Jedro

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko iz jasnega opisa življenjskega primera, ki ga tožnik navede v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Kakor izhaja iz tožbenih navedb, je glede utemeljenosti zahtevkov tožečih strank zoper prvotoženo stranko (ki ni podala odgovora na tožbo) tožba sklepčna in so bili v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper prvotoženo stranko.

V konkretni zadevi je izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Prišlo je do prenosa gospodarske enote, saj je prevzemnik (drugotožena stranka) začel opravljati isto dejavnost, kot jo je predhodno prenosnik (prvotožena stranka), pri tem uporablja ista materialna poslovna sredstva, med katerimi so poglavitne nepremičnine, ki sploh omogočajo obratovanja hotela. Drugotožena stranka je tudi prevzela vse delavce, ki so delali pri prvotoženi stranki in delo opravljajo še naprej na istih delovnih mestih. Torej nadaljuje hotelirsko dejavnost v istih prostorih in z istimi ljudmi.

Tožeče stranke so v tožbi jasno in določno navedle razloge, ki kažejo na prenos. Namen Direktive 2001/23/ES in 73. člena ZDR je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožečih strank iz pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki in druge pravice iz delovnega razmerja po zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika že s samim prenosom podjetja, v katerem so delale. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato tudi ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana delna zamudna sodba v točkah 1, 2, 3, 4 in 5 delno spremeni tako, da glasi: „1. Za tožečo stranko A.A. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in je prvotožena stranka delodajalec prenosnik.

2. Za tožečo stranko B.B. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in je prvotožena stranka delodajalec prenosnik.

3. Za tožečo stranko C.C. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in je prvotožena stranka delodajalec prenosnik.

4. Za tožečo stranko D.D. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in je prvotožena stranka delodajalec prenosnik.

5. Za tožečo stranko E.E. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in je prvotožena stranka delodajalec prenosnik.“ V preostalem pa se izpodbijana delna zamudna sodba razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank zoper prvotoženo stranko in sicer:

1. Za tožečo stranko A.A. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in da je prvotožena stranka delodajalec prenosnik in drugotožena stranka delodajalec prevzemnik; da so tožeči stranki z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko.

2. Za tožečo stranko B.B. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in da je prvotožena stranka delodajalec prenosnik in drugotožena stranka delodajalec prevzemnik; da so tožeči stranki z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko.

3. Za tožečo stranko C.C. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in da prvotožena stranka delodajalec prenosnik in drugotožena stranka delodajalec prevzemnik; da so tožeči stranki z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko.

4. Za tožečo stranko D.D. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in da je prvotožena stranka delodajalec prenosnik in drugotožena stranka delodajalec prevzemnik; da so tožeči stranki z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko; da se razveljavi nova sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila z drugotoženo stranko.

5. Za tožečo stranko E.E. se ugotovi, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in da je prvotožena stranka delodajalec prenosnik in drugotožena stranka delodajalec prevzemnik; da so tožeči stranki z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko.

Zoper navedeno zavrnilno delno zamudno sodbo vlagajo pravočasno pritožbo tožeče stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da se ne strinjajo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in odločitvijo sodišča, da v predmetni zadevi ni šlo za spremembo delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V vseh predloženih vlogah v tej zadevi so večkrat navedle in pojasnile razloge, zakaj bi sodišče moralo ugotoviti spremembo delodajalca, zato se ne strinjajo z obrazložitvijo sodišča, da tožba ni sklepčna, saj ni res, da pravna posledica, ki jo zahtevajo - priznanje pravic iz naslova spremembe delodajalca, ne izhaja iz trditev v sami tožbi. Da obstajajo elementi prenosa dejavnosti na drugega delodajalca, so tožnice namreč navedle in utemeljile v 3. točki tožbe in dodatno še v 6. točki prve pripravljalne vloge. Prav tako so navedle vire sodne prakse, ki dodatno opravičujejo navedbe in zahtevek tožnic. Ne strinjajo se z obrazložitvijo sodišča, da do spremembe delodajalca ni prišlo zato, ker v spis vložene pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko ne dajejo nikakršne pravne podlage za zaključek, da so bile tožeče stranke prevzete k drugi stranki na podlagi 73. člena ZDR. Res same pogodbe o zaposlitvi ne zadoščajo za takšen zaključek, vendar so tožnice računale na sodni preudarek na podlagi vsega, kar so navedle in na podlagi navedene sodne prakse. Če bi namreč drugi dokumenti o spremembi delodajalca obstajali, tožnice ne bi imele razloga za tožbo, tako pa so od sodišča pričakovale, da bo na podlagi tistih listin, s katerimi pač razpolagajo in na podlagi izvedenih dejanj in postopkov prvo in drugotožene stranke, ki več kot očitno odkazujejo na institut spremembe delodajalca, ugotovilo obstoj tega instituta. Tožnice dodajajo, da so svoja predvidevanja, da gre v predmetni zadevi za enak postopek, torej postopek nadaljevanja pravic iz delovnega razmerja kot je bil izveden v letu 2010, oprle na pojasnilo F.F., da se za njih s tem, ko bodo dobile novega delodajalca, dejansko ne bo nič spremenilo in da bodo imele enake pravice kot doslej. Torej ni šlo za prazno predvidevanje ampak za opiranje na pojasnilo takratnega delodajalca. Sporazumov o razveljavitvi pogodbe s prvotoženo stranko niso mogle hraniti, ker jim ni bil vročen izvod tega sporazuma, zato je poduk sodišča, da je dokazno breme na njihovi strani, neprimeren, saj s tem dokaznim gradivom na žalost ne razpolagajo. Poudarjajo, da je delavec v odnosu do delodajalca šibkejša stranka in da se težko upira njegovi moči in zato tudi kljub podani zahtevi, ne uspe pridobiti dokumentov, ki bi mu jih moral delodajalec v osnovi tako ali tako izročiti. Tožnice so prepričane, da gre v predmetni zadevi za spremembo delodajalca in zato vztrajajo pri svojem zahtevku, ki pa je bil z izpodbijano delno zamudno sodbo zavrnjen. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je delno zavrnilno zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbe, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke, kot je navedeno v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo, kar pa sodišče v predmetni zadevi ni storilo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožečih strank za ugotovitev, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR; da je prvotožena stranka delodajalec prenosnik in drugo tožena stranka delodajalec prevzemnik; da se ugotovi, da so tožečim strankam z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko; in da se razveljavi novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je četrtotožeča stranka sklenila z drugotoženo stranko. Zahtevek tožečih strank je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeče stranke niti z dopolnitvijo in popravo tožbe ne bi mogle odpraviti nesklepčnosti tožbe, saj so podpisale pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko in te pogodbe ne dajejo nikakršne pravne podlage za zaključek, da so bile tožeče stranke prevzete k drugotoženi stranki na podlagi 73. člena ZDR. Kot nerealno je štelo tožbeno navedbo, da so bile tožeče stranke prepričane, da bodo prevzete k novemu delodajalcu na enak način, kot je bilo to med toženima strankama izvedeno pred letom 2012, to je v letu 2010. Po zaključku sodišča ni pravne osnove, da bo novi delodajalec v letu 2012 za delavce izvedel postopek enako, kot ga v primeru teh istih delavcev za postopek spremembe delodajalca po 73. členu ZDR izvedel prejšnji delodajalec v letu 2010. Zaključilo je, da bi tožeče stranke morale hraniti sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bil tožečim strankam vsiljen, saj je dokazno breme ob vložitvi tožbe na njihovi strani. Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko iz razloga, ker so tožeče stranke podpisale pogodbo o zaposlitvi z drugotoženo stranko in ker niso predložile sporazumov o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko, torej da gre v konkretnem primeru za neodpravljivo nesklepčnost tožbe (ker je očitno, da tožeče stranke nesklepčnosti tožbe ne bi mogle odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka - 4. odstavek 318. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Iz vpogleda v tožbo izhaja, da so tožeče stranke v tožbi navajale, da so pri drugotoženi stranki zaposlene od 1. 9. 2012 in da so zaposlene za nedoločen čas. Preden so sklenile pogodbo o zaposlitvi z drugotoženo stranko so bile zaposlene pri prvotoženi stranki. Prvotožena stranka jih je v juliju 2012 seznanila, da bodo dobili novega delodajalca in da se za njih, gledano z delovnopravnega vidika, ne bo nič spremenilo. Z novim delodajalcem, da bodo sklenile nove pogodbe o zaposlitvi, s prvotoženo stranko pa sklenile sporazume o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnice so bile prepričane, da bodo prevzete k novemu delodajalcu na enak način, kot je bilo to izvedeno v letu 2010, ko so od takratnega delodajalca - G. d.o.o., H. ulica 5, I. prevzete k prvotoženi stranki in ko so jim bile priznane vse pravice iz naslova nadaljevanja delovnega razmerja. Ko pa so tožnice konec avgusta 2012 prejele ponudbo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko je bilo ugotovljeno, da v besedilu pogodbe ni nikjer navedeno, da gre za nadaljevanje delovnega razmerja oziroma da je bil izveden postopek spremembe delodajalca v skladu s 73. členom ZDR. Tožeče stranke so v začetku septembra 2012 nastopile delo pri drugo toženi stranki in glede na to, da delajo na istih delovnih mestih in v istih prostorih, menijo, da bi jim morali toženi stranki priznati nadaljevanje pravic iz naslova delovnega razmerja na podlagi 73. člena ZDR. Dejstvo je, da drugo tožena stranka opravlja isto dejavnost kot jo je opravljala prvotožena stranka, dejavnost opravljanja opravlja v prostorih prvotožene stranke in tožeče stranke delajo na istih delovnih mestih in pod istimi pogoji. Drugo tožena stranka je tako prevzela vse sobarice, čistilke, kuharice in receptorje. Prav tako je dejstvo, da tožnicam nova zaposlitev ni bila ponujena zaradi prenehanja prvotožene stranke (ta obstaja še naprej) ampak je bil takšen dogovor med drugo toženo stranko in prvotoženo stranko, zaradi finančnih težav slednje. Menijo, da sta se prvotožena in drugotožena stranka očitno želeli izogniti zakonskim določbam, ki zaposlenim priznavajo določene pravice v primeru spremembe delodajalca. Navajajo, da je zakon in sodna praksa na tem področju jasna (1. odstavek 73. člena ZDR). Tožeče stranke zatrjuje, da gre v konkretnem primeru za prenos dejavnosti in zaposlenih na drugotoženo stranko in zato bi jim morala ta priznati pravice iz naslova nadaljevanja delovnega razmerja.

Zavrnilna (neprava) zamudna sodba se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, ki ga tožnik navede v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Kakor izhaja iz tožbenih navedb je glede utemeljenosti zahtevkov tožečih strank zoper prvotoženo stranko (ki ni podala odgovora na tožbo) tožba sklepčna in so bili v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper prvotoženo stranko.

ZDR v 1. odstavku 73. člena določa, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodbe odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzmenika. Navedena določba sledi Direktivi 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), ki zagotavlja varstvo delavcev v primeru spremembe delodajalca. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba razlagati ob upoštevanju te direktive in obsežne sodne prakse SES. Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupa virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986), na katerega se tudi tožeče stranke sklicujejo, je SES navedel kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu Direktive je štel, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu direktive, pa je navedel okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES skliceval na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa svojo razlago še dopolnjeval. Po presoji pritožbenega sodišča je v konkretni zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Glede na razloge, ki jih je navedlo SES v zadevi Spijkers je prišlo do prenosa gospodarske enote, saj je prevzemnik (drugotožena stranka) začela opravljati isto dejavnost, kot jo je predhodno prenosnik (prvotožena stranka), pri tem uporabljal ista materialna poslovna sredstva, med katerimi so poglavitne nepremičnine, ki sploh omogočajo obratovanja hotela. Drugotožena stranka je tudi prevzela vse delavce, ki so delali pri prvotoženi stranki in delo opravljajo še naprej na istih delovnih mestih. Torej nadaljuje hotelirsko dejavnost v istih prostorih in z istimi ljudmi.

Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi moralo biti med prenosnikom in prevzemnikom neposredna (pogodbena) pravna zveza. SES je v več zadevah zavzel stališče, da do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povzave med prenosnikom in prevzemnikom. Kriterije za presojo obstoja gospodarske enote, ki je predmet prenosa, je treba razlagati celostno in ne ločeno vsakega zase (13. odstavek obrazložitve zadeve Spijkers), zato je za presojo v obravnavanem primeru odločilno dejstvo, ki ga zatrjujejo tožeče stranke, da je prevzemnik začel opravljati isto dejavnost in sicer takoj po prenehanju prenosnika z delom delavcev, ki so pri prenosniku delali. Dejstvo, da prenosnik ni lastnik sredstev, danih v upravljanje oziroma najem, ne vpliva na pravni pojem prenosa po Direktivi (zadeve Güney - Görres - C-232/04 in Demir - C-233/04).

Tožeče stranke so v tožbi jasno in določno navedle razloge, ki kažejo na prenos. Namen Direktive in 73. člena ZDR je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožečih strank iz pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki in druge pravice iz delovnega razmerja že po zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika že s samim prenosom podjetja, v katerem so delale. Posebni dogovor o prevzemu delavcev zato tudi ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene pa navedeno ne pomeni, kot zmotno razlaga sodišče prve stopnje, da prav zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Materialnopravno zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da ne gre za prenos že iz razloga, ker tožeče stranke v dokazne namene niso predložile sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko.

Glede na obrazloženo in glede na to, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe samo zoper prvotoženo stranko, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožečih strank tako, da je za vseh pet tožečih strank ugotovilo, da je na dan 1. 9. 2012 prišlo do spremembe delodajalca in da je prvotožena stranka družba G. d.o.o., I. delodajalec prenosnik. Le-ta del zahtevka tožečih strank se namreč nanaša na prvotoženo stranko. Ker se nadaljnji zahtevek nanaša na drugotoženo stranko, (torej, da je drugotožena stranka J. d.o.o., I. delodajalec prevzemnik; da se ugotovi, da so tožečim strankam z dnem 1. 9. 2012 vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki prešle na drugotoženo stranko in da se razveljavi nova sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki jo je četrtožeča stranka sklenila z drugotoženo stranko), je v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj za ta del tožbenega zahtevka niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Navedeni del zahtevka se namreč nanaša na drugo toženo stranko, ki pa je odgovorila na tožbo, in bo sodišče prve stopnje moralo o tem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (6. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa je zahtevek tožečih strank, ki se nanašajo na drugotoženo stranko razveljavilo in vrnilo sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), saj za drugotoženo stranko niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.