Jedro

Upravni organ je v predmetni zadevi obravnaval določitev nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot posledico nedovoljene uporabe lokala, ugotovljene s predhodno izdano odločbo gradbenega inšpektorja. Tožnik je sicer pridobil Soglasje k nameravanemu posegu v prostor Mestne občine Velenje, vendar pa samo soglasje še ne nadomesti potrebnega upravnega dovoljenja za spremembo uporabe poslovnega prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Upravne enote Velenje št. 351-47/2011-1205 z dne 23. 3. 2011 je pod točko 1 izreka odločeno, da je A.A. (tožnik v tem sporu) zavezanec plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nedovoljene gradnje. Pod točko 2 izreka je odločeno, da je zavezanec iz 1. točke te odločbe dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 1.314,16 EUR in sicer najkasneje v 15 dneh po dokončnosti te odločbe, za neplačane zapadle obveznosti se plačajo zamudne obresti. Točka 3 izreka določa račun Upravne enote Velenje, na katerega se plačilo nakaže in točka 6 izreka določa, da stroški v tem postopku niso zaznamovani.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da je v pritličju prodajalne pekovskih izdelkov v kleti nameščena peč za peko kruha, v kleti se mesi kruh in pečejo pekovski izdelki. Prišlo je do spremembe namembnosti iz trgovine na drobno z neživilskimi izdelki v pekarno, brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja. S tem so povečani vplivi na okolje, zaradi česar poslovni prostor potrebuje ustrezno gradbeno dovoljenje in za obratovanje tudi uporabno dovoljenje. Zavezanca določa prvi odstavek 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), samo obveznost pa določa peti odstavek 157. člena tega zakona. Ugotovitve za določitev ukrepa temeljijo na inšpekcijskem zapisniku. Izračun nadomestila določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostorov in o način njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) in sicer v 22. členu. Izračun višine nadomestila organ prve stopnje v razlogih podrobno navaja, česar pa sodišče v sodbo ne povzema. Tožnik je bil z vabilom z dne 9. 3. 2011 seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega organa in vabljen na ustno obravnavo, katere se ni udeležil, niti ni poslal druge pisne izjave. Organ prve stopnje je odločitev sprejel na podlagi 157. člena ZGO-1 in 25. člena Uredbe.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo spremenila izpodbijano upravno odločbo organa prve stopnje (točka 1 izreka) in sama odločila, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 876,10 EUR. V obrazložitvi navaja, da je upravni organ prve stopnje to gradnjo pravilno ovrednotil po vseh kriterijih od T1 do T3 in od F1 do F7, razen po kriteriju F5: upošteval je namreč, da gre za neskladno gradnjo zahtevnega objekta, dejansko pa gre za neskladno ureditev lokala v sicer zahtevnem objektu, zato je po mnenju upravnega organa neskladno gradnjo pravilneje upoštevati kot manj zahteven objekt – kar dalje pomeni upoštevanje F5 je 1,0 in ne F5 je 1,5, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Glede na navedeno je znesek nadomestila manjši in sicer znaša 876,10 EUR. V nadaljevanju še enkrat navaja dejanske in pravne okoliščine, v zvezi z inšpekcijskim ogledom ter ugotavlja, da je glede same dolžnosti plačila odločba organa prve stopnje sicer pravilna, ni pa pravilna višina tega izrečuna.

Tožnik v tožbi izpodbija obe upravni odločbi in navaja, da je uporaba lokala z identifikacijsko številko dela stavbe 3364/87 na zemljišču s parc. št. 2427/4 k.o. … , dovoljena na osnovi uporabnega dovoljenja št. 351-522/86-3 z dne 19. 10. 1987 in Soglasja k nameravanemu posegu v prostor – sprememba rabe poslovnega prostora trgovine „B.“ v prodajalno kruha in peciva z dopeko št. 350-07-0095/2008-300 z dne 3. 9. 2008 na zemljišču s parc. št. 2427/4 k.o. … . Uporaba lokala je v skladu z gradbenim in uporabnim dovoljenjem, v lokalu niso izvedena nobena nedovoljena gradbena dela, niti novi komunalni priključki. Pritličje je prodajalna pekovskih izdelkov in prostor za dopeko polgotovih izdelkov, ki so dobavljeni od raznih dobaviteljev. V kletnih prostorih se ne opravlja nobene dejavnosti. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz listin upravnega spisa, je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 06122-3264/2010-5 z dne 10. 2. 2011, s katero mu je izrečen inšpekcijski ukrep prenehanja uporabe spornega lokala v poslovno stanovanjskem objektu na zemljišču s parc. št. 2427/4 k.o. … , ker ga uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, št. 351-522/86-3 z dne 30. 7. 1986. Na podlagi te odločbe, ki sicer ni izpodbijana v tem upravnem sporu, je bila izdana odločba Upravne enote Velenje, št. 351-47/2011-1205 z dne 23. 3. 2011 (izpodbijana odločba v tem sporu), ki tožniku nalaga plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za nedovoljeno gradnjo. Kot je razvidno iz listin upravnega spisa, je bila v tem postopku razpisana ustna obravnava, na kateri se je obravnavala določitev nadomestila (kriteriji za odmero, izračun), kot posledica nedovoljene uporabe lokala, ugotovljene z zgoraj navedeno odločbo gradbenega inšpektorja. Tožnik se obravnave ni udeležil, niti ni pojasnil svojega stališča v zadevi. Tožnik je sicer pridobil Soglasje k nameravanemu posegu v prostor Mestne občine Velenje z dne 3. 9. 2008, vendar pa samo soglasje še ne nadomesti potrebnega upravnega dovoljenja za spremembo uporabe poslovnega prostora, za katero je bilo sicer že izdano uporabno dovoljenje št. 351-522/86-3 z dne 19. 10. 1987, takratnemu investitorju.

Glede na navedeno, so neutemeljene tožbene navedbe, da se lokal uporablja v skladu z gradbenim dovoljenjem in uporabnim dovoljenjem, ker na tem objektu niso bila izvedena nobena nedovoljena gradbena dela, niti niso izvedeni novi komunalni priključki, in da se lokal lahko uporablja zgolj na podlagi Soglasja MO Velenje z dne 3. 9. 2008. Navedeno Soglasje k nameravanemu posegu v prostor vsebuje kot predmet obravnave: „spremembo rabe poslovnega prostora trgovine „B.“ v prodajalno kruha in peciva z dopeko v spornem objektu“, kar pomeni, da je za takšno spremembo treba pridobiti še ustrezno uporabno dovoljenje in je navedeno soglasje samo ena izmed listin, potrebnih za pridobitev uporabnega dovoljenja.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.