Jedro

Po novem ZDR-1 delavcu pripada odpravnina tudi ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izteka te pogodbe (kakor to ureja tretji do sedmi odstavek 79. člena ZDR-1). Ker gre pri odpravnini za novo pravico, se v skladu s prehodno določbo (tretji odstavek 230. člena ZDR-1) ta nanaša le na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so sklenjene po uveljavitvi tega zakona, torej od 12. 4. 2013 naprej. Tožeča stranka ima tako zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, pravico do odpravnine le za obdobje zaposlitve pri toženi stranki od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 ter od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 (to je le za čas trajanja zaposlitve po pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih po uveljavitvi ZDR-1 dalje).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: - v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - v prvem odstavku II. točke izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 533,03 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v III. točki izreka tako, da se ta razveljavi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 285,59, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odpravnino v višini 3.601,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 9. 2015 dalje do plačila (prvi odstavek I. točka izreka) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 588,45 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek II. točka izreka), višji zahtevek pa zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati sodno takso pred sodiščem prve stopnje v višini 170,00 EUR na račun sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče mimo jasnih določil ZDR-1 (79. in 230. člena) odločilo, da je tožeča stranka upravičena do zaposlitve za ves čas zaposlitve pri toženi stranki, torej 18 let. Meni, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki od 1. 9. 1997 do 31. 8. 2015 na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas, vendar je pravico do odpravnine ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas uvedel ZDR-1 in gre torej za novo pravico. Zatrjuje, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 o pravici do odpravnine uporabljajo le za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene po uveljavitvi ZDR-1, kar jasno določa tretji odstavek 230. člena ZDR-1. Meni, da je tožeča stranka imela zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pravico do odpravnine v višini 450,22 EUR, kar ji je tudi izplačala in sicer za obdobje zaposlitve tožeče stranke pri toženi od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 ter od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015. Ker sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni uporabilo določbe materialnega prava (tretjega odstavka 230. člena ZDR-1), ki bi jo moralo uporabiti, je odločitev sodišča prve stopnje napačna in arbitrarna. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s tretjim odstavkom 230. člena ZDR-1 tožeči stranki priznalo odpravnino za nazaj, za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene pred 12. 4. 2013 in ne le za obdobje zaposlitve pri toženi stranki po pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjene po 12. 4. 2013. Pritožba posledično izpodbija tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka, ki jih je naložilo v povračilo toženi stranki in glede plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne ter ji naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, vključno s stroški pritožbe. Podredno pa predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni argumenti za odločitev. Pritožba uveljavlja to bistveno kršitev v prvi vrsti zaradi nestrinjanja s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog pa pritožba uveljavlja utemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo odpravnine na podlagi več pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, in sicer od 1. 9. 1997 do 31. 8. 2015, ko je opravljala delo poučevanja klavirja in korepetiranja. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odpravnine ugodilo z obrazložitvijo, da je ZDR-1 res vstopil v veljavo šele v letu 2013 in da stari ZDR ni predvideval odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar si določila ni mogoče razlagati tako togo, da bi to določilo veljalo le za čas po uveljavitvi sprememb. Zaključilo je, da gre za pravice delavcev, ki so šibkejša stranka, in zato določbe 79. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati v škodo delavcev in tožeči stranki prisodilo odpravnino za celotno obdobje zaposlitve za določen čas pri toženi stranki in sicer od 1. 9. 1997 do 31. 8. 2015. 7. Pravno podlago za plačilo odpravnine o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ureja 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki v tretjem odstavku določa, da ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. V četrtem in petem odstavku navedenega člena pa določa osnovo in višino za odmero odpravnine. Tretji odstavek 230. člena ZDR-1 pa določa, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena tega zakona uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona.

8. Po novem ZDR-1 torej delavcu pripada odpravnina tudi ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izteka te pogodbe (kakor to ureja tretji do sedmi odstavek 79. člena ZDR-1). Ker gre pri odpravnini za novo pravico, se v skladu s prehodno določbo (tretji odstavek 230. člena ZDR-1) ta nanaša le na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so sklenjene po uveljavitvi tega zakona, torej od 12. 4. 2013 naprej. Tožeča stranka ima tako zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, pravico do odpravnine le za obdobje zaposlitve pri toženi stranki od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 ter od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 (to je le za čas trajanja zaposlitve po pogodbah o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih po uveljavitvi ZDR-1 dalje). Tožena stranka je za navedeno obdobje tožnici tudi izplačala odpravnino v višini 450,22 EUR.

9. Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni uporabilo določbe materialnega prava (tretjega odstavka 230. člena ZDR-1), ki bi jo moralo uporabiti, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Določba tretjega odstavka 79. člena ZDR-1 se v skladu z določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1 uporablja šele za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene po 12. 4. 2013, kar pomeni, da se pri izračunu odpravnine ne sme upoštevati obdobje zaposlitvi po pogodbi o zaposlitvi, sklenjenih pred uveljavitvijo ZDR-1, torej pred 12. 4. 2013, kar utemeljeno uveljavlja pritožba. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo v prvem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo razlike v odpravnini zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

10. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Ker tožnica v sporu ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je tako upravičena do nagrade sestave odgovora na tožbo v višini 400 točk (tar. št. 15/1 OT), zastopanja na prvem naroku v višini 400 točk (tar. št. 15/3 a OT), odsotnost iz pisarne 80 točk (6. člen OT), potnih stroškov v višini 24,42 EUR, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Skupni stroški tožene stranke ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife (0,459 EUR za točko) znašajo v višini 533,03 EUR, in jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

11. Ker je tožena stranka v sporu uspela, je posledično zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 38/2008 s spremembami - ZST-C) in tretjega odstavka 168. člena ZPP dolžna kriti stroške tožničine sodne takse za postopek na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. S pritožbo je tožena stranka uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 285,59 EUR (za sestavo pritožbe v višini 500 točk, 2 % administrativne stroške in 22 % DDV). Pritožbeno sodišče ni upoštevalo priglašenih stroškov sodne takse za pritožbo v višini 170,00 EUR, ker je to predmet odločitve v sklepu z dne 16. 2. 2017.