Jedro

Tožnik (voznik tovornega vozila) je spornega dne od tožene stranke prejel denar, s katerim bi moral družbi plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil za igranje na igralnih avtomatih. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2013, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 2. 12. 2013 ni prenehalo in še traja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, mu za obdobje od 3. 12. 2013 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vsa zapadla bruto nadomestila plače v višini 1.107,75 EUR mesečno, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu za ta čas izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto nadomestila plače, in tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 3. 12. 2013 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper del odločitve v II. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno štelo, da obstajajo razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z dvema kršitvama in sicer naj bi tožnik porabil denar, ki mu je bil zaupan s strani tožene stranke, za lastne potrebe ter da tožnik v času od 20. 11. 2013 do 25. 11. 2013 ni opravičil svoje odsotnosti z dela. Navedena razloga nista podana, postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil izveden nezakonito. Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico do (ustnega) zagovora. Tožnik namreč ni mogel podati zagovora, ker mu je to preprečila hujša bolezen. Zaradi tega še danes ni zmožen za delo. Tožnik ni podal pisnega zagovora, ker se je nameraval zagovarjati ustno. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni prosil za preložitev zagovora, saj je to storil s tem, ko je toženi stranki posredoval potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 15. 11. 2013 do 30. 11. 2013. Zato se je tožena stranka zavedala, da se tožnik ustnega zagovora na predvideni datum ne more udeležiti. Tožnik je oseba, ki ne pozna delovnopravne zakonodaje in ni vedel oziroma mogel vedeti, da je potrebno obrazložiti razloge za odsotnost z zagovora ali predložiti kakršnokoli zdravstveno dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, zakaj se zagovora ne more udeležiti. Bil je prepričan, da bo kot opravičilo zadoščalo, če bo posredoval zgolj potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela. Tožena stranka tudi ni omogočila razumnega roka za podajo zagovora, saj zaradi hudih zdravstvenih težav ni mogel podati primernega in kvalitetnega zagovora, ker se na zagovor ni mogel pripraviti, niti si poiskati strokovne pravne pomoči. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je tožnik protipravno prilastil 1.800,00 EUR ter da naj bi s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Tožnikovo dejanje je bilo namreč dejanje obupa, storjeno v skrajni sili, da si je tako zavaroval svojo pravico do poštenega plačila za delo. Iz njegove izpovedi izhaja, da denarja ni zapravil na igralnih avtomatih, temveč ga je zadržal zase, ker mu je tožena stranka očitala, da je on kriv, da je prišlo do okvare priklopnika in da bo moral račun plačati sam. Tožena stranka je torej poskušala krivdo za okvarjeno tovorno vozilo, s tem pa tudi visoke stroške popravila, prevaliti na tožnika in mu tako odtegniti velik del plače. Tožnik se je zbal, da bo za tisti mesec ostal brez plače, zato si je znesek začasno pridržal, dokler ne razreši situacije s toženo stranko. Tožena stranka se je hotela tožnika znebiti, saj je invalid in zato veliko časa v bolniškem staležu. Situacijo je že od samega začetka priredila s tem, ko je dala tožniku okvarjeno vozilo s priklopnikom ter mu nato očitala, da je on kriv za stroške, ki so nastali s popravilom tovornega vozila v Nemčiji. Tožena stranka je tožniku najprej ponudila sporazumno prekinitev delovnega razmerja, na kar pa tožnik ni mogel pristati. Šele zatem se je odločila za izredno odpoved delovnega razmerja. Takšno postopanje tožene stranke priča o tem, da zaupanje ni bilo porušeno do mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka), če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja prvega odstavka), ter v drugih taksativno naštetih primerih. