Jedro

O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) v zvezi z četrtim odstavkom 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. l. RS, št. 11/2007) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi druge in tretje alineje 55. člena ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in hkrati na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za takšno odločitev. Pri tem se sklicuje določbe 24. člena, prvega in drugega odstavka 26. člena, 28. člen in drugo in tretjo alinejo 55. člena ZMZ ter drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo sam (dne 8. 1. 2009) in po odvetniku (dne 9. 1. 2009) ter uveljavljal pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podrobno navaja, kako naj bi bil v matični državi zdravstveno, fizično in psihično maltretiran. Meni, da postopek izdaje upravnega akta ni bil pravilen. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja, da mu je bila sicer zagotovljena pravica do tolmača, vendar pa tolmač ni prevedel vsega, kar je povedal, določene izjave pa ni prevedel pravilno. Ni bil seznanjen z možnostjo, da pri podaji njegove prošnje lahko prisostvuje predstavnik nevladnih organizacij. Res je, da je navajal dogodke "izpred več let", vendar to ni nič nenavadnega, saj je izvorno državo zapustil že leta 2005. Dejstvo, da je povedal, da je bil namenjen v skandinavske države, ne more imeti nobenega vpliva na presojanje utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialno pravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v drugi in tretji alineji 55. člena ZMZ.

7. V 55. členu ZMZ je med drugim določeno, da pristojni organ zavrne prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (druga alineja), in če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (tretja alineja). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pritožnik svojo prošnjo utemeljeval z dogodki pred petimi oziroma sedmimi leti, ko naj bi ga v izvorni državi zastrupljali s hrano ter zdravstveno fizično in psihično maltretirali. Pritožnik se po lastnih izjavah zaradi zatrjevanih dogodkov in dejanj ni obrnil po pomoč na državne organe v izvorni državi, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da ga država ne bi bila sposobna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite pred zatrjevanimi preganjanjem. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da opisana dejanja oziroma dogodki nimajo lastnosti dejanj preganjanja po 26. členu ZMZ in se sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka pravilno presodila, da sta v obravnavanem primeru za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene podana razloga iz druge in tretje alineje 55. člena ZMZ (čeprav za takšno odločitev zadostuje že eden od razlogov iz 55. člena ZMZ).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikov ugovor, da postopek izdaje upravnega akta ni bil pravilen, ni utemeljen. Ugovore, ki se nanašajo na sodnega tolmača in predstavnika nevladnih organizacij je tožnik uveljavljal že v tožbi in se je do njih sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano opredelilo. Vrhovno sodišče dodaja le, da iz predloženih spisov izhaja, da je tožnik na posebno vprašanje uradne osebe ob sprejemanju njegovih izjav na zapisnik dne 2. 11. 2008, izrecno izjavil, da nima pripomb na postopek, uradno osebo in tolmača in je zapisnik lastnoročno tudi podpisal. Njegova navedba, da ni bil seznanjen z možnostjo, da pri podaji njegove prošnje lahko prisostvuje predstavnik nevladnih organizacij, pa nima podlage v predloženih spisih.

9. Ob uveljavljanju pritožbenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, pritožnik ni izrecno navedel, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi storilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 75. člena ZUS-1), in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje takšnih kršitev ni storilo.

10. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi z prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1. V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo na seji, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ob tem presodilo tudi tožbene navedbe, s katerimi je tožnik izpodbijal dejansko stanje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša in sklicuje na napačno ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.