Jedro

Kršitev je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in temi sami listinami, torej ko pride do napačnega prenosa podatka iz natančno določene listine iz spisa v sodbo, česar pa pritožnica ne zatrjuje, saj ni navedla, iz katere konkretne listine je bil podatek nepravilno prenesen v sodbo. Zato njen očitek, s katerim kritizira dokazno oceno prevoznih listin, ni utemeljen. S podanim očitkom toženka namreč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede višine dolga, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog.

S pritožbenim navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog in zato v pritožbenem postopku ni upoštevan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71458/2012 z dne 24. 5. 2012 vzdržalo v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 899,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da iz prevoznih listin izhaja, da je tožeča stranka izročila toženi stranki blago v vrednosti 14.454,60 EUR, je napačen. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Razlogi, na katere se opira sodišče prve stopnje, so napačni, nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo zadostne podlage za izdajo odločbe brez razpisanega naroka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (več zahtevkov posamično ne presegajo 4.000,00 EUR). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Pritožnica graja zaključek sodišča prve stopnje, da iz prevoznih listin izhaja, da je tožeča stranka izročila toženi stranki blago v vrednosti 14.454,60 EUR s sklicevanjem na obstoj kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in temi sami listinami, torej ko pride do napačnega prenosa podatka iz natančno določene listine iz spisa v sodbo, česar pa pritožnica ne zatrjuje, saj ni navedla, iz katere konkretne listine je bil podatek nepravilno prenesen v sodbo. Zato njen očitek, s katerim kritizira dokazno oceno prevoznih listin, ni utemeljen. S podanim očitkom toženka namreč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede višine dolga, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Iz enakega razloga so nedopustne tudi pritožbene navedbe, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje o izpolnitvi in izročitvi blaga tožeče stranke toženi stranki ter pritožbeni očitki, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila celotnega blaga, da del blaga ni bil skladen s specifikacijo naročila ter da je med strankama obstajal dogovor, da se blago proda po nižji ceni in da se del blaga tožeči stranki lahko vrne.

7. S pritožbenim navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog in zato v pritožbenem postopku ni upoštevan (458. člen ZPP). S pritožbeno navedbo, s katero pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s presojo okoliščine neobstoja pismene korespondence pravdnih strank glede reklamacije, neizročitve blaga, dogovora o prodaji blaga po nižji ceni in možnosti vrnitve blaga smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP (relativna bistvena kršitev) in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar nista dovoljena pritožbena razloga.

8. Ker so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij, je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da ni prezrlo okoliščine, da je toženka najprej predlagala zaslišanje neobstoječe osebe (R. B.). V nadaljevanju postopka je toženka svoj dokazni predlog popravila in predlagala zaslišanje prič S. D. in M. G. Do navedenih dokazov se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo. Ker je toženka svojo napako popravila z navedbo pravilnih podatkov druge priče, kritika sodišča prve stopnje glede dokaznega predloga toženke z zaslišanjem neobstoječe osebe kot priče ni korektna. Kljub temu pa pritožbeni očitek, s katerim pritožnica zatrjuje neprepričljivost argumentacije(1) sodišča prve stopnje, ni utemeljen, saj ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede na to, da toženka izvedbe naroka ni zahtevala (kljub temu, da je bila poučena, da se bodo uporabljala pravila postopka v gospodarskih sporih majhne vrednost – glej obvestilo na list. št. 47), o spornem dejanskem stanju pa je bilo moč odločiti že na podlagi pisnih dokazov, je pritožbeni očitek, da pritožbeno sodišče ne bi smelo izdati odločbe brez razpisanega naroka, neutemeljen. Tožena stranka je po pozivu sodišča priložila pisni izjavi prič, izvedbe naroka pa ni zahtevala. Podlago za odločitev brez izvedbe naroka je tako predstavljalo določilo drugega odstavka 454. in 488. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da se je na dogovor o možnosti vrnitve blaga in prodaje po nižji ceni v pisni izjavi skliceval zakoniti zastopnik tožeče stranke. Glede na to, da iz dokaznega gradiva (priloga B1) jasno izhaja, da je takšno pisno izjavo podal le zakoniti zastopnik tožene stranke (zakoniti zastopnik tožeče stranke pisne izjave sploh ni podal), gre za očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje pri navedbi zakonitega zastopnika stranke. Zato je pritožbena navedba, da se je na obstoj takšnega dogovora sklicevala tudi tožeče stranka, neupravičena.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti iz prodajne pogodbe do tožene stranke pravilno izpolnila. Pri odločitvi je pravilno uporabilo materialnopravno določilo 435. člena OZ, na podlagi katerega je toženka dolžan tožeči stranki plačati vtoževani znesek. Zato očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zato je stroške odgovora dolžna kriti tožeča stranka.

(1) J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309.