25. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. marca 2002

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 437/00 z dne 23. 1. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 446/96 z dne 17. 2. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je zahtevala poplačilo 58 708 SIT, kar naj bi predstavljalo plačilo za opravljena gradbena dela. Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi, ki pa je bil kasneje zaradi ugovora toženca razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Predlog je sodišče štelo za tožbo, ker je bil zaradi dolžnikovih ugovorov, da del gradbenih del ni bil izvršen, da so urne in količinske postavke previsoke ter da so cene za opravljena dela nerealne, sporen obstoj terjatve. Pravdno sodišče je sklep o izvršbi za glavnico 8 777 SIT pustilo v veljavi, v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče navaja, da je pri izračunu dolgovanega zneska upoštevalo oceno v postopku postavljenega izvedenca in jo primerjalo z mnenjem izvedenca, ki ga je še pred pravdo najel toženec. Upoštevalo je tudi to, da je toženec tožniku za opravljena dela že plačal 111 293 SIT. Po mnenju sodišča prve stopnje je izvedenec na narok za oceno del v skladu s pravnimi pravili povabil pooblaščenca tožnika, zato niso upoštevne navedbe tožnika, da on osebno ni bil povabljen. Pritožba je bila kot neutemeljena zavrnjena. Višje sodišče je ponovno poudarilo, da je bil pooblaščenec tožnika pravilno povabljen na ogled in dodalo, da tožnik tudi ni izkazal, da bi njegova navzočnost pri ogledu pripomogla k drugačni odločitvi. Tožnik po mnenju Višjega sodišča tudi ni ovrgel dejstva, ki izhaja iz odločbe Ministrstva, da je v postopku postavljeni izvedenec ne samo izvedenec za strojno, temveč tudi za gradbeno stroko. Hkrati sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretni zadevi višino plačila dopustno ugotavljati z izvedencem, ker če plačilo ni določeno (kar v konkretnem primeru ni bilo), ga sme sodišče določiti tako, da ustreza vrednosti dela, za to delo normalno porabljenemu času kot tudi za to vrsto običajnemu plačilu. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je stališče Višjega sodišča, po katerem tožnik ni dokazal svoje trditve, da izvedenec Tomc ni hkrati izvedenec strojne in gradbene stroke, nepravilno. Ustavni pritožnik navaja in ustavni pritožbi prilaga dopis Ministra za pravosodje z dne 17. 3. 2000, ki potrjuje, da je izvedenec Tomc samo izvedenec strojne, ne pa tudi gradbene stroke. Pritožnik navaja, da je to obvestilo pridobil po izdaji prvostopne sodbe in da naj bi ga izkoristil šele v pritožbi, vendar je Višje sodišče kljub temu zaključilo, da pritožnik ni uspel dokazati, da izvedenec ni bil pooblaščen za mnenja v gradbeni stroki in pri tem ni povedalo, zakaj spornega dokumenta ni upoštevalo. S tem naj bi po navedbah pritožnika sodišče kršilo 29. člen Ustave, vendar pritožnikova laična pritožba po vsebini izpodbija kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijani sklep ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

3.Očitek ustavnega pritožnika, da sodba Višjega sodišča nima razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo njegovega potrdila, ne drži. Višje sodišče je namreč pojasnilo, da je bil izvedenec v času, ko je bil postavljen, pooblaščen za izvedeniška dela tudi v gradbeništvu na podlagi odločbe Ministrstva za pravosodje št. 756-203/94 in se pri tem sklicevalo na prilogo spisa (na listovni številki 46). Zato po mnenju Višjega sodišča tožnik s svojimi navedbami (ki se nanašajo na usposobljenost izvedenca, z dne 17. 3. 2000) ni uspel dokazati, da izvedenec v času postavitve ni bil pooblaščen za izvedeniška dela na področju gradbene stroke.

4.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude