Jedro

Ker toženka z izpodbijanim sklepom od tožnice zahteva vračilo celotnega zneska stroškov, ki so izplačani iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči, bi morala predhodno ugotoviti, ali je tožnica ne glede na določbo 46. člena ZBPP na podlagi pravnomočne sodbe od nasprotne stranke poleg zneska prisojene odškodnine prejela tudi stroške postopka. Šele v takem primeru bi lahko toženka od tožnice zahtevala vračilo stroškov postopka v višini prejete brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 701/2008-17 z dne 27. 9. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe brezobrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožnica dolžna povrniti Republiki Sloveniji iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči znesek 2.031,36 EUR. Navedeni znesek je dolžna vrniti v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa. V obrazložitvi sklepa organ za BPP navaja, da je bila tožnici na podlagi odločbe št. Bpp 701/2008-7 z dne 30. 9. 2008 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca medicinske stroke. Na podlagi navedene odločbe so bili skupno izvedencu izplačani stroški v znesku 2.031,36 SIT. Po določbi 48. člena ZBPP je upravičenec dolžan vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč, če je v postopku delno ali v celoti uspel ter je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali sodne poravnave pridobil premoženje oz. dohodke. V takšnem primeru je dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Tožnici je bila dodeljena BPP v zvezi s pravdnim postopkom III P 1310/2007. V navedenem postopku je tožnica upravičena do odškodnine v višini 1.642,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako ji je nasprotna stranka dolžna povrniti pravdne stroške v višini 486,72 EUR. Glede na določbo 48. člena ZBPP je zato upravičenka zaradi pridobitve premoženja dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da je sklep toženke nezakonit, saj ji niso bili priznani stroški v višini, v kateri zahteva tožena stranka vračilo. S sodbo so ji bili priznani stroški le v višini 486,72 EUR, zato ni dolžna povrniti stroškov v višini 2.031,36 EUR. Prav tako gre v obravnavanem primeru za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Navedena odškodnina pa predstavlja prejemek, na katerega ni mogoče poseči s prisilnimi sredstvi, saj gre za reparacijo škode v nepremoženjski sferi. Iz navedenega razloga je ta oblika odškodnine tudi izvzeta iz pravnega prometa na podlagi določb OZ. Po sodbi sodišča je tožnica iz naslova glavnice in stroškov prejela le 2.186,72 EUR. Kolikor bi morala povrniti zahtevane stroške, bi prejela zgolj 155,36 EUR, kar je absurdno, zato je stališče tožene stranke zmotno. Tudi če bi bilo sprejeto stališče, da je dolžna povrniti stroške postopka, pa bi bila dolžna povrniti samo tisti del stroškov, s katerimi je v pravdi uspela, torej znesek 486,72 EUR. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Prav tako prosi, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj je šibkega socialnega stanja.

Tožena stranka je sodišču dostavil upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navaja tožnica.

Po določbi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 – UPB1, 23/2008, ZBPP) je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oz. dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oz. tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po določbi navedenega člena pa terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. Po določbi drugega odstavka citiranega člena vstopi Republika Slovenija s prehodom terjatve nanjo v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog Državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov. Iz navedenih določb torej izhaja, da se obveznost upravičenca do brezplačne pravne pomoči glede vrnitev stroškov BPP nanaša le na razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka.

V obravnavanem primeru je tožena stranka v postopku zgolj ugotovila, da je bila tožnici na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi III P 1310/2007 priznana odškodnina v višini 1.642,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka v višini 486,72 EUR, ki jih je bila dolžna plačati nasprotna stranka ... Ni pa glede na določbo prvega odstavka 48. člena, ob ugotovitvi, da je v pravdnem postopku tožnica delno uspela, tudi ugotavljala ali je prisojeno odškodnino dejansko prejela ali ne. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je Republika Slovenija na podlagi 46. člena ZBPP poskušala izterjati od nasprotne stranke s pravnomočno sodbo prisojene stroške postopka. Navedene okoliščine pa so pravno relevantne po določbi 48. člena ZBPP, saj je upravičenec dolžan vrniti le razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslov BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka, in ki so na podlagi določbe 46. člena ZBPP na podlagi zakonite subrogacije prešli na državo. Ker v obravnavanem primeru toženka z izpodbijanim sklepom od tožnice zahteva vračilo celotnega zneska stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP, bi morala predhodno ugotoviti, ali je tožnica ne glede na določbo 46. člena ZBPP na podlagi pravnomočne sodbe z dne 20. 11. 2009 od nasprotne stranke poleg zneska prisojene odškodnine prejela tudi stroške postopka. Šele v takem primeru bi lahko tožena stranka od tožnice zahtevala vračilo stroškov postopka v višini, kot je bila izplačana iz naslova BPP. Glede navedenih okoliščin pa je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, zato je bila izpodbijana odločba izdana preuranjeno.

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče tožnici pojasnjuje, da niso utemeljeni. Tožnica zmotno meni, da obveznost povrnitve stroškov postopka ne obstaja v primeru, ko gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj so po izrecni določbi drugega odstavka 48. člena ZBPP glede vračila stroškov izvzeti le postopki v zvezi s preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Ker po določbi četrtega odstavka 48. člena ZBPP od upravičenca do BPP ni mogoče terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, to pomeni, da zahtevek za vračilo stroškov ne sme presegati zneska, do katerega je upravičen na podlagi pravnomočne sodbe. Kolikor bo tožnici po vračilu stroškov postopka ostal le znesek 155,36 EUR, to ni v nasprotju z navedeno določbo zakona. Prav tako tožnica neutemeljeno zatrjuje, da bi bila dolžna povrniti stroške postopka največ v višini, priznani s sodbo v odškodninskem postopku, saj takšna razlaga ne izhaja iz določbe 48. člena ZBPP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tako morala tožena stranka ugotoviti, ali je tožnica prisojeno odškodnino in stroške postopka dejansko prejela ter nato na podlagi takšne ugotovitve ponovno odločiti o zadevi v skladu s pravnim stališčem sodišča v tej sodbi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Višina pavšalnega zneska povračila stroškov je bila prisojena na podlagi drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika.

Sodišče o zahtevku za oprostitev plačila sodnih taks ni odločilo, ker se v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči sodne takse ne plačujejo.