Jedro

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 447/2024 z dne 24. 4. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. II N 258/2023 z dne 9. 4. 2024.

2.Organ za BPP je ugotovil, da se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi nepravdna zadeva zaradi odvzema otroka staršem (oziroma nasprotnima udeležencema) in namestitve v rejništvo. Sodišče je s sklepom št. II N 258/2023 z dne 25. 9. 2023 mladoletnega otroka začasno odvzelo tožnici in ga namestilo v rejniško družino ter določilo stike z materjo enkrat mesečno ob navzočnosti strokovne osebe v prostorih centra za socialno delo. Mladoletnik je od 27. 9. 2023 v rejniški družini. S sklepom št. II N 258/2023 z dne 12. 10. 2023 je sodišče mladoletnika začasno odvzelo še očetu in odločilo, da stiki potekajo hkrati s stiki z materjo. Nasprotna udeleženca sta zoper oba sklepa vložila ugovor, sodišče je oba ugovora zavrnilo s sklepom št. II N 258/2023 z dne 8. 1. 2024. Nasprotna udeleženca sta nato zoper ta sklep vložila pritožbo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom IV Cp 248/2024 z dne 22. 2. 2024 njuni pritožbi delno ugodilo in navedena sklepa razveljavilo v delu, v katerem sta bila zavrnjena ugovora, da se stiki določijo več kot enkrat mesečno, in je zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče je nato s sklepom z dne 9. 4. 2024 ponovno odločalo o stikih nasprotnih udeležencev z otrokom. Sodišče je ugovoru nasprotnih udeležencev delno ugodilo, tako da se stiki izvajajo enkrat na dva tedna v trajanju ene ure ob navzočnosti strokovne osebe v prostorih centra za socialno delo, dan in uro se predhodno dogovorijo starši s strokovni delavci.

3.Organ za BPP je tožničino prošnjo zavrnil, ker prosilka ne izpolnjuje objektivnega oziroma vsebinskega kriterija iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), takšna odločitev pa je tudi v največjo korist otroka. Zadeva je očitno nerazumna in prosilka v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Organ za BPP meni, da je zadeva očitno nerazumna, saj je pričakovanje ali zahtevek prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Omejitev časa, kraja in načina izvajanja stikov je sodišče presodilo ob upoštevanju vseh mnenj tistih, ki so ga usposobljeni podati, zato v napačno odločitev sodišča ni moč dvomiti. Tožnica ni izkazala, da je sposobna slediti navodilom centra za socialno delo, da bi otroku ob stikih omogočila okolje, ki ga otrok s specifičnimi potrebami potrebuje. Omejitev pravice do stikov zahteva tehtanje med pravicami več oseb, temeljno vodilo pa je zasledovanje največje otrokove koristi. V tem primeru gre za tehtanje med željami prosilke in največjo koristjo otroka, ki ne more biti žrtvovana na račun želja matere. Gre za hud poseg v roditeljsko pravico, vendar na podlagi dosedanjih odločitev sodišča in argumentiranih obrazložitev organ za BPP meni, da je zadeva očitno nerazumna in bi pri ugoditvi prošnji zasledoval željo matere in ne največje koristi otroka.

4.Tožnica je vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka odpravi s stroškovno posledico ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Zatrjuje da izpodbijana odločba tožnici krši z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS), pravico do sodnega varstva (23. člen URS), načelo pravne in socialne države, kakor tudi pravico do družinskega življenja. Zatrjuje tudi kršitvi iz 53. člena in 56. člena URS.

5.Navaja, da se je toženka nezakonito in neutemeljeno spustila v vsebinsko obravnavo zadeve II N 258/2023. Tožnici je bila prošnja za BPP zavrnjena, ker naj bi bila njena pritožba neutemeljena. Toženka je izpolnjevanje objektivnega pogoja vezala na pritožbeni uspeh. Takšna logika odločanja bi v vseh postopkih pomenila, da je upravičenost do BPP odvisna od tega, ali bo stranka v postopku uspela ali ne. Gre za nesprejemljivo prakso, pri kateri se toženka spušča v pristojnost instančnih sodišč. Toženka ne loči med neutemeljenostjo pritožbe in nerazumnostjo zadeve.

6.Toženka v odgovoru na tožbo uvodoma navaja, da je tožba prepozna in predlaga njeno zavrženje. Izpodbijana odločba je bila tožničinemu pooblaščencu vročena 3. 5. 2024, Upravno sodišče pa je tožbo prejelo šele 10. 6. 2024, kar je prepozno.

7.V nadaljevanju pojasnjuje, da je izpodbijano odločbo oprla na prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP ter URS, citira sodno prakso, ki naj bi jo vodila pri odločitvi, in podredno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Tožnici očita, da tožbene kršitve našteva pavšalno oziroma primeroma, konkretneje se do njih ne opredeli. Navaja, da tožnica ne oporeka obrazložitvi izpodbijane odločbe. Podlaga za odločanje je bila skozi celoten postopek največja otrokova korist, ki jo je treba, čeprav na škodo otrokovih staršev, postaviti na prvo mesto.

8.Toženka nadalje pojasnjuje, da je pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala sledeče bistvene okoliščine, ki izhajajo iz dosedanjih Bpp spisov tožnice v isti zadevi (Bpp 975/2023, Bpp 67/2024, Bpp 447/2024): otrokovo zdravstveno stanje, zahtevo po posebni skrbi za otroka, neizvajanje posebne skrbi za otroka, neudeležbo staršev na predvidenih stikih, neprimerno obnašanje in neprimerne reakcije staršev ob stikih, neizgubo povezanosti med otrokom in družino, namen stikov, obrazložitve sodišč v sodbah. Toženka zanika, da bi posegla v pristojnost instančnih sodišč. Navaja, da je izhajala iz navedb in obrazložitev sodišč prve in druge stopnje, iz katerih je več kot očitno, da bolj pogosti stiki otroku niso v korist. Gre za specifično situacijo, kjer kolidirajo pravice staršev in največja korist otroka, toženka je pri presoji o dodelitvi BPP upoštevala pravico, ki ima večjo težo, in sicer korist otroka, ki ne more biti žrtvovana ali zmanjšana za pravice in dolžnosti staršev, zaradi česar je prošnjo ocenila kot nerazumno. Očitno je, da je sodišče dokazno gradivo temeljito preučilo, zato toženka ni imela razloga podvomiti v pravilnost odločitve. Očitno je, da je sodišče ravnalo v največjo korist otroka, zato je toženka temu sledila. Toženka zapiše, da je pritožbo ocenila kot neutemeljeno ter posledično tožničino zahtevo kot očitno nerazumno. Korist in pravice otroka pretehtajo pravice tožnice. Toženka zavrača kršitve URS in pojasnjuje ukrepanje sodišča v smeri zagotavljanja posebnega varstva in skrbi za ogroženega otroka.

9.Tožba je utemeljena.

10.Sodišče uvodoma v zvezi z ugovorom toženke, da je tožba prepozna in da jo je treba zavreči pojasnjuje, kot sledi. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožničinemu pooblaščencu vročena 3. 5. 2024, tožba pa je bila vložena priporočeno 3. 6. 2024, kar je pravočasno in znotraj 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožba je torej pravočasna.

11.V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonita odločitev organa za BPP, ki je zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP zaradi neizpolnjevanja pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

12.Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.

13.Tožnica ima tudi prav, ko zatrjuje, da se je toženka spustila v vsebinsko obravnavo zadeve II N 258/2023. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka vsebinsko presojala tožničine možnosti za uspeh v pritožbenem postopku. Toženka tako na primer na strani 5 izpodbijane odločbe zapiše, da ni moč dvomiti v odločitev sodišča z dne 9. 4. 2024, s čimer posredno ugotavlja, da tožnica v pritožbenem postopku nima možnosti za uspeh. Šlo je torej za vsebinsko oziroma instančno presojo zadeve.

14.Iz obširne in ustaljene sodne prakse izhaja, da mora organ za BPP vsaj v omejenem obsegu sicer opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. V sodbi II U 516/2017 z dne 22. 11. 2017 je naslovno sodišče že pojasnilo, da gre pri pravnem standardu "očitne nerazumnosti" predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka npr. zamuda roka ali nedovoljenega pravnega sredstva. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. V primeru, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, mora iz razlogov izhajati, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ter zakaj je to nesorazmerje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled oziroma brez podrobnejše presoje.

15.To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen URS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

16.Sodišče še dodaja, da po prvem odstavku drugega člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, kar smiselno pomeni, da je predmet presoje zakonitosti upravni akt, kakršen je bil izdan, skupaj z obrazložitvijo. Če ta obrazložitev ni v skladu z zakonom, je zato ni mogoče naknadno dopolnjevati oziroma na ta način sanirati morebitne nezakonitosti akta, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Tako tudi odgovor na tožbo ni namenjen dopolnjevanju obrazložitve, kakršno vsebuje presojani akt, temveč zgolj podrobnejši obrazložitvi lastnih stališč in opredelitvi do stališč nasprotne stranke v sporu. Po presoji sodišča zato navedbe toženke iz njenega odgovora na tožbo glede tega, da je več kot očitno, da bolj pogosti stiki otroku niso v korist in da je sodišče očitno ravnalo v največjo korist otroka, zaradi česar je tožničina prošnja nerazumna, ne morejo biti upoštevne v tem upravnem sporu. Toženka namreč takšnih ugotovitev ni podala v izpodbijani odločbi.

17.Glede na navedeno izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Pri tem je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), vse povečano za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice (za tožbo je tožnica priglasila 600 točk po Odvetniški tarifi in 2 % materialne stroške) je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje ni podlage v veljavnih predpisih. Priznane stroške mora toženka plačati tožnici v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo tožnici od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Glej npr. UPRS Sodba I U 845/2019-10, 14. 6. 2019, UPRS Sodba I U 1190/2019-6, 10. 9. 2019.

2Glej UPRS Sodba II U 516/2017-6, 22.11.2017, 9. točka obrazložitve.

3O tem, kaj pomeni očitno, glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-62/96, 11. 4. 1996.

Zveza

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.