Jedro

Dokaz s postavitvijo izvedenca in predloženi orto foto posnetki niso dokazi, ki jih tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku, katerega želi obnoviti, kaj takega pa v predlogu za obnovo postopka niti ni zatrjevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije stanovanjske hiše na zemljiščih s parcelno številko 1176/3, 1163/2 in 1158/1, vse k.o. ..., ki se je vodil pod št. 351-656/2011. 2. V obrazložitvi povzema ugotovitve iz postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, iz katerih izhaja, da je bil pred letom 1967 zgrajen le osrednji del obravnavanega objekta v etaži klet in pritličje, ne pa tudi prizidek na JV strani stanovanjskega objekta, ki je bil zgrajen v letih 1973 oz. 1974, in tudi ne garaža, ki je bila zgrajena okoli leta 1986. V navedenem postopku se je toženka oprla na izpovedbe priče (A.A.), ki je v predmetnem objektu živela od leta 1961 do 1996 in je bila tudi investitorica vseh spornih posegov, B.B., ki živi v neposredni bližini predmetne hiše, ter fotografije otrok B.B., iz katerih izhaja stanje predmetnega objekta v posameznih obdobjih. Toženka meni, da drugačno dejansko stanje ne izhaja tudi iz novo predloženih dokazil. Iz letalskih posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije ni mogoče ugotoviti, da je bil objekt v dimenzijah, kot je obstajal pred izvedbo rekonstrukcije, v celoti izveden pred letom 1967. Prav tako glede predloženih izjav C.C., D.D. in E.E. toženka utemeljuje, zakaj jih ne more šteti za dokaz, ki bi spremenil prejšnjo odločitev. Glede priče D.D. navaja, da šele od leta 1979 biva v bližini tožničine hiše, zato ne bi mogla izpovedati, kakšen je bil objekt pred letom 1967, izjava, da je objekt od leta 1979 nespremenjen se ujema z navedbo A.A., da je prizidek dozidala v letih 1973 do 1975, izjava priče E.E. pa se ne ujema z ostalimi izvedenimi dokazi.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Opozarja, da je kot nove dokaze in dejstva mogoče upoštevati zgolj izjave prič, ne pa tudi predloženih orto foto posnetkov ter predloga, naj se izvede dokaz z izvedencem, saj bi morala tožnica izkazati, zakaj za njih ni mogla vedeti oz. jih pridobiti v rednem upravnem postopku. Meni, da bi tožnica orto foto posnetke lahko pridobila tudi v rednem postopku, prav tako pa bi lahko tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. V zvezi s predloženimi izjavami prič se drugostopenjski organ strinja, da ne predstavljajo dokaza, ki bi pripeljali do drugačne odločitve, pri čemer poudarja, da ne gre za odločitev v zvezi z izvedbo dokaza, kot zatrjuje tožnica, ampak zgolj za predhodni preizkus, ki ga upravnemu organu nalaga ZUP po tretjem odstavku 267. člena. Ob upoštevanju dejstva, da je priča A.A. v predmetnem objektu bivala, izvajala gradnjo in čas gradnje tudi natančno opisala ter povezala z določenimi življenjskimi dogodki, vsakič pa je povedala isto, je njeno pričanje verodostojnejše od prič D.D., ki je izjavila, da šele od leta 1979 biva v bližini tožničine hiše, torej ne bi mogla izpovedati, kakšen je bil objekt pred letom 1967, C.C., ki prav tako govori o stanju garaže po letu 1968, in E.E., ki je bil leta 1965 star deset let, poleg tega pa je tudi tožničin znanec (inštruktor joge).

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka bistveno kršila pravila upravnega postopka, saj je z izpodbijano odločbo odločala o stvari sami, ne pa o predlogu za obnovo postopka. Če se v predlogu za obnovo postopka navajajo novi dokazi, ki bi potrdili okoliščine in dejstva, ki so pomembne za odločitev o upravni stvari, ni mogoče trditi, da ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, ne da bi bili prej izvedeni. Čim je treba dokaze izvesti, pa predloga za obnovo postopka ni več mogoče zavrniti, ampak ga dovoliti in o njem meritorno odločiti. Poudarja, da bi iz novo pridobljenih, natančnejših orto foto posnetkov iz let 1959, 1961, 1970, 1971 in 2002 tudi laik lahko ugotovil gradbeno stanje celotnega objekta do 31. 12. 1966, z izjavo C.C. pa je hotela zgolj dokazati, da priči A.A. in B.B. nista verodostojni. Navaja še, da se izjava priče E.E. popolnoma sklada z izjavama prič C.C. in D.D. Toženka bi morala vse dokaze presoditi kot celoto in sprejeti ustrezno odločbo o stvari. Ni pravilno stališče, da se zato, ker nasprotujejo izvedenim, se ne morejo upoštevati kot dokaz. Namen novo predlaganih dokazov je ravno v tem, da izpodbijejo izvedene dokaze. Pojasnjuje, zakaj meni, da novi dokazi dokazujejo, da je bil objekt (vključno s prizidkom na JZ strani kot garažo na SV strani) zgrajen že pred letom 1965. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da obnovo dovoli oz. podrejeno, naj jo odpravi in naloži toženki, naj upošteva nove dokaze.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je tretji odstavek 267. člen ZUP, po katerem organ, če so pogoji iz prvega odstavka tega člena izpolnjeni, preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, če ugotovi, da niso, pa zavrne predlog s svojo odločbo.

8. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

9. Sodišče pritrjuje toženki, da dokazov, ki jih je predložila tožnica v novem postopku, ni mogoče upoštevati oziroma ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe.

10. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se obnovi postopek, ki je že dokončno ali celo pravnomočno končan (kot v obravnavanem primeru). Zato je treba zakonske določbe o možnosti obnove postopka uporabljati restriktivno, ob upoštevanju in spoštovanju ustavnih načel pravne države in pravnomočnosti. Bistvo spoštovanja načela pravnomočnosti (158. člen Ustave RS) oz. s tem povezanega načela pravne države (2, člen Ustave RS) je v tem, da dokončno oz. pravnomočno urejenih razmerij praviloma ni mogoče spreminjati in se stranke nanje lahko zanesejo. Izredna pravna sredstva, med njimi tudi obnova upravnega postopka, pomenijo poseganje v navedeni temeljni ustavni načeli, po katerih pravnomočna upravna odločba strankam glede vprašanja, ki se z njo ureja, zagotavlja pravno varnost oz. zaščito z njo pridobljenih pravic.

11. Upoštevaje navedeno in citirane določbe 260. člena ZUP, lahko o novih dejstvih in dokazih govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oz. so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novo dejstvo ali dokaz ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku. To pa nadalje pomeni, da mora stranka, ki zahteva obnovo upravnega postopka, poleg vsega ostalega izkazati tudi, da za predloženo novo dejstvo ali dokaz v rednem upravnem postopku ni mogla vedeti oz. ga pridobiti. Navedeno se odraža tudi v drugem odstavku 261. člena ZUP, po katerem se zaradi novih dokazov sme dovoliti obnova le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo (drugi odstavek 261. člena ZUP).

12. Navedena restriktivna ureditev možnosti uporabe izrednih pravnih sredstev nezadovoljnim strankam že končanih upravnih postopkov preprečuje, da bi vedno znova vlagale pravna sredstva zoper že rešena pravnomočno urejena razmerja in tako onemogočale njihovo stabilnost kot enega bistvenih elementov pravne varnosti in pravne države.

13. Kadar stranka kot nov dokaz predlaga postavitev izvedenca ali dokazila, ki so javno dostopna, in jih bi lahko pridobila v vsakem trenutku, tudi po presoji sodišča praviloma ne gre za nov dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ni predložila že v postopku, katerega želi obnoviti. Ni namreč objektivnih ovir, da ne bi stranka takšnih dokazov ob primerni skrbnosti predložila že v postopku, katerega želi obnoviti.

14. Sodišče zato pritrjuje toženki, da dokaz s postavitvijo izvedenca in predloženi orto foto posnetki niso dokazi, ki jih tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku, katerega želi obnoviti, kaj takega pa v predlogu za obnovo postopka niti ni zatrjevala.

15. Podobno velja tudi za izjave prič D.D., E.E. in C.C. Tožnica ne navaja razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku, katerega želi obnoviti, čeprav je bila že od prejema sodbe naslovnega sodišča z dne 26. 4. 2012 seznanjena s stališčem, da mora za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavane posege (rekonstrukcijo in nadzidavo) v odmiku, manjšem od predpisanega, izkazati, da so načrtovani na stavbi (gledano v celoti, vključno z garažo), zgrajeni pred 31. 12. 1966. Postopek, katerega želi tožnica obnoviti, je bil končan z odločbo z dne 30. 11. 2012, kar pomeni, da je imela tožnica več kot pol leta časa, da zbere in predlaga ustrezne dokaze. Tožnica ni navedla razlogov, zakaj jih, ob običajni skrbnosti, ni mogla pridobiti že v postopku, katerega želi obnoviti.

16. Prav tako sodišče pritrjuje toženki, da tožnica s predloženimi izjavami navedenih prič ni izkazala, da bi prišlo do drugačne odločitve, če bi jih predlagala že v prejšnjem postopku, iz razlogov, ki sta jih izčrpno navedla že upravna organa, in ki jim sodišče sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). S tako presojo organ ni izvedel predlaganih dokazov, kot zmotno meni tožnica, ampak je zgolj pojasnil razloge, zakaj tudi, če bi bili izvedeni, ne bi pripeljali do drugačne odločitve, ob dejstvu, da investitorica predmetnih posegov priča A.A., ki je v predmetni nepremičnini živela od leta 1961 do leta 1995, o dinamiki in obsegu posegov prav gotovo največ ve, njeno pričevanje pa potrjujejo tudi materialni dokazi, slike fotografij z otroci. Poleg tega iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica izjavo priče C.C. predložila že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pod opr. št. 351-626/2011 in predlogu za obnovo postopka z dne 4. 12. 2014, torej ne gre za nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela največ mesec dni pred podajo predmetnega predloga za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).