči stranki ni bilo mogoče prisoditi ničesar.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. V zadevi ni šlo za neupravičen odjem v smislu 57. člena Splošnih pogojev, zato temelj zahtevka ni podan. Prav tako tožeča stranka ni dokazala niti višine zahtevka. Višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi istih določil ZPP je tudi dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka, za katere višje sodišče ocenjuje, da so bili potrebni v smislu 155. člena ZPP, in jih je priznalo v skladu s stroškovnikom, specificiranim v odgovoru na pritožbo.