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu voznik tovornega vozila (A1). Tožena stranka je tožniku dne 2. 12. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A2). V odpovedi je tožniku očitala, da je med 9. 11. 2013 in 11. 11. 2013 hujše kršil delovne obveznosti v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 s tem, da je dne 9. 11. 2013 od tožene stranke prejel znesek v višini 3.300,00 EUR, s katerimi bi moral družbi A. plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil z igranjem na igralnih avtomatih v višini 1.800,00 EUR. Tožena stranka mu je očitala, da je s tem tudi izpolnil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Tožniku je tožena stranka nadalje v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da v času od 20. 11. 2013 do 25. 11. 2013 toženi stranki ni sporočil razloga za odsotnost, zaradi česar je izpolnil še znake kršitve delovnih obveznosti v smislu 3. alineje (pravilno: 4. alineje) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in da je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena določa, da mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Pravica do zagovora pred izredno odpovedjo vključuje tudi predhodno pisno obdolžitev o očitanih kršitvah, pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, saj se ta pravica lahko uresniči in izčrpa le po predhodni seznanitvi z očitki kršitev. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Pri tem ni bistveno, da je bil tožnik v času zagovora v bolniškem staležu in se zato zagovora ni udeležil. V primeru, da je delavec v bolniškem staležu, ne zadošča zgolj, da delavec delodajalca obvesti o staležu, temveč mora delavec izostanek z zagovora opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne more udeležiti in (po možnosti) predložiti tudi ustrezne dokaze – ustrezno medicinsko dokumentacijo, da se tožena stranka lahko prepriča o upravičenosti izostanka iz zdravstvenih razlogov. Vendar tudi v primeru, če se delavec zaradi bolezni upravičeno ne odzove vabilu na zagovor, se od delodajalca ne more pričakovati, da bo zagovor tudi dejansko preložil na kasnejši datum in delavcu omogočil zagovor kasneje, saj bi takšna preložitev, glede na kratke prekluzivne roke odpovedi po drugem odstavku 109. člena ZDR-1, lahko pomenila, da bi bil delodajalec prekludiran s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je za odločitev v konkretni zadevi bistveno, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, zato niso odločilnega pomena pritožbene navedbe tožnika, da ni vedel, da mora predložiti ustrezno zdravstveno dokumentacijo ter da je s tem, ko je toženi stranki posredoval potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, tudi dejansko zaprosil za preložitev zagovora. Tožnik v pritožbi navaja, da je še sedaj v bolniškem staležu, vendar to dejstvo za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe ni bistveno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v zvezi z omogočanjem zagovora delavcu, ki je dalj časa odsoten zaradi bolniškega staleža, zavzelo stališče, da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006). Revizijsko sodišče se je v nadaljevanju postavilo na stališče, da bi zato v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži. To pa je eden od zakonskih razlogov, zaradi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, opr. št. VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012 in opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev tožnikove pravice do zagovora, niso utemeljene.

Glede kršitve, ki se očita tožniku in sicer, da je bil od 20. 11. 2013 do 25. 11. 2013 odsoten z dela, ne da bi toženo stranko obvestil o razlogih za odsotnost, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta očitek neutemeljen. Ugotovilo je, da je bil tožnik dejansko odsoten z dela vse od 15. 11. 2013 dalje, ko je nastopil bolniški stalež (A4), vendar je še istega dne, 15. 1. 2013, poklical prometnika pri toženi stranki B.B. in ga seznanil, da je v bolniškem staležu. Navedeno izhaja iz navedb tožnika in B.B., ki je bil zaslišan kot priča. Tožnik je torej svojo obveznost iz pogodbenega delovnega razmerja izpolnil. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kršitev, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da tožene stranke ni obvestil o bolniški odsotnosti, ni podana, zoper sodbo pa se pritožuje samo tožnik, pritožbeno sodišče glede te kršitve ni preverjalo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

KZ-1 v prvem odstavku 209. člena določa, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker si je tožnik protipravno prilastil 1.800,00 EUR, ki so mu bili zaupani v zvezi z delom. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Tožnik je bil napoten na vožnjo v C. v Nemčijo. Pred odhodom je opravil pregled vozila, kot izhaja iz listine z označbo „Tedenski pregled tovornega vozila in polpriklopnika“ (B10), na katerem ni označil, da bi bilo na vozilu oziroma priklopniku karkoli narobe. Dne 6. 11. 2013 je bil ustavljen v Nemčiji s strani nemškega Zveznega urada za tovorni promet (VAG). Pri tem so bile ugotovljene določene nepravilnosti, glede katerih je bilo potrebno popravilo, tožniku pa je bilo prepovedano tudi nadaljevanje vožnje. Tožnik je obvestil prometnika pri toženi stranki B.B., ta pa je seznanil delodajalca D.D. in skupaj so se dogovorili, da bodo zaradi odprave napak v Nemčijo poslali mehanika E.E., ki se je na pot odpravil s sinom F.F.. Ker E.E. v Nemčiji vozila ni mogel sam popraviti, je bilo vozilo pripeljano na servis k družbi A., tožnik pa je od E.E. prejel znesek 3.300,00 EUR, ki je bil predviden za plačilo servisiranja družbi A.. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik porabil 1.800,00 EUR z igranjem na avtomatih, toženo stranko pa je obvestil, da mu je ostalo le še 1.500,00 EUR. Ta znesek je plačal družbi A., preostanek pa je morala tožena stranka nakazati iz Slovenije na račun družbe A..

Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje se tudi pritožbeno sodišče strinja, da si je tožnik protipravno prilastil znesek 1.800,00 EUR ki mu je bil zaupan v zvezi z delom za kritje računa servisa tovornega vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik ravnal naklepno, saj drugače ni mogel porabiti denarja oz. dejanja ni mogoče storiti iz malomarnosti. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča z navedbami, da si denarja ni prilastil, ker ga je zadržal v skrajni sili zaradi bojazni, da mu tožena stranka neupravičeno ne bo izplačala večjega dela plače, oziroma da mu bo s tem naprtila plačilo računa za servis že prej okvarjenega vozila. Ti očitki so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe toženca, priče B.B. ter listinske dokumentacije v spisu ugotovilo, da je tožnik 14. 11. 2013 podpisal izjavo (B11), da je 1.800,00 EUR zapravil na igralnem aparatu, priča B.B. pa je prepričljivo pojasnila, da jo je tožnik poklical po telefonu iz Nemčije in ji povedal, da nima dovolj denarja za poplačilo popravljenega priklopnika, saj je porabil 1.800,00 EUR na igralnih avtomatih. Tudi toženec D.D. je v svoji izpovedi prepričljivo pojasnil, da mu je tožnik rekel, da je denar zapravil. Tožniku je naročil, da izprazni kabino kamiona, preda dokumente in vse kartice. Na podlagi navedenega je povsem pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik denar porabil na igralnih avtomatih in da ga ni zadržal zase. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da je bilo vozilo okvarjeno, preden je šel na vožnjo, saj je sodišče prve stopnje s tem v zvezi ugotovilo, da je tožnik opravil tedenski pregled vozila in priklopnika ter pri tem ni zabeležil napak na vozilu. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka hotela tožnika neupravičeno obremeniti za stroške servisa vozila, ki naj bi bilo že pred samo vožnjo okvarjeno.

Kot neutemeljene se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da se ga je tožena stranka hotela znebiti na najcenejši način, ker je invalid in je veliko v bolniškem staležu, ter naj bi mu zato dne 14. 11. 2013 ponudila v podpis sporazum o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je natančno preverilo te tožnikove ugovore ter jih zavrnilo, saj je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka želela s tožnikom doseči sporazumno prenehanje delovnega razmerja zaradi tožnikovih kršitev in izgube zaupanja v njegovo delo, ne pa zaradi invalidnosti.

ZDR-1 v prvem odstavku 33. člena določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDR-1 mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 37. člena ZDR-1 pa se je dolžan delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Z ugotovljeno kršitvijo je tožnik ravnal v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, zato mu je tožena stranka utemeljeno očitala tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpoved toženca, da ne more več sodelovati oziroma delati skupaj s tožnikom, v katerega nima več zaupanja zaradi njegove zasvojenosti z igranjem na avtomatih. Na drugačno ugotovitev ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da predlog sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2013, na katero tožnik ni pristal, kaže na to, da so podani pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je namreč tudi s sporazumom hotela prekiniti delovno razmerje s tožnikom, zato ni logično sklepanje pritožbe, da to utemeljuje nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav nasprotno, prizadevanje tožene stranke, da tožniku preneha delovno razmerje pri njej, tudi če bi se to doseglo na sporazumen način, pritrjuje ugotovitvam, da so izpolnjeni pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker se ta individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj).