Jedro

Nosilni razlog, ki je privedel do ničnosti obeh pogodb (ne le posameznih pogodbenih določb), je bilo dejstvo, da pogodbi nista izključevali možnosti izigravanja prepovedi 69. člena ZTLR (nista imeli določb, ki bi obvarovale dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel v lastnino stvar, ki je vredna več, kot je njegova terjatev). Ker pogodba ni nična zato, ker po svoji vsebini in namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, ni podlage za uporabo 2. odstavka 104. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka odločbe) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka odločbe) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca dolžna plačati 16.307,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. S sklepom (II. točka izreka odločbe) je v umaknjenem delu zahtevka (za znesek 390,54 EUR s pripadajočimi obrestmi) postopek ustavilo. Hkrati (III. točka izreka odločbe) je tožniku naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 1.575,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je oprlo na določbo 3. odstavka 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki določa smiselno enako kot 2. odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ).

Zoper sodbo in sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico ugodi. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 87. člena OZ, pri čemer se je v razlogih sodbe osredotočilo le na poizkus dokazovanja nepoštenosti tožeče stranke in sledi interesu tožencev. Vloge tožencev zanemarja, čeprav so posojilo prejeli, niso ga vrnili in ves čas nemoteno živijo v stanovanju, ki je predmet zavarovanja posojila. Izraža nestrinjanje z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo razlogov, ki so povzročili ničnost pogodbe, več, da so ti vsebinsko povezani in zasledujejo nemoralni namen in kažejo na izrazito nepoštenost tožnika. Poudarja, da so razlogi ničnosti v kombinaciji prodajne pogodbe s prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice in da je edini razlog tako ugotovljene ničnosti prepoved lex commissoria, ker pogodbi ne izključujeta možnosti izigravanja prepovedi 69. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), kot je razvidno iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1219/02, z dne 23.11.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 3799/05, z dne 19.4.2006. Določila o pogodbeni kazni in vsebina intabulacijske klavzule na pravnomočno ugotovitev ničnosti niso imela vpliva. Glede intabulacijske klavzule je že višje sodišče v sodbi, II Cp 3799/05, zavzelo jasno stališče, da gre za pisno pomoto v navedbi stanovanja (prodajalec po plačilu celotne kupnine dovoljuje vpis lastninske pravice na stanovanju v I., čeprav je iz drugih pogodbenih določb jasno razvidno, da gre za stanovanje v T., ki je bilo dano v zastavo). Zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik zadržal lastninsko pravico na stanovanju v T. Oporeka trditvi sodišča prve stopnje, da zatrjevanih dejstev glede nepoštenosti, močnejšega položaja in namernega izigravanja zakona ni prerekal, pri čemer se sklicuje na določbo 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07: UPB-3 s spremembami, ZPP). Zanikanje tega dejstva namreč izhaja tako iz tožbe kot pripravljalne vloge z dne 12.1.2010. Poudarja, da sta toženca zglasila pri tožniku za najem posojila in da sta bili stranki soglasni tako z višino prejetega posojila (tožnik je odobril posojilo v višini 20.000 DEM), vračilom le-tega (dogovorjeno je bilo vračilo v 120 mesečnih obrokih po 451 DEM mesečno, kar skupno znaša 54.100 DEM), kot tudi načinom zavarovanja posojila (kombinacija prodajne pogodbe in prodajnega pogodbe s pridržkom lastninske pravice). Izpodbijana sodba ne govori, v čem naj bi bila opisana kombinacija pogodb takšna, da je v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli. Ugotavlja, da sta toženca od prejetega posojila 20.000 DEM (danes 8.422,63 EUR) vrnila le 2.831,58 EUR, medtem ko jima je bilo stanovanje v postopku II P 3942/2006 vrnjeno v last. Če bi izpodbijana sodba postala pravnomočna, bi bila toženca vsaj neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, kar bi moralo sodišče upoštevati pri presoji pomena ogroženih interesov. Razlogi za ničnost pravnega posla zavarovanja posojila ne vplivajo avtomatično tudi na samo posojilno razmerje med strankama.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo 27.10.1999 in prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice 29.10.1999 (sklenjena v obliki notarskega zapisa 2.12.1999), katerih predmet je bilo stanovanje v T.; da sta bili pogodbi sklenjeni zaradi zavarovanja dolga tožencev napram tožniku (zavarovanje je bilo dano s stanovanjem v T.); da je šlo za razmerje med tožnikom (posojilodajalcem) in tožencema (posojilojemalcema); da sta se toženca obrnila na tožnika s pojasnilom, da potrebujeta posojilo, ki bo bolj ugodno od posojila, ki sta odplačevala prejšnjemu delodajalcu; da sta bili pogodbi nični, ker ne izključujeta možnosti izigravanja 69. člena ZTLR; da sta toženca, ki sta kot kupnino prejela nekaj več kot 1.963.742,00 SIT (nakazilo tožnika na hranilno knjižico toženca), s prodajno pogodbo potrdila, da sta prejela celotno kupnino 5.433.648,00 SIT (54.120 DEM); da je tožnik izkoristil svoj močnejši položaj ter v pogodbo vnesel za toženi stranki neugodna stroga pogodbena določila (z zamudo dveh obrokov bi tožniku pripadala pogodbena kazen); da je bila nična določba o pogodbeni kazni, ker je bila, v nasprotju z zakonom dogovorjena glede denarnih obveznosti; da je v intabulacijski klavzuli pogodbe s pridržkom lastninske pravice navedeno, da prodajalec po poplačilu dolga dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na ime kupcev za stanovanje v I., čeprav je bilo v zavarovanje dano stanovanje v T., ocenilo, da je razlogov, ki so povzročili ničnost obeh pogodb, več (v spornem določilu o komisornem dogovoru; v določilu o pogodbeni kazni; v vsebini intabulacijske klavzule) ter da so bili drug z drugim vsebinsko povezani v celoto, ki je zasledovala nemoralen namen in kazala na izrazito nepoštenost tožeče stranke. Pogodbena določila, ki so se kasneje izkazala za nična, so bila v pogodbo vnesena izrazito v korist tožnika, po sami vsebini in namenu, ki so ga zasledovala, pa so povzročila nemoralen namen same pogodbe. Tožeča stranka je take pogodbe sklepala množično, oškodovano bi bilo večje število oseb, če ne bi bile spoznane za nične in bi tožeča stranka na račun nemoralnih pogodb pridobila veliko korist, pomen ogroženih interesov je zato veliko večji. Odločitev o zavrnitvi zahtevka (nepoštenega) tožnika za vrnitev tistega, kar je dal drugi stranki, je sodišče prve stopnje oprlo na 3. odstavka 104. člena ZOR (pravilno 2. odstavek) vsebinsko enakega 2. odstavku 87. člena OZ, katerega namen je vzgojni, kaznovalni, preventivni in varstvo dostojanstva sodišča. Za presojo upravičenosti uporabe 2. odstavka 104. člena ZOR sedaj 2. odstavka 87. člena OZ (pritožnik vztraja, da zanj ni podlage) je odločilen razlog, zaradi katerega je bila ugotovljena ničnost pogodbe. Če je pogodba nična, ker po svoji vsebini in namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, ima sodišče možnost, da nepošteni stranki odreče upravičenje do vrnitve tistega, kar je dala na podlagi (nične) pogodbe. Praviloma pa je posledica ničnosti (1. odstavek 104. člena ZOR, enako 1. odstavek 87. člena OZ), da morata stranki druga drugi vrniti, kar sta prejeli na podlagi nične pogodbe.

Morala je skupek vrednot, ki so del njene individualne in družbene zavesti, vrednot, ki opredeljujejo, kaj je za človeka dobro in slabo, kaj je humano in kaj nehumano (Marjan Pavčnik, Teorija prava, prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, stran 239). Razlika med moralo in posameznimi načeli je v tem, da morala varuje splošne družbene vrednote, načela pa interese udeležencev konkretnega obligacijskega razmerja. Kršitev morale je vedno v nasprotju s temeljnimi načeli, kar pa ne velja tudi obratno.

