Jedro

Prekoračitev dovoljene hitrosti za 55% oziroma primerne za skoraj 70%, in to pri vožnji skozi mestno križišče, pomeni precej hujšo kršitev in s tem stopnjo krivde, kakor pa dejstvo, da tožnica ni presodila pravilno hitrosti bližajočega se vozila na razdalji nad 50 metrov. Tako da pravilna uporaba omenjene določbe drugega odstavka 178. člena ZOR rezultat porazdelitve odgovornosti strank v razmerju 30:70.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v razmerju do prve tožeče stranke v prvem odstavku izreka spremeni, tako da se njeni pritožbi še delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka mora plačati prvi tožeči stranki 483.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1998 dalje do plačila.

V presežku se za 817.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrne." Spremenita se tudi drugi in četrti odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki nerazdelno 253.613,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 80.800,00 SIT od 20.5.1997 dalje do plačila, od 134.185,00 SIT od 22.4.1998 dalje do plačila in 38.628,00 SIT od 10.2.1999 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki nerazdelno 32.214,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2000 dalje do plačila, oboje v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 21.5.1993, v kateri je zavarovanec tožene stranke vozil skozi križišče naravnost in zadel s svojim avtomobilom v avtomobil, s katerim je revidentka vozila nasproti in zavila v levo, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati revidentki 276.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki povrniti stroške, medtem ko je revidentkin zahtevek 1,024.000,00 SIT zavrnilo.

Ugotovilo je revidentkino in zavarovančevo soodgovornost za nastalo škodo v razmerju 60:40, ker prva ni dala prednosti drugemu, ta pa je vozil s hitrostjo 93,20 km/h, kjer je dovoljena hitrost 60 km/h, primerna pa 55 km/h. Ugotovilo je nadalje, da bi šla revidentki odškodnina za neugodnosti med zdravljenjem in za prestane in bodoče telesne bolečine v višini 480.000,00 SIT od zahtevanih 700.000,00 SIT, za primarni in sekundarni strah 210.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT, medtem ko ji za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 300.000,00 SIT ne gre nič. Tako ji je upoštevaje soodgovornostni delež prisodilo skupaj 276.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožeče stranke zavzelo stališče, da je ta delno utemeljena in da je odgovornost obeh voznikov enaka, da pa pritožba ni utemeljena glede ugotovljene višine odškodnine. Zaradi spremenjenega deleža soodgovornosti je odločilo, da gre revidentki še 69.000,00 SIT.

Nezadovoljna s to sodbo je revidentka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s porazdelitvijo odgovornosti trdi, da sta nižji sodišči prezrli, da je prišlo do trčenja v križišču sredi Celja. Tožnica ni mogla globinsko oceniti hitrosti zavarovančevega vozila, pričakovala pa je, da vozi z največ maksimalno dovoljeno hitrostjo, pri čemer je zapeljal v križišče ob utripajoči zeleni luči. Opozarja, da je poleg alkohola pretežen vzrok za prometne nesreče prevelika hitrost. Zato jo je novi zakon omejil na 50 km/h v naseljih. Materialnopravno zmotno je stališče, da je kršitev po določbi drugega odstavka 53. člena (bržkone je mišljen 50. člen) hujša kot po 45. členu Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91 in Uradni list RS št. 13/91 - ZTVCP). Zavarovančeva odgovornost je izključna, medtem ko bi bila lahko tožnica kriva le do 5%, kar je zanemarljivo. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo, da je tožnica pretrpela kar štiri telesne poškodbe, in premalo ovrednotilo prestane telesne bolečine in še tiste, ki jih bo trpela. Ob dogodku je bila stara 29 let. Sodišči tudi nista dali ustrezne teže neugodnostim. Ni toliko pomembno, ali je šlo za lahko ali težjo poškodbo. Hud primarni strah je trajal en dan, sekundarni pa štirideset dni za izid zdravljenja, dvainsedemdeset dni pred vožnjo in eno leto med vožnjo v križiščih. Tožnici gre tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj se pol leta ni mogla ukvarjati z rekreativno dejavnostjo. V zakonu ni opore za stališče, da gre odškodnina iz tega naslova o začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti le, če je oškodovanec popolnoma omejen v vsakdanjem življenju in delu.

Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu, tako da prisodi tožnici poleg že prisojene odškodnine 345.000,00 SIT še nadaljnjo odškodnino v znesku 955.000,00 SIT z obrestmi in stroški.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Ob dejanskih ugotovitvah, na katere je vezano revizijsko sodišče, - da je prišlo do trčenja na semaforiziranem mestnem križišču, kjer je bila dovoljena hitrost 60 km/h in zaradi valovitega cestišča varna 55 km/h, da je vozil zavarovanec naravnost s hitrostjo 93,20 km/h pri utripajoči zeleni luči in trčil v revidentkin avto s hitrostjo 73,80 km/h, medtem ko se je slednji gibal s hitrostjo 22 km/h; da je revidentka začela zavijati, ko je bil zavarovančev avto oddaljen 52,80 m - je pritožbeno sodišče delno nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Upoštevati je namreč treba stopnjo krivde obeh voznikov, ki je odvisna od stopnje kršitve cestnoprometnih predpisov. Ni mogoče kar počez trditi, da je kršitev po drugem odstavku 50. člena ZTVCP (Voznik, ki zavija na križišču z vozilom na levo, mora pustiti mimo vozilo, ki prihaja iz nasprotne smeri in na križišču ne spreminja svoje smeri ali zavija na desno ...) vselej hujša kot kršitev iz prvega odstavka 45. člena ZTVCP (Voznik mora hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati.). V različnih okoliščinah so te kršitve različno težke. Tega se je pritožbeno sodišče očitno zavedalo, vendar je pripisalo premalo teže zavarovančevemu ravnanju in preveč revidentkinemu. Prehitra vožnja, zlasti v mestnem prometu, je zelo nevarno početje. Tu se promet odvija po cestnih površinah s številnimi priključki in križanji cest, kar terja zmerno vožnjo, da lahko vozniki sploh pravočasno reagirajo. Že samo približevanje križišču narekuje večjo previdnost (prvi odstavek 51. člena ZTVCP), če pa gre za križišče, na katerem delujejo semaforji, in če že začenja utripati zelena luč (četrti odstavek 52. člena ZTVCP), pa še toliko bolj, saj se mora voznik zavedati, da morajo vozila, ki so v križišču, le-tega izprazniti. Po drugi strani lahko voznik v takšnem prometu pričakuje, da se bodo drugi udeleženci ravnali po predpisanih največjih hitrostih. Če bi moral voznik vselej računati s tem, da bo od kje pridivjal kakšen voznik, bi to povzročilo, da se promet v mestih ne bi mogel tekoče odvijati. V obravnavanem primeru je sicer tožnica videla zavarovančev avtomobil, vendar na tolikšni razdalji, da bi lahko le ob največji skrbnosti presodila njegovo hitrost. Po drugi strani pa je lahko pričakovala, da bo varno speljala levo, če bi zavarovanec vozil z dovoljeno hitrostjo (po izvedenčevem izračunu bi zavarovanec preprečil nezgodo celo, če bi vozil s hitrostjo do 65 km/h). Prekoračitev dovoljene hitrosti za 55% oziroma primerne za skoraj 70%, in to pri vožnji skozi mestno križišče, pomeni precej hujšo kršitev in s tem stopnjo krivde, kakor pa dejstvo, da tožnica ni presodila pravilno hitrosti bližajočega se vozila na razdalji nad 50 metrov. Tako da pravilna uporaba omenjene določbe drugega odstavka 178. člena ZOR rezultat porazdelitve odgovornosti strank v razmerju 30:70. Reviziji pa po drugi strani ni mogoče pritrditi, da ni tožničine sokrivde ali da ta znaša največ 5%, ker zavarovančeva hitrost le ni bila takšna, da bi lahko govorili o povsem nerazumnem početju, na katerega ne bi mogla tožnica reagirati ob dolžni pozornosti. Če drugače ne, bi morala v dvomu počakati, da bi mimo zapeljal zavarovanec, kot je to že pravilno opozorilo pritožbeno sodišče. Reviziji tudi ni mogoče pritrditi, kar zadeva njeno trditev o prenizko odmerjeni odškodnini za negmotno škodo. Preveč namreč poudarja dejstvo, da je tožnica pretrpela kar štiri telesne poškodbe. Vse so bile blage narave in na primer zvina vratnih mišic toženka, zaslišana kot stranka sploh ni omenila. Sicer pa je šlo le za udarnine s podplutbami in opraskanine ter pretres telesa. Tudi bodočim telesnim bolečinam pripisuje revizija prevelik pomen spričo dejstva, da te po počitku minejo. Neugodnosti med zdravljenjem so bile minimalne (7-dnevno počivanje doma, le ovirana pri oblačenju in osebni higieni, zdravniški pregledi in previjanje kolen). Neutemeljen je očitek, češ da ni tako pomembno, ali je šlo za lahko ali težjo poškodbo. To razlikovanje slejkoprej pripomore k sodnikovi odločitvi o tem, kolikšno odškodnino priznati, da bo ta tudi v sorazmerju s stopnjo oziroma naravo poškodb. Kaj hitro se namreč pripeti, da je za lažje poškodbe v primerjavi s hudimi in katastrofalnimi odškodnina previsoko odmerjena.

