Jedro

Tožnik (invalid II. kategorije) lahko opravlja drugo delo z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Zato niso izpolnjeni pogoji po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2012 in št. ... z dne 15. 9. 2011 ter da se tožniku priznajo pravice I. kategorije invalidnosti (pravilno: se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti) zaradi bolezni od 2. 8. 2011 dalje in da se mu prizna pravica do sorazmernega dela pokojnine od 2. 8. 2011 dalje, toženi stranki pa se naloži izplačilo sorazmernega dela pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v predmetnem postopku postavil zahtevek, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine v zvezi z II. ali III. kategorijo invalidnosti. Ker je bilo tekom postopka ugotovljeno, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, tožnik svojega zahtevka ne opira na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in se tudi ne pritožuje zoper del izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na nepriznanje oziroma ugotovitev I. kategorije invalidnosti. Je pa sodišče zmotno razlagalo določbe 66., 67. in 68. člena ZPIZ-1 ter 20. in 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med BiH in Slovenijo in pa 22. ter 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Zavarovalna doba tožnika dosežena na Hrvaškem znaša 14 let, 2 meseca in 39 dni, v BiH 5 let in 23 dni, v Sloveniji pa 6 let, 3 mesece in 27 dni. Skupaj tako doba znaša 25 let, 5 mesecev in 89 dni. Na dan razvrstitve v III. oziroma II. kategorijo invalidnosti, to je 2. 8. 2011 znaša tožnikova starost 56 let, obdobje od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti pa 36 let. S seštevanjem prej navedenih zavarovalnih dob je evidentno, da so delovna leta pokrita z 1/3 delovne dobe. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 67. členu ZPIZ-1. Skladno z 2. alineo tega člena pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ta zakonski pogoj pa tožnik v celoti izpolnjuje. Sodišče je tako v postopku zmotno ter nepopolno presodilo listine, sodba sodišča pa se v pretežnem delu opira na te dokaze. V sodbi obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Upoštevajoč določbo 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o stroških postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. niti 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se jo da preizkusiti. Prav tako ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, torej o tem, kar sodišče navaja v obrazložitvi sodbe in pa med vsebino samih listin. Sodišče prve stopnje je sicer dodatno kot razlog, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine navajalo tudi, da ne izpolnjuje gostote delovnih let, enako kot pred njim tožena stranka. Kot bo pojasnjeno kasneje sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje glede omenjenega zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa omenjeno ni vplivalo na samo odločitev v zadevi in sicer, da tožnik ne izpolnjuje osnovnih pogojev določenih v 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 9. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 2. 8. 2011 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Invalidska komisija II. stopnje pa je dne 26. 1. 2012 podala mnenje, da je pri tožniku od 2. 8. 2011 dalje zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu, kjer bo delo opravljal pretežno sede in kjer ni potrebna posebna ročna spretnost. Tožena stranka je torej kljub ugotovitvi III. oziroma II. kategorije invalidnosti zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila ob ugotovitvi, da tožnik nima zahtevane gostote delovnih let, saj naj bi v Sloveniji dopolnil le 6 let, 3 mesece in 27 dni, moral pa bi izpolniti 11 let in 4 mesece pokojninske dobe.

V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da zaenkrat pri tožniku še niso izpolnjeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Svojo odločitev je sodišče oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista nevrologa, ki ugotavlja, da je bil pri tožniku leta 2009 diagnosticiran začetni parkinsonizem. Po znanih zakonitostih tovrstnih bolezni se bolnikove težave skozi leta večajo. Po izvidih sodeč ima tožnikova bolezen povprečno hiter potek, zato je hujšo prizadetost in delovno nezmožnost pričakovati šele v prihodnosti. Ocena, ki jo je podala invalidska komisija II. stopnje dne 26. 1. 2012 pa je glede na tedanje zdravstveno stanje povsem ustrezna, kar pomeni, da pri tožniku v času do 11. 5. 2011 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Glede na pritožbene navedbe ugotovitev, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti niti ni sporna.

Sporno je zgolj vprašanje, ali tožnik glede na ugotovljeno II. kategorijo invalidnosti (mnenje invalidske komisije II. stopnje) izpolnjujejo pogoje po določbi 2. alinee 67. člena ZPIZ-1. Tožnik namreč po 3. alinei zaradi nedoseganja starosti (ob nastanku invalidnosti je bil star 56 let) ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot invalid II. oziroma III. kategorije invalidnosti.

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 2. alinei pa je bistveno vprašanje, ali tožnik za drugo delo potrebuje poklicno rehabilitacijo. Niti iz mnenja invalidske komisije I. stopnje niti iz mnenja invalidske komisije II. stopnje, niti iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ne izhaja, da bi tožnik za opravljanje drugega dela potreboval poklicno rehabilitacijo. Tega tožnik ni uveljavljal niti v predsodnem postopku niti v postopku pred sodiščem. Glede vprašanja priznavanja pravice do invalidske pokojnine po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS(1). Iz sodbe izhaja, da tudi v primeru, ko gre za invalida II. kategorije invalidnosti, katerega delovna zmožnost je zmanjšana za 50 % oziroma več, je odločilno vprašanje, ali delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času lahko opravlja z ali pa brez poklicne rehabilitacije. Torej le v primeru, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je v primeru tožnika potrebna poklicna rehabilitacija, bi bila pomembna njegova starost (več kot 50 let), kajti v tem primeru že zakon šteje, da zanj poklicna rehabilitacija ni več smiselna. Ker je bilo v primeru tožnika ugotovljeno, da lahko opravlja drugo delo z omejitvami brez poklicne rehabilitacije, to pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Dodatno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje gostote delovnih let, že zaradi zgoraj navedene ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji po 67. členu ZPIZ-1, ni odločilno. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi zgolj opozarja na sodno prakso(2) iz katere izhaja, da se v primeru ugotavljanja pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upošteva tudi tuja zavarovalna doba in sicer skladno z mednarodnim sporazumom.

Glede morebitnega kasnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja (za presojo zadeve je bilo namreč odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 2. 2012) pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je omenjeno lahko predmet novega postopka pri toženi stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in z dodatno obrazložitvijo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 223/2014 z dne 3. 3. 2015).

(2) (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 68/2014 z dne 2. 9. 2014).