Fiduciarni pravni posli (gre za posle, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju in začasno urejajo neko razmerje zato, ker v tem času ni mogoče na drug način doseči pogodbenega namena, ki ga stranki končno želita doseči), s katerimi je mogoče doseči ekonomske učinke zavarovanja, čeprav v ZOR niso bili predvideni, upoštevaje načelo svobode, urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) niso bili nedopustni (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 522/98 z dne 24.6.1999). Enake ekonomske učinke pa je mogoče doseči tudi s kombinacijo prodajne pogodbe in pogodbe s povratno prodajo, kot sta to storili pravdni stranki. Stranka, ki želi priti do denarnih sredstev s kreditiranjem (biti predmet financiranja je njen ekonomski cilj), lahko stranko, ki želi s financiranjem povečati svoje premoženje (njen ekonomski cilj je „oplemenititi“ svoja finančna sredstva), sklene dvoje povezanih pogodb: za gotovino proda določeno stvar (npr. nepremičnino), ki jo hrani v posesti in jo (zato) takoj odkupi, vendar z obročnim odplačevanjem (in zaradi obresti za višjo ceno), pri čemer se lastninska pravica prenese šele po plačilu celotne kupnine. S kombinacijo teh pogodb sta uresničena ekonomska cilja obeh strank – priti do finančnih sredstev in hkrati ohraniti možnost ekonomskega izkoriščanja stvari (npr. nepremičnine) na eni strani ter varna (in praviloma dolgoročna) finančna naložba na drugi strani. Z ekonomsko-socialnega vidika gre torej za enotno operacijo, s pravnega vidika pa za dve samostojni pogodbi. Šele v primeru, ko sklenjena pogodba stranki, ki financira, omogoča, da prejme stvar, ki je več vredna od zneska terjatve, financirana stranka pa se vnaprej zaveže, da bo „dokončno“ izgubila lastninsko pravico nad stvarjo, če ne bo izpolnila svoje obveznosti, tak ekonomski cilj nasprotuje določbi o prepovedi legis commissoriae (69. člen ZTLR), kar ima za posledico ničnost obeh pogodb (2. odstavek 51. člena in 52. člen ZOR). Da bi bili sporni povezani pogodbi veljavni, bi morali vsebovati katero od določb, ki onemogočajo doseganje nedovoljenega cilja legis commissoriae (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 427/2003 z dne 26.8.2004).

Sodišče prve stopnje je (opomba na 5. strani obrazložitve) dejansko stanje povzelo iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1219/2002, s katero je bila ugotovljena ničnost prodajne pogodbe in pogodbe s pridržkom lastninske pravice in ugotavljalo, kakšne bi bile posledice za toženca, če ne bi bila ugotovljena ničnost teh pogodb. Na podlagi ocene posledic je štelo, da je bila sklenjena pogodba nemoralna in kaže na nepoštenost tožnika. Ugotavlja, da sta bili pogodbi sicer nični iz razlogov, ki so navedeni v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1219/2002, vendar pa so pogodbena določila, ki so se kasneje izkazala za nična, bila v pogodbo vnesena izrazito v korist tožnika in so po sami vsebini in namenu, ki so ga zasledovala, povzročila nemoralni namen same pogodbe. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1219/2002, ki jo je že upoštevalo sodišče prve stopnje, sta bili prodajna pogodba in pogodba s pridržkom lastninske pravice sklenjeni samostojno, sta pa vsebinsko povezani in bi, v primeru toženčeve neizpolnitve (neplačilo dolga) lastninska pravica prešla na tožnika - upnika (rezultat je podoben kot pri prepovedani lex commissoria – 69. člen ZTLR). Dogovorjen način zavarovanja ne bi bil prepovedan, če bi pogodbi izključevali možnosti izigravanja prepovedi lex commissoria. Nosilni razlog, ki je privedel do ničnosti obeh pogodb (ne le posameznih pogodbenih določb), je bilo dejstvo, da pogodbi nista izključevali možnosti izigravanja prepovedi 69. člena ZTLR (nista imeli določb, ki bi obvarovale dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel v lastnino stvar, ki je vredna več, kot je njegova terjatev).