Ob preizkusu, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo pri presoji odškodnine, se je pokazalo, da pomeni ta pravično zadoščenje za različne oblike škode, ki jo je in jo bo trpela tožnica in katere obseg je nadrobno opisan v obrazložitvah odločb nižjih sodišč. V zvezi s telesnimi bolečinami velja pri tem omeniti, da hudih bolečin tožnica sploh ni trpela in da se tožničino okrevanje, kar zadeva odškodnino za strah, ni v ničemer zapletalo, zmeren strah v zvezi z vožnjo pa ne more pomeniti porušenega tožničinega duševnega ravnanja, zaradi česar tožnica ni upravičena do višje odškodnine iz tega naslova.

Pravilno je bil zavrnjen zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Res se lahko prizna denarna odškodnina za to obliko škode tudi, če gre za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar le če to opravičujejo posebne okoliščine ali če gre za zelo intenzivno zmanjšanje. Polletne "omeje športne rekreativne dejavnosti" pa nikakor ne sodijo v to kategorijo.

Odmerjeni odškodnini za prestane in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem v znesku 480.000,00 SIT ter za strah v znesku 210.000,00 SIT ali skupaj 690.000,00 SIT pomenita torej pravično denarno zadoščenje. Ob novi porazdelitvi odgovornosti za nastalo škodo gre tako tožnici odškodnina v višini 483.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zato po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) sodbo spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

To je narekovalo tudi spremembo stroškovnih odločitev (drugi odstavek 166. člena ZPP/77) na prvi in drugi stopnji odločanja. Upoštevaje posebej uspeh glede temeljev odškodninske odgovornosti (70%) in glede utemeljenosti in višine odškodnine (53%) je tožničin uspeh 60-odstoten in v takšnem razmerju ji gredo tudi stroški (drugi odstavek 154. člena ZPP/77; 60% od 226.003,00 SIT na prvi stopnji odmerjenih stroškov da znesek 135.601,00 SIT, kateremu se prišteje izvedenina v znesku 80.800,00 SIT, od te vsote pa odšteje 40% toženkinih stroškov za takso 3.542,00 SIT, torej 1.416,00 SIT, kar da rezultat 214.985,00 SIT) ter 60% na drugi stopnji odmerjenih stroškov v višini 64.380,00 SIT, se pravi 38.628,00 SIT na prvi in drugi stopnji v skupnem znesku 253.613,00 SIT in to z zahtevanimi zamudnimi zakonskimi obrestmi.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki tudi 40%, kolikršen je delež njenega uspeha z revizijo, od 80.534,00 SIT odmerjenih revizijskih stroškov, kar da znesek 32.214,00 SIT.