Jedro

Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja mora biti izpolnjena med ostalim tudi predpostavka sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe stroške pritožbenega postopka 490,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2009 dalje do plačila ter mu naložilo, da je dolžan povrniti toženki stroške pravdnega postopka v višini 791,88 EUR.

2.V pritožbi zoper sodbo se tožnik sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče njegov zahtevek pravno kvalificiralo po prvem odstavku 480. člena OZ, a tega pravila ni mogoče uporabiti, če je prodajalec kupca prevaral. Ne drži ugotovitev sodišča, da je bil tožniku že 11.3.2009 znan obseg škode. Res je tožnik soprog direktorice podjetja L., d.o.o., kjer sta prenočevala skoraj pet mesecev, toda to dejstvo ne pomeni, da je tožnik vedel, kolikšna bo cena prenočevanja v nadomestnem prenočišču. Tožnik je v družbi L. zaposlen kot serviser, njegova žena je bila tista, ki je izstavljala račune in sploh vedela za cene prenočevanja. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, kolikšen bo končni znesek nadomestnega prenočevanja. To je izvedel dne 2.4.2009, ko je družba L., d.o.o., izstavila račun. Tožnik še meni, da je potrebno upoštevati splošni objektivni petletni zastaralni rok oziroma subjektivni triletni zastaralni rok. Škoda je nastala na tožnikovih drugih dobrinah, in sicer na njegovem premoženju. Prišlo je do zmanjšanja premoženja zaradi tega, ker je tožena stranka kršila svojo pogodbeno obveznost izročiti brezhibno stvar, za katero je tožnik že plačal polno kupnino. Zato ne gre le za škodo zaradi zaupanja, marveč za škodo, katero se presoja po splošnih odškodninskih določbah. Sodišče ni raziskovalo dejstev v smeri ugotavljanja utemeljenosti ugovora zastaranja. Zato je sodba presenečenje za stranke. Skladno s pravilom o materialnem procesnem vodstvu bi sodišče moralo pravdni stranki seznaniti o svojem videnju zadeve, da bi tožnik podal še dodatne trditve glede prevare tožene stranke, ki je neutemeljeno toliko mesecev zavlačevala s popravilom spalnice (postelje). Postopanje sodišča je pristransko in je tožniku kršena tudi pravica do izjave.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zavrnila vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnik v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka očita sodišču, da bi ga moralo skladno s pravilom o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP) seznaniti o svojem videnju zadeve glede na ugovor zastaranja, ker pa tega ni storilo, naj bi bila tožniku kršena tudi pravica do izjave in s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče očitanih procesnih kršitev ni ugotovilo. Določba 285. člena ZPP nalaga sodišču ukrepe, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sicer nepotrebno izvajalo predlagane dokaze v smeri ugotavljanja podlage za škodo, ki jo zahteva tožnik, nato pa sledilo ugovoru tožene stranke, da je zaradi poteka enoletnega roka tožnik izgubil pravico zahtevati povrnitev škode. Vendar zaradi tega sodišče ni kršilo določbe 285. člena ZPP, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14.5.2010 sama navedla dejstva, s katerimi je zavrnila trditve tožene stranke o poteku roka iz prvega odstavka 480. člena OZ ter med ostalim toženi stranki očitala prevaro, s tem, ker je tožniku prodala poškodovano spalnico, za katero je plačal polno in pošteno ceno, nato pa mu za pol leta onemogočila normalno in običajno uporabo kupljene stvari. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na pristransko vodenje postopka, prav tako ni bila tožniku kršena pravica do izjave (5. člen ZPP).

6.Tožnik zahteva od toženke povrnitev škode, ki mu je nastala v obdobju od 24.10.2008 do 11.3.2009, ko je tožena stranka odpravljala napake na dobavljenem pohištvu. V tem obdobju ni mogel uporabljati spalnice, zato je moral prenočevati v prenočišču L. d.o.o.. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilnem stališču, da je zatrjevana škoda t.im. škoda zaradi zaupanja po določbi drugega odstavka 468. člena OZ (več o pojavnih oblikah te škode Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, komentar dr. Nine Plavšak k 468. členu). Gre za posredno škodo, ki je tesno povezana s stvarjo, ki je predmet izpolnitve. Ne drži pritožbena trditev, da gre za škodo na tožnikovih drugih dobrinah, in sicer na njegovem premoženju ter da gre za škodo, ki se presoja po splošnih odškodninskih določbah. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja mora biti izpolnjena med ostalim tudi predpostavka sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker po tej določbi začne rok za sodno uveljavitev jamčevalnih zahtevkov teči po dnevu, ko je kupec prodajalca obvestil o napaki, je pravilno tudi nadaljnje stališče sodbe, da je potrebno za uveljavitev odškodninskih zahtevkov za škodo zaradi zaupanja upoštevati okoliščine uveljavljanja konkretne odškodnine, predvsem dejstvo, da lahko škoda zaradi napake nastaja celotno obdobje, dokler napaka ni odpravljena. Tudi v konkretni zadevi tožnik trdi, da ni mogel uporabljati spalnice, dokler tožena stranka ni odpravila vseh napak. To pomeni, da mu je škoda nastajala tudi po preteku dneva, ko je toženo stranko obvestil o napaki. Enoletni rok je torej potrebno šteti od dneva, ko je škoda nastala oziroma je tožnik vedel oziroma bi lahko vedel za obseg škode. Pojem prevare, ki ga uporablja prvi odstavek 480. člena OZ, pa je treba razumeti le, kot takšno ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da svojih pravic ni pravočasno sodno uveljavil. Tega pa pritožnik ni zatrjeval, saj tudi v pritožbi v okviru prevare očita le, da je tožena stranka nenormalno dolgo zavlačevala s popravilom spalnice.

7.Pritožnik izpodbija tudi dejansko ugotovitev sodišča, da mu je bil že dne 11.3.2009 znan obseg škode, torej takrat, ko je prenehal koristiti nadomestni spalni prostor v prenočišču L.. Trdi, da je za končni obseg škode izvedel 2.4.2009, ko je družba L., d.o.o., izstavila račun za prenočevanje. Vse okoliščine, ki jih je v tej zvezi ugotovilo sodišče prve stopnje in jih tožnik ponavlja v pritožbi, pa izkazujejo ravno nasprotno, namreč, da je tožnik vedel oziroma bi vsekakor moral vedeti za ceno prenočevanja in za celotno škodo najkasneje 11.3.2009, saj je direktorica podjetja L., d.o.o., ki ima sedež na naslovu tožnikovega stalnega prebivališča, tožnikova žena, sam pa je v tem podjetju zaposlen kot serviser. Ker je do vložitve tožbe 25.3.2010 že potekel enoletni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ, je tožnik izgubil pravico od tožene stranke sodno uveljavljati odškodnino.

8.Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9.Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika v skladu z odvetniško tarifo.