Računsko prikazovanje sodišča prve stopnje o prikrajšanosti tožencev (če dolgov ne bi plačala in če pogodbe ne bi bile ugotovljene za nične) na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi II P 1219/2002, s čimer sodišče prve stopnje utemeljuje nemoralen namen pogodb in nepoštenost tožnika, predstavlja le subsumpcijo pravno relevantnih dejstev pod pravno normo in ne dokazuje kršitve moralnih pravil. Sodišče prve stopnje, ki ugotavlja, da pogodbi zasledujeta nemoralen namen, niti ne konkretizira, katero moralno pravilo naj bi bilo kršeno. Glede intabulacijske klavzule je že višje sodišče v odločbi, II Cp 3799/2005, z dne 19.4.2006, s katero je potrdilo sodbo, II P 1219/2002, z dne 23.11.2004 (ničnost pogodb) pojasnilo, da gre za pomoten zapis stanovanja (da po izpolnitvi obveznosti prodajalec dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na stanovanje v I., namesto na stanovanje v T., ki je bil predmet zavarovanja). V nasprotju z določbami pogodbe je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tudi v primeru, da bi toženca svoj dolg v celoti poravnala, upnik obdržal lastninsko pravico na stanovanju v T., ki je bilo dano v zastavo.

Ob dejstvu, da sta bili pogodbi nični v celoti, ničnost posameznih pogodbenih določb (gre le za določbo o pogodbeni kazni), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomembna.

Razlogovanje sodišča o tem, da je tožnik izkoristil močnejši položaj in v pogodbo vnesel za toženca, ki sta bila v šibkejšem ekonomskem položaju, neugodna in stroga določila, je neupoštevno, saj pogodba ni bila nična zaradi oderuštva (141. člen ZOR, enako 119. člen OZ).

Ker je bila vsebina in poslovna podlaga pogodbenega razmerja ekonomska dobrina (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik posojilodajalec, toženca pa posojilojemalca), pogodbena ureditev tega razmerja že pojmovno ne more biti v nasprotju z moralnimi načeli, saj so vsebine moralnih načel le temeljne vrednote človečnosti (humanosti), ki imajo značilnost nepremoženjske (osebnostne) dobrine (primerjaj komentar Obligacijsko pravo dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Renato Vrenčur; stran 132).

Ker ugotovitve sodišča prve stopnje ne nudijo podlage za ugotovitev, da sta pogodbi nični, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotujeta temeljnim moralnim načelom, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni podlage za uporabo 2. odstavka 104. člena ZOR oz. 2. odstavka 87. člena OZ. Tožnik sicer upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 214. člena ZPP (nepravilno je štelo, da trditve tožencev glede nepoštenosti tožnika, njegovega močnejšega položaja in namernega izigravanja zakona tožnik ni prerekal in se zato štejejo za priznana), kar pa glede na obrazloženo drugačno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, ni več odločilnega pomena. Tudi vprašanje poštenosti tožencev, (tožnik upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zanemarilo vlogo tožencev, ki sta se na tožnika obrnila zaradi posojila) iz istih razlogov, ne predstavlja več odločilnega dejstva.

Pravilna uporaba materialnega prava narekuje uporabo 1. odstavka 104. člena ZOR (sedaj 1. odstavka 87. člena OZ) in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Potrebna bo obsežna dopolnitev dokaznega postopka in bi višje sodišče, če bi tako obsežno dopolnitev opravilo samo, z onemogočanjem pritožbenega preizkusa v tem delu, poseglo v procesne pravice pravdnih strank (pravico do pravnega sredstva; 25. člen Ustave RS). Na podlagi 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati povračilni zahtevek po določbi 1. odstavka 104. člena ZOR, ki ureja posledice ničnosti in določa, da mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Ni mogoče upoštevati določb v posojilni pogodbi, na katero se tožnik v trditveni podlagi tožbe in pritožbi sklicuje, temveč je odločilno, koliko sta toženca na podlagi nične pogodbe prejela in koliko sta že vrnila. Sodišče prve stopnje bo moralo zavzeti stališče glede njunega ugovora (odgovor na tožbo), da bosta morebitni preostanek kupnine vrnila, ko bo tožnik istočasno njima vrnil neobremenjeno lastninsko pravico na stanovanju, ki je še vedno obremenjeno s skupno hipoteko v korist S. B. d.d.. Odločiti bo moralo tudi o pobotnem ugovoru tožencev.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje.