Jedro

Obstoj določenih listin, ki so pomembne za kazenski postopek, bo sodišče praviloma ugotavljalo na podlagi predložitve teh listin, kar pa ne pomeni, da sodišče obstoja listin ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi, denimo na podlagi izpovedb zaslišanih prič.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 5. 2014 obsojenega T. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojeno I. Z. pa pomoči k temu kaznivemu dejanju. Sodišče jima je na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu T. B. določilo kazen enega leta in osmih mesecev zapora, obsojeni I. Z. pa kazen osmih mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenec v treh, obsojenka pa v dveh letih, ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 408,00 EUR, obsojenki pa v znesku 272,00 EUR. Obtožbo za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi z 2. in 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) zoper pravno osebo B. d.o.o., je sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obtožene pravne osebe bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 612,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega T. B. 18. 11. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prve, druge in tretje alineje 29. člena Ustave, kršitve po 1. točki 372. člena ZKP, kršitve po 3. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev 1. in 4. točke 12. člena ZKP, 15. in 16. člena ZKP ter prvega in drugega odstavka 17. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloči v skladu s 426. členom ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 24. 12. 2014 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik se je o odgovoru izjavil dne 13. 1. 2015. B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistvene kršitve več določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sta sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno zavrnili dokazni predlog obrambe za zaslišanje soobtoženega L. P. kot priče. Slednjemu se je že v obtožnici očitalo, da je obsojencu naklepno pomagal pri izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma se z njim glede nezakonitih poslov celo neposredno dogovarjal, zato bi bilo njegovo zaslišanje, tako trdi zagovornik, ključnega pomena. Ker sodišči soobtoženca nista zaslišali kot pričo, sta po stališču zagovornika kršili načelo enakopravnosti iz prvega odstavka 16. člena ZKP, načelo iskanja materialne resnice iz prvega ter drugega odstavka 17. člena ZKP ter tretjo alinejo 29. člena Ustave.

6. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za zaslišanje soobtoženega L. P. kot priče, ki ga je zagovornik podal na predobravnavnem naroku dne 15. 10. 2013, v sodbi zavrnilo z obrazložitvijo, da soobtoženi L. P., zoper katerega kazenski postopek glede istih historičnih dogodkov še ni pravnomočno končan, ne more biti zaslišan kot priča, temveč bi bil lahko zaslišan le kot obtoženec. Tako stališče, ki mu je v obravnavanem primeru pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (9. točka obrazložitve sodbe), je v sodbi I Ips 373/2006 z dne 30. 11. 2006 zavzelo tudi Vrhovno sodišče, ki je presodilo, da se v enotno izvedenem kazenskem postopku zoper več obdolžencev le-ti ne morejo zasliševati kot priče zaradi kaznivih dejanj drugih soobdolžencev, niti to ni možno v primeru izločitve postopka zoper posamezne obdolžence. Samo če je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, se ga lahko v postopku zoper soobdolženca zasliši kot pričo. Ker je v času sojenja obsojencu pred nižjima sodiščema kazenski postopek zoper obtoženega L. P. še tekel, le-ta ni mogel biti zaslišan kot priča in posledično procesne kršitve, ki jih zagovornik očita sodiščema prve in druge stopnje, niso podane.

7. Zagovornik kršitev tretje alineje 29. člena Ustave uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe za zaslišanje izvedenca finančne stroke. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik dokazni predlog za zaslišanje izvedenca finančne stroke podal na predobravnavnem naroku dne 15. 10. 2013. Predlagal je, da se po zaslišanju prič Y. S. in J. S. po potrebi postavi izvedenec finančne stroke, če bo potrebno razjasniti določena finančna vprašanja. Kot sta razumno presodili sodišči prve in druge stopnje, je zagovornik dokazni predlog podal zgolj pogojno, pri čemer ni konkretiziral, kaj želi z njim dokazovati. Iz ustaljene ustavnosodne presoje (Up-13/94 in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000) in sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11/95 z dne 6. 9. 1995 in druge) izhaja, da mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo tudi s tem, da se tekom dokaznega postopka niso pokazale okoliščine ali dejstva, za razjasnitev katerih bi bilo potrebno odrediti izvedenstvo s področja finančne stroke, prav tako pa tega niso na glavni obravnavi zatrjevale stranke in zagovornik obsojenca (3. točka obrazložitve sodbe). Upoštevaje razumne razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje dokazni predlog obrambe zavrnilo, kršitev, ki jo uveljavlja obsojenčev zagovornik, ni podana. Ob tem Vrhovno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča druge stopnje, da sodišče odvetnika ni dolžno posebej poučevati, kako naj utemeljuje in konkretizira dokazni predlog.

8. Kršitev načela enakopravnosti iz prvega odstavka 16. člena ZKP je po zagovornikovih navedbah podana tudi, ker je od storitve kaznivega dejanja do vložitve obtožnice poteklo osem let, sodišči prve in druge stopnje pa sta izdali sodbi tik pred zastaranjem kazenskega pregona zoper obsojenca. Določba prvega odstavka 16. člena ZKP določa, da imata obdolženec in državni tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Iz zagovornikovih navedb o dolgotrajnosti postopka ne izhaja, zakaj naj bi bil obsojenec v tem kazenskem postopku v primerjavi z državnim tožilcem obravnavan neenakopravno. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bi moral zatrjevane kršitve konkretno obrazložiti, da bi jih Vrhovno sodišče moglo presojati. Zgolj s sklicevanjem na kršitev prvega odstavka 16. člena ZKP in 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navajanjem določb 14. in 22. člena Ustave zagovornik standardu obrazloženosti tega izrednega pravnega sredstva ni zadostil, zato Vrhovno sodišče njegovih navedb ni presojalo.

9. Po stališču zagovornika je sodišče druge stopnje kršilo prvo in drugo alinejo 29. člena Ustave, 1. in 4. točko 12. člena ZKP ter 15. člen ZKP, ker obsojencu ni omogočilo, da bi bil na seji senata navzoč s svojim zagovornikom. Kot izhaja iz 3. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, je sodišče sejo opravilo v nenavzočnosti strank, ker se seje pritožbenega senata nobena od pravilno obveščenih strank ni udeležila. Sodišče druge stopnje je postopalo skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP, ki določa, da če stranke, ki so bile v redu obveščene, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje. Zagovornik v zahtevi ne navaja, da obsojenec oziroma njegov zagovornik nista bila v redu obveščena o seji senata, oziroma da nista imela primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, temveč kršitev posplošeno utemeljuje zgolj z navajanjem določb ZKP in navedbo o tem, kdaj koristi svoj letni dopust. Zagovornik kot vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bi moral zatrjevane kršitve ustave in zakona konkretno in jasno obrazložiti, da bi jih Vrhovno sodišče moglo obravnavati.

10. V zvezi s presojo nižjih sodišč, da družba B. d.o.o. pogodbeno dogovorjenih storitev, kljub predložitvi izdelkov, ni opravila in da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med družbama S. d.o.o. in B. d.o.o. sklenjeni zgolj z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist družbi B. d.o.o., zagovornik uveljavlja kršitev načela iskanja materialne resnice iz prvega in drugega odstavka 17. člena ZKP ter kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je sodišče v sodbi poudarilo zgolj del dokaznega gradiva, pa še tega ne objektivno, da je brez utemeljene dokazne podpore sledilo izpovedbam prič o obstoju številnih aktov v družbi S. d.o.o. in da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opira na Pravilnik o plačah, ki sploh ne obstaja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje, ki je v sodbi natančno navedlo izvedene dokaze in na podlagi rezultatov dokazovanja ugotovilo vsa potrebna dejstva, kar je tudi ustrezno obrazložilo, ni mogoče očitati, da je v sodbi uporabilo zgolj del dokaznega gradiva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presojo verodostojnosti obsojenčevega zagovora in izpovedb zaslišanih prič ustrezno obrazložilo. Zagovornik z navedbami, da je sodišče spregledalo obsojenčevo direktorsko oceno o formalno slabo oskrbljeni družbi S. d.o.o. in njegovo predstavitev razlogov nedokončanja zamišljenih projektov, ter da je obsojencu naložilo obveznost poznati na internetu objavljenih vsebin stanj, primernih za korekcije v načinu poslovanja družbe, ki jo je vodil, ne uveljavlja procesnih kršitev, ampak uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje, ki je v sodbi razumno utemeljilo, zakaj izpovedbam določenih prič verjame, drugim pa ne, prav tako ni mogoče očitati, da je upoštevalo zgolj tiste dokaze, ki so potrjevali očitke iz obtožbe. Obstoj določenih listin, ki so pomembne za kazenski postopek, bo sodišče praviloma ugotavljalo na podlagi predložitve teh listin, kar pa ne pomeni, da sodišče obstoja listin ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi, denimo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, kot je to storilo sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve sodbe. Sodišče namreč ni vezano na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejeno, ampak prosto presoja izvedene dokaze (prvi odstavek 18. člena ZKP). V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje dokazno presojo opravilo oziroma obrazložilo vsa odločilna dejstva, zato uveljavljane kršitve niso podane. Razlikovati je treba položaj, ko sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, od položaja, ko je sodišče v sodbi ugotovilo vsa odločilna dejstva, a se obramba z njimi ne strinja. V slednjem primeru ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak za uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo zagovornikovih navedb, da je družba S. d.o.o. morala imeti plačilni sistem, sistemizacijo in vse za delovanje družbe potrebne akte, in da ne drži, da so spremembe, ki naj bi se v družbi izvajale, delo zaposlenih in ne rezultat svetovanja družbe B. d.o.o. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč tudi o tem vse potrebne razloge (44. točka obrazložitve sodbe).

12. Razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in ne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je obsojenec že ob naročilu storitev vedel, da pogodba ne bo izpolnjena, da v sodbi ni obrazložena neuporabnost naročene in izročene dokumentacije, da je navedba sodišča glede obsojenčevega magistrskega dela strokovno nepreverjena ter bi sodišče moralo pridobiti izvedensko mnenje. V izpodbijani prvostopenjski sodbi so navedeni obširni razlogi (zlasti 10., 14., 32., 44., 45. in 47. točka obrazložitve sodbe), na podlagi katerih je sodišče presodilo, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju zgolj navidezni, izdelki, ki so bili poslani družbi S. d.o.o., in ki niso ustrezali pogodbenemu predmetu, pa so bili zgolj sredstvo za prikritje navideznosti pogodb in nezakonite narave izplačila pogodbeno dogovorjenega zneska. Presoji sodišča prve stopnje pa je v 11. točki obrazložitve sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

13. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z navedbo, da so v sodbi sodišča prve stopnje podana nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisniki o izpovedbah prič. Po stališču zagovornika je protispisnost podana, ker je sodišče zaključilo, da gre v primeru družbe B. d.o.o. za nedelujočo in slamnato družbo, čeprav je bila družba vpisana v sodni register, sprejemala poslovne in finančne odločitve, izstavljala račune, obsojena I. Z. je celo vodila računovodstvo za družbo, in čeprav so priče, v katere verodostojnost sodišče ni podvomilo, družbo opisale kot delujočo. 14. V zvezi z uveljavljanjem razloga protispisnosti v izpodbijani prvostopenjski sodbi je sodišče druge stopnje presodilo, da so zagovornikove pritožbene navedbe, da „izrek sodbe nasprotuje razlogom v jedru, ki je v tem, da je dobljen kot realizacija pogodbe navidezen izdelek brez praktične vrednosti, in da so razlogi sodbe v nasprotju z dokumentacijo, ki jo predstavljajo zapisniki o izpovedbah in tudi vsebino listin,“ tako nespretno oblikovane, da ne zadostijo standardu konkretizacije, s katerim je potrebno obrazložiti zatrjevano kršitev protispisnosti, in da zato zatrjevane kršitve ni presojalo. Vrhovno sodišče se s presojo sodišča druge stopnje strinja. Vložnik zahteve, ki uveljavlja razlog protispisnosti, mora zatrjevano nasprotje konkretno opisati in navesti, na katero odločilno dejstvo se zatrjevano nasprotje nanaša ter pojasniti, kateri listini oziroma zapisniku to odločilno dejstvo nasprotuje in na katerih mestih se sodba razlikuje. Zagovornik odsotnosti konkretizacije kršitve, ki jo je zgolj s splošnimi oziroma nerazumljivimi navedbami uveljavljal v pritožbi, ne more odpraviti z zahtevo za varstvo zakonitosti. Določba petega odstavka 420. člena ZKP namreč ne določa le pogoja formalnega, ampak tudi materialnega izčrpanja pravnih sredstev (gl. sodbo in sklep I Ips 59885/2010-958 z dne 17. 7. 2014). Zagovornik bi zato moral že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo konkretno opisati zatrjevano kršitev protispisnosti. Zagovornik pa tudi ne more uspeti, kolikor na identičnih navedbah gradi očitek, da je podano nasprotje med razlogi v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za nedelujočo družbo, ki niti ni odločilno dejstvo, je treba povezati z ugotovitvijo tega sodišča, da je bila družba ustanovljena z namenom trgovati na blagovni borzi, a te dejavnosti ni opravljala. Nasprotovanje dejanskim zaključkom sodišča pa pomeni nedopustno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Z navedbo, da obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje, zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kršitev utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče Y. S., direktorja družbe D. T., ki je povedal, da revizija, ki so jo opravili v družbi S. d.o.o., ni odkrila pravno in vsebinsko spornih poslovnih potez oziroma pogodb ter da je tudi družba, ki jo vodi, prodala šestim bankam analizo praktično iste vsebine, ki je bila le v naslovu prilagojena konkretnemu kupcu. Zagovornik, ki s temi navedbami po vsebini uveljavlja nedopustni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, spregleda, da je navedena priča izpovedala, da niso opravljali forenzične revizije, ki je podrobnejša, in zato niso preverjali vsebine, kakovosti, potrebnosti in ustreznosti oziroma avtentičnosti dokumentov in pojasnil, ki jim jih je v zvezi s pogodbama o poslovnem sodelovanju dal zgolj obsojenec. Da ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak nedopustno izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, velja tudi za nadaljnje zagovornikove navedbe, da je vprašanje ali je družba S. d.o.o. kot naročnica storitve za pogodbeno dogovorjeno plačilo prejela pričakovano storitev, vprašanje civilnega prava in predmet razprave na nadzornem svetu družbe, ne more pa biti predmet kazenskega postopka, in da je nadzorni svet na eni izmed sej v letu 2005 obravnaval vse storitvene pogodbe, tudi tiste, ki so predmet tega kazenskega postopka, in ni imel pripomb. Zato Vrhovno sodišče tudi teh zagovornikovih navedb, do katerih se je v 12. točki obrazložitve sodbe opredelilo sodišče druge stopnje, ni presojalo.

16. Da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri premoženjske koristi, ki jo je pridobila družba B. d.o.o., upoštevati, da znesek premoženjske koristi v višini 39.934,00 EUR obsega tudi davek na dodano vrednost, zagovornik prvič konkretneje navede v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tako kot pred tem iz pritožbe, tudi iz zahteve za varstvo zakonitosti ni jasno razvidno, katero kršitev zagovornik uveljavlja. Iz vsebine navedb pa je sklepati, da nasprotuje ugotovljeni višini premoženjske koristi, ki si jo je protipravno pridobila družba B. d.o.o. Slednje pa pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dopustno uveljavljati.

C.

17. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.