Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1474/2020-10

ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1474.2020.10 Upravni oddelek

mednarodna zaščita očitno neutemeljena prošnja politično prepričanje kot razlog preganjanja narodna pripadnost pomanjkljiva obrazložitev
Upravno sodišče
15. oktober 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti in političnega prepričanja so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1682/2020/23 (1312-03) z dne 22. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker prihaja iz varne izvorne države, ker je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove istovetnosti, ker je podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bil odstranjen in ker je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije (prva, druga, četrta, šesta in sedma alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik po narodnosti Berber, po veroizpovedi pa musliman. Povedal je, da je potni list odvrgel v Turčiji, poskusil pa bo pridobiti rojstni list, ki ga ima v Maroku. Iz policijske depeše izhaja, da v Evropi želi najti zaposlitev, v prošnji za mednarodno zaščito pa je navedel, da je Maroko zapustil zaradi očetovega nestrinjanja, ker se je udeležil demonstracij v podporo Berberom. Oče ga je zaradi tega tudi pretepel. Z oblastmi težav zaradi protestov ni imel, povedal je le, da so ti poklicali očeta in mu povedali za tožnikovo sodelovanje na protestih. Če bi se moral vrniti v Maroko, tam ne bi mogel živeti, ker bi ga lahko zaprli. Težave bi imel tudi z očetom.

3. Tožena stranka je presodila, da tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo v izvirniku. Sicer ne dvomi, da prihaja iz Maroka, vendar pa na podlagi njegovih izjav, da je v Turčiji namerno uničil svoje dokumente, ker je slišal, da grški varnostni organi begunce, ki jih dobijo z osebnimi dokumenti vrnejo v Turčijo, ti pa nazaj v njihovo izvorno državo, meni, da bi tožnik gotovo imel pri sebi osebni dokument, če ne bi imel zadržkov, da svojo identiteto razkrije. Sklepa, da tožnikova dejanja izkazujejo zlonamerno uničenje in odsvojitev dokumentov, ki bi pomagali pri ugotavljanju njegove identitete, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno (četrta alineja 52. člena ZMZ-1). Poleg tega ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen (druga alineja 52. člena ZMZ-1). V nadaljevanju je tožena stranka presodila še, da je imel tožnik vse možnosti, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je nezakonito prečkal mejo, vendar je zanjo zaprosil zgolj zato, da bi zadržal ali oviral odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev na Hrvaško. Namero za vložitev prošnje je namreč podal šele po tem, ko je že prejel odločbo o vrnitvi, to je odstranitvi iz države in prepovedi vstopa v RS (šesta in sedma alineja 52. člena ZMZ-1). Njegovo prošnjo je zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi zato, ker okoliščine, ki jih je navajal za mednarodno zaščito niso pomembne. Vzročne zveze med dejanji in razlogi preganjanja ni izkazal. Iz predloženih informacij ne izhaja, da bi oblasti mučile ali zapirale protestnike. Res so zaprle nekaj aktivistov, a jih kmalu tudi izpustile, vendar pa so se protesti odvijali v letu 2017 in ne 2019. Dodaja še, da tožnik informacij o protestih v letu 2019 ni predložil, prav tako jih tudi ni našla tožena stranka (prva alineja 52. člena ZMZ-1). Meni, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda in da tožnik ni uveljavljal ogroženosti zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, tožena stranka pa je pri presoji okoliščin vezana na trditveno podlago prosilca. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Meni, da bi glede na njegove navedbe, tožena stranka morala uporabiti zakonske določbe, ki se nanašajo na redni postopek, in ne bi smela odločiti v skrajšanem postopku. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 96/09 z dne 9. 7. 2009, iz katere izhaja, da gre za očitno neutemeljene okoliščine le, če je že na prvi pogled jasno, da pri prosilcu ne gre za preganjanje, ter na odločbo št. Up 2195/06 z dne 11. 9. 2007, po kateri se v pospešenem postopku ugotavlja le, ali so podani pogoji, da se v skrajšanem postopku odloča. V nadaljevanju toženi stranki očita, da mu v izjasnitev ni predložila informacij o izvorni državi, ki jih je v upravnem postopku sicer pridobila, in izpostavlja, da je v postopku pojasnil, da se boji ravno policije, ki mu grozi zaradi udeležbe na demonstracijah. Maroko za tožnika ni varna država. Poleg tega iz policijske depeše izhaja, da je bil tožnik prijet v bližini azilnega doma v Ljubljani. Tam je tožnik želel zaprositi za azil. V kolikor tega namena ne bi imel, prav gotovo ne bi šel tja. Iz upravnega spisa tudi ni razvidno, kdaj mu je bila odločba o vrnitvi vročena, niti, da bi mu bila vsebina prevedena pred uradno osebo in bi bil o tem sestavljen zapisnik, pa tudi ne, da bi bil seznanjen s pravico, da zaprosi za mednarodno zaščito. Navaja še, da je pojasnil razloge, zaradi katerih nima dokumentov, kot tudi, da bo dokumente skušal pridobiti, vendar mu tožena stranka v zvezi s tem ni postavila nobenega roka. Osebnih dokumentov nima zaradi strahu, da bo vrnjen v matično državo, in ne zato, ker bi jih zlonamerno uničil. Pojasnjuje še, da v kolikor prosilec zaprosi za mednarodno zaščito, potem mu ni moč očitati nezakonitega prehoda meje (35. člen ZMZ-1).

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožnik je vložil še eno pripravljalno vlogo, v kateri dodatno pojasnjuje svoje tožbene navedbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Maroka, tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 38/19, v nadaljevanju Odlok Vlade RS), Maroko razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Maroko varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da se je udeleževal demonstracij Berberov zoper diskriminacijo s strani Arabcev, da se je teh demonstracij udeležil petkrat, nazadnje v maju 2019. Ker je bil v času demonstracij mladoleten, je policija obvestila očeta, ki ga je, da bi dosegel, da se demonstracij ne bi več udeleževal, pretepel. Povedal je tudi za dogodek, ko je bil tepen s strani policije ter da so bili njegovi polnoletni prijatelji aretirani. V Maroko se ne želi vrniti, saj ga je strah policije in očeta. Zaradi očetovega nasilja se ni mogel po pomoč obrniti na policijo, saj je imel težave prav z njo.

10. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožena stranka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe je sicer povzela del tožnikovih navedb, obenem pa zaključila, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za priznanje mednarodne zaščite. Glede na tožnikove navedbe je lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti in političnega prepričanja v smislu tretje in pete alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do navedenih trditev tožnika v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi narodne pripadnosti in političnega prepričanja. Sodišče ob tem še pripominja, da so poročila, na katere se tožena stranka sklicuje navedena le med opombami in se izpodbijane odločbe v tem delu tudi iz tega razloga ne da preizkusiti.

11. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi iz razlogov po četrti, šesti in sedmi alineji 52. člena ZMZ-1. 12. Neobrazložena je odločitev tožene stranke tudi v delu, v katerem je zavrnila prošnjo tožnika po četrti alineji 52. člena. Kot izhaja iz te zakonske določbe, se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva. Tožnik je v postopku povedal, da je potno listino uničil v Turčiji tako, da jo je raztrgal in zakopal. Od drugih je namreč izvedel, da te sicer lahko vrnejo v izvorno državo, česar pa se boji. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik s takšnim ravnanjem izkazal zlonamerno uničenje osebnih dokumentov, je vsaj preuranjena. Eden izmed pogojev za uporabo te določbe je namreč tudi zlonamernost uničenja listin, ki pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ne ugotavljala in ne obrazložila. Zato se odločbe tudi v tem delu ne da preizkusiti.

13. Prav tako se ne da preizkusiti odločbe v delu, v katerem tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bil odstranjen. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da je bila prosilcu že izdana odločba v postopku odstranitve, prosilec pa je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev te odločbe.

14. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu, je bila tožniku dne 20. 7. 2020 izdana odločbi o vrnitvi, to je odstranitvi iz države in prepovedi vstopa. Nadalje tožena stranka sklepa, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, ker je za mednarodno zaščito zaprosil šele 21. 7. 2020 in ne takoj, ko je nezakonito vstopil na ozemlje RS. Tožnik je v upravnem postopku smiselno pojasnil, zakaj je tako ravnal in da se je namenil do azilnega doma prav z namenom, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka se do teh dejanskih okoliščin ni vsebinsko opredelila, pač pa zgolj pavšalno zaključila, da je tožnik prošnjo vložil zgolj zato, da bi oviral izvedbo odstranitve. Odločitev tožene stranke je tako ostala neobrazložena tudi v delu, v katerem tožniku očita, da je prošnjo podal z namenom, da bi oviral postopek odstranitve, in je tudi v tem delu ni moč preizkusiti.

15. Ker se razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Ker je že zaradi te kršitve potrebno izpodbijano odločbo odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Sodišče je odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 16. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia