Jedro

Sporočilo izpodbijane sodbe pri presoji protipravnosti torej ni v tem, da je protipravno že samo dejstvo mokrih in spolzkih neosušenih tal v delovnih prostorih, kot to skuša neutemeljeno prikazati toženka v pritožbi, pač pa v tem, da je zaradi tega, ker je v konkretnem primeru prišlo do zamude in posledično do neosušenih tal, toženkin zavarovanec kriv za protipravno opustitev, ker svojim delavcem za tak primer ni dal nobenih navodil glede čiščenja oziroma jim je v celoti prepustil organizacijo tega opravila.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.668,36 EUR nadomesti z zneskom 3.375,73 EUR.

II.Pritožba se sicer zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

III.Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnica je v tožbeni podlagi trdila, da se je dne 16. 4. 2018 telesno poškodovala v delovni nezgodi pri svojem delodajalcu, družbi A. d.o.o. Ker je imel po tožbenih trditvah tožničin delodajalec takrat pri toženki kot zavarovanec sklenjeno zavarovanje svoje civilne odškodninske odgovornosti, je tožnica od toženke na tej podlagi zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 14.957,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje ter povračilo nastalih pravdnih stroškov.

2.Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica telesno poškodovala, ko je med opravljanjem svoje delovne zadolžitve kuhanja in strežbe kave prehodila stopnišče iz zgornjega v spodnje nadstropje v delovnih prostorih svojega delodajalca in nato padla na ravni podlagi hodnika, ki je bil zaradi predhodnega čiščenja še vedno moker in spolzek. Ugotovilo je, da sta čistilki tega dne s čiščenjem zamujali, saj bi morala biti tla do prihoda pisarniških delavcev že suha, in da je organizacijo čiščenja toženkin zavarovanec v celoti prepustil čistilkam ter jim v zvezi s tem ni dal nobenih navodil. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da delo v zvezi s čiščenjem pri toženkinem zavarovancu ni bilo organizirano tako, da to ne bi predstavljalo nevarnosti za njegove zaposlene. Ob presoji, da bi moral toženkin zavarovanec svojim čistilkam dati navodilo za opravljanje dela in jim ne prepustiti, da delo organizirajo same, saj bi morala biti tla do prihoda pisarniških delavcev na delo že suha, je zaključilo, da gre pri tem na strani toženkinega zavarovanca za protipravno opustitev dolžne skrbnosti pri zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

V zvezi z ugovorom toženke, da v konkretnem primeru ni podano zavarovalno kritje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo z zavarovalno pogodbo dogovorjeno kritje za škodo, ki jo tretje osebe uveljavljajo proti zavarovalcu (tožničin delodajalec) zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz registrirane dejavnosti zavarovanca. Omenjeno določbo zavarovalne pogodbe je zaradi njene pomenske odprtosti štelo za nejasno in jo po kriterijih iz 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) razlagalo v korist zavarovalca tako, da v okvir registrirane dejavnost spada tudi delo, ki ga je v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti toženkinega zavarovanca opravljala tožnica ob škodnem dogodku.

Z izpodbijano sodbo je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe toženki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 11.957,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje do dne plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V presežku (za znesek v višini 3.000,00 EUR) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Povzetek toženkinih pritožbenih navedb in tožničinih navedb iz odgovora na pritožbo

3.Toženka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Uvodoma navaja, da tožnica ni prerekala njenih trditev glede vsebine zavarovalne pogodbe iz predložene zavarovalne police in prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji) ter na tej podlagi podanega ugovora, da za vtoževano škodo ni podano zavarovalno kritje. Ker sodišče omenjenih trditev ni štelo za priznanih, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju toženka nasprotuje stališču sodišča, da zavarovalna pogodba ne opredeljuje pomena besedne zveze "nesreča, ki izvira iz registrirane dejavnosti zavarovanca" in da je zato ta pogodbena določba nejasna. Po njenem gre za povsem jasno in razumljivo pogodbeno določbo, sklicevanje sodišča na določbo 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) pa ni utemeljeno. Glede na namen pogodbenih strank, ki izhaja tako iz zavarovalne police kot iz Splošnih pogojev, spornega dogodka ni mogoče šteti za presenetljivega, saj bi ga morala tožnica pričakovati, ker je za jutranje čiščenje prostorov vedela. Iz tožničine izpovedi nadalje izhaja, da kuhanje in strežba kave od nje nista bila eksplicitno zahtevana in da je tudi sicer to delo opravljala pred začetkom delovnega časa. To kaže, da do škodnega dogodka ni prišlo v rednem delovnem času niti med opravljanjem dela, ki bi sodilo v opis njenih delovnih nalog oziroma v registrirano dejavnost toženkinega zavarovanca.

Toženka v pritožbi nadalje uveljavlja, da tožnica ni dokazala svojih trditev, da je uporaba neprimernega čistila bistven razlog za mastnost, mokroto in posledično spolzkost tal. Po njenem priče mastnosti in mokrote tal niso potrdile. Do tožničinih trditev glede bistvenega razloga za mastnost tal (zaradi uporabe čistila) se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so drugi delavci brez težav prehodili predhodno očiščeno površino. Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev, da je tožnica padla na ravnem delu prej očiščenega hodnika in ne ob sestopu po stopnicah, kot je sama zatrjevala med postopkom, ter se pri tem sklicuje na vsebino obvestila zdravniku z dne 20. 7. 2018, na dopolnitev zahtevka z dne 15. 6. 2020, na prijavo nezgode, ki jo je tožnica podala pri drugi zavarovalnici, in na odpustno pismo z dne 18. 4. 2018. Izvedenec medicinske stroke je prav tako potrdil možnost, da se je tožnica glede na ugotovljene poškodbe poškodovala ob sestopanju po stopnicah. Pritožba vztraja, da je tožnica šele kasneje začela spreminjati trditve glede okoliščin in vzroka padca. Po njenem prepričanju ni verjetno, da bi si zdravniki zapise iz medicinske dokumentacije preprosto izmislili. Prav tako ni verjetno, da bi do zdrsa tožnice prišlo z obutvijo, ki naj bi jo takrat imela (čevlji z gumijastim podplatom), lahko pa je s to obutvijo prišlo do nerodnega sestopa in s tem poškodovanja. Tožnica je glede izpolnjevanja obrazca za uveljavljanje odškodnine pri drugi zavarovalnici celo sama izpovedala, da je zavarovalniški agent napisal le tisto, kar mu je povedala. Tudi v zvezi z vsebino odpustnega pisma po navedbah pritožbe izhaja, da ne gre za pomanjkljiv in zmoten povzetek, kar nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja medicinske stroke.

Pritožba nadaljuje, da je bilo čiščenje pri njenem zavarovancu ustrezno organizirano, kar po pritožbenih navedbah dokazuje dejstvo, da zaradi tega ni bil še nihče poškodovan. Sodišče je ugotovilo, da je pri tožencu obstajal razpored čiščenja tako po dnevih kot po segmentih. Iz izpovedi prič in listin izhaja, da je bil sistem reda in čistoče pri zavarovancu takrat na zelo visoki ravni (določen je bil razpored in urnik čiščenja, izvajali so redne preglede in nadzore). Izpovedi prič in obeh čistilk so pokazale, da pri zavarovancu še vedno uporabljajo enako čistilo in da do novih oziroma drugih poškodb uporabnikov ni prišlo, kar kaže, da z njim ni nič narobe. Sodišče se je oprlo zgolj na izpoved čistilk, do gornjih okoliščin pa se ni izreklo, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Upoštevati bi moralo tudi, da je bila tožnica pri toženkinem zavarovancu zaposlena že od 1. 10. 2015 in da ji je bilo glede na izvedene dokaze jutranje čiščenje dobro poznano ter da dotlej s hojo po očiščenih površinah ni imela nobenih težav. Omenjene površine je "kritičnega dne" že pred tem uporabljala. Toženka v pritožbi navaja, da je tožnica zagotovo vedela, da jutranje čiščenje poteka do 8.00 ure, saj so ti prostori "prometu" namenjeni šele takrat, sama pa je v njih postopala že od 6.30 ure. Da takrat tla niso bila mokra ali mastna, kaže izpoved priče D. D., da so sodelavci takrat po stopnicah nemudoma odhiteli do tožnice, pri čemer sami pri hoji niso imeli nobenih težav. Ta priča je izpovedala, da je hoja v primeru mokrote normalna. Poleg te izpovedi je sodišče spregledalo izpovedi prič B. B. in C. C., ki sta najbolj verodostojno izpovedali glede takratnega stanja. Priča A. d.o.o. je nadalje izpovedala, da od čistilk ni mogoče pričakovati, da bodo dela opravile do minute natančno, da s čistilom Aquagen ni bilo nikoli nobenih težav, da imajo čistilke jasen postopek in navodila, da po čiščenju ostane vlažno le nekaj sekund in da čistilki zaradi hitrejšega sušenja odpreta okna. Pohodne površine so bile takrat zaradi avtomatskega prižiganja luči na senzor dobro vidne. Čistilki sta takrat svoje delo torej opravljali kot običajno skladno z razporedom dela, skladno z navodili delodajalca in s primernim čistilom. Glede na izpoved čistilk bi šlo lahko po podrednih pritožbenih navedbah lahko kvečjemu za nesrečno naključje, ker je bilo tega dne vreme z visoko vlažnostjo, zaradi česar se tla kljub temu, da sta čistilki z namenom zračenja odprli okna, niso hitro osušila.

Pritožba izpodbija tudi presojo glede tožničinega soprispevka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica poznala okoliščine glede čiščenja, kar izhaja že iz tožničine vloge z dne 15. 6. 2020 in iz njene izpovedi. Iz njene izpovedi izhaja celo, da je obe čistilki videla, zato bi se morala zavedati mokrote in vlažnosti na tleh ter temu prilagoditi hojo razmeram. Toženka je ponovila, da je vzrok padca v neprevidnosti tožnice oziroma v nesrečnem spletu okoliščin. Škoda je v konkretnem primeru po prepričanju pritožbe posledica običajnega rizika, ki ga vsak človek nevtralizira z običajno skrbnostjo.

V zaključku pritožbe je toženka nasprotovala odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker sodišče ni dovolj upoštevalo, da je bil v obdobju od 26. 9. 208 do 25. 3. 2019 zabeležen le še en kontrolni pregled, ni pa v tožničini kartoteki nobenih vpisov o kakršnihkoli težavah, ki bi jih tožnica imela z levo nogo v tem obdobju ali do danes. Izpodbijala je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti z navedbo, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je štelo, da je bila toženka dne 20. 6. 2020 seznanjena z dokazi o obstoju in znesku svoje obveznosti. Nasprotovala je še nekaterim postavkam iz naslova priznanih pravdnih stroškov.

4.Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnilo toženkine pritožbene navedbe.

Presoja pritožbenih navedb

5.Pritožba je delno utemeljena.

Glede pravne podlage in obstoja zavarovalnega kritja

6.Ob postavljenih tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje presojo zahtevka pravilno oprlo na določbe sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 964. člena OZ.

Takšno zavarovanje oškodovancu (tožnici) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ daje materialnopravno upravičenje (in direktno tožbo) od zavarovalnice (toženke) zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (tožničin delodajalec), vendar največ do zneska obveznosti po pogodbi. Obstoj odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca za sporno delovno nezgodo je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presojalo po pravilih o neposlovni krivdni odškodninski odgovornosti. Oškodovanec mora po tej pravni podlagi najprej dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zatrjevani škodni dogodek, nato pa dejstva, ki omogočajo presojo obstoja predpostavk neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ - te so (i) protipravno ravnanje povzročitelja škode, (ii) obstoj škode iz zatrjevanega škodnega dogodka, (iii) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom ter (iv) krivda povzročitelja škode. Tožnica nosi materialno dokazno breme za obstoj zatrjevanega škodnega dogodka in vse predpostavke neposlovne krivdne odškodninske odgovornosti razen krivde toženkinega zavarovanca, ki se jo mora razbremeniti toženka. Presojo protipravnosti ravnanja oziroma opustitve toženkinega zavarovanca je sodišče prve stopnje pravilno opravilo na podlagi določbe prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1).

7.Ker gre v konkretnem primeru nesporno za prostovoljno zavarovanje, zavarovalnica odgovarja zgolj v obsegu dogovorjenega kritja, torej ob nastopu dogovorjenega zavarovalnega primera (prvi odstavek 922. člen OZ), razen če je za določeno škodo na podlagi prvega odstavka 953. člena OZ zavarovanje s pogodbo izrecno izključeno. Le ob podanem zavarovalnem kritju je zavarovalnica (toženka) dolžna oškodovancu (tožnici) povrniti nastalo škodo, za katero odgovarja njen zavarovanec (tožničin delodajalec), zato se je moralo sodišče najprej opredeliti do ugovora toženke o izključitvi zavarovalnega kritja. Po toženkinem stališču je bilo z zavarovalno pogodbo dogovorjeno zgolj kritje za škodo, ki je nastala v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti toženkinega zavarovanca. V ta okvir po njenem ne spada kuhanje in strežba kave za pisarniške delavce pri toženkinem zavarovancu, kar je ob škodnem dogodku (neizpodbijano) opravljala tožnica kot njegova delavka.

8.Iz neizpodbijanih dejstev izhaja, da je tožničin delodajalec kot zavarovalec s toženko sklenil pogodbo o zavarovanju svoje civilne odškodninske odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 964. člena OZ, in sicer za zavarovanje svoje odgovornosti iz dejavnosti proizvodnje ležajev, zobnikov in elementov za mehanski prenos energijo z dogovorjeno zavarovalno vsoto 60.000,00 EUR (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je nato ob presoji toženkinega ugovora o omejitvi zavarovalnega kritja, ugotovilo, da je bilo s pogodbo "dogovorjeno kritje za škodo, ki jo tretje osebe uveljavljajo proti zavarovalcu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz registrirane dejavnosti zavarovanca" (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je gornje pogodbeno določilo, ki je bilo med strankama sporno (drugi odstavek 82. člena OZ), nejasno, ker zaradi pomenske odprtosti ponuja več možnih razlag. Škoda, ki "izvira iz registrirane dejavnosti", lahko glede na običajen jezikovni pomen takšne besedne zveze namreč pomeni tako škodo, ki neposredno izvira iz opravljanja v pogodbi opredeljene registrirane dejavnost (npr. škoda, ki nastane neposredno ob proizvodnji ležajev, zobnikov, ...), kot tudi vsako drugo škodo, ki iz te registrirane dejavnosti izvira zgolj posredno, torej ob izvajanju drugih dejavnosti, s katerimi se sicer še ukvarja toženkin zavarovanec in so namenjene izvajanju s pogodbo opredeljenih registriranih dejavnosti. V ta krog tudi po oceni pritožbenega sodišča sodijo dejavnosti, ki v zavarovalni pogodbi sicer niso izrecno navedene kot registrirane dejavnosti, vendar so z njimi v funkcionalni povezavi in jih toženkin zavarovanec opravlja na podlagi četrtega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Takšna ubeseditev tega dela pogodbe zaradi svoje pomenske odprtosti o tem, katera škoda izvira iz registrirane dejavnosti, torej ne izključuje razlage, da sporno pogodbeno določilo vključuje tudi škodo iz dejavnosti, ki strogo gledano sicer ne izvira neposredno iz s pogodbo dogovorjenih registriranih dejavnosti, vendar je z njimi glede na celotno poslovanje toženkinega zavarovanca v funkcionalni zvezi ali so celo nujne za njihovo redno, običajno in normalno izvajanje. Delo, ki ga je ob škodnem dogodku po neizpodbijanih ugotovitvah opravljala tožnica (kuhanje in strežba kave ter drugih napitkov v poslovnih prostorih toženčevega zavarovanca za zunanje goste in zaposlene na vodstvenih položajih), takšni dejavnosti brez dvoma ustreza. Za to presojo so povsem nepomembne pritožbene trditve, da tožnica za kuhanje kave in napitkov ni imela "eksplicitnega" navodila in da je to delo opravljala pred uradnim začetkom delovnega časa.

10.Ker gre zaradi pomenske odprtosti navedene pogodbene določbe za nejasno pogodbeno določilo, pri čemer toženka v pritožbi ne nasprotuje, da je šlo za pogodbo po vnaprej natisnjeni vsebini oziroma da je bila predlagana z njene strani, jo je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo po merilih iz 83. člena OZ. Pogodbeno določilo, da je krita zgolj škoda, ki izvira iz registrirane dejavnosti toženkinega zavarovanca, je zaradi njegove nejasnosti pravilno razlagalo v korist zavarovanca toženke tako, da ta vključuje tudi škodo, ki je posredno nastala v zvezi z opravljanjem njegove registrirane dejavnosti oziroma je z njo v funkcionalni povezavi in jo toženkin zavarovanec opravlja skladno z določbo 6. člena ZGD-1. Delo, ki ga je ob škodnem dogodku opravljala tožnica, sodi v ta okvir, zato škoda, ki je nastala v zvezi z njim, v pomenu sklenjene zavarovalne pogodbe nedvomno izvira iz registrirane dejavnosti toženkinega zavarovanca ter je posledično krita s sklenjeno zavarovalno pogodbo.

10.Toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica ni prerekala njenih trditev glede omejitve zavarovalnega kritja, s čimer smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi kršitve določb prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP o (ne)dokazovanju priznanih in neprerekanih dejstev.

Pritožbeno sodišče lahko izpodbijano sodbo izven kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, preizkusi zgolj v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člen ZPP). Toženka v pritožbi konkretizirano ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje v ugotovljeno dejansko stanje o vsebini pogodbenega razmerja glede omejitve zavarovalnega kritja ni vključilo katerega od (po njenem) neprerekanih dejstev. Prav tako ni pojasnila, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitosti sodbe. Toženka je s takšno, povsem nekonkretizirano pritožbeno grajo, onemogočila preizkus obstoja navedene procesne kršitve, saj je vsebinsko ni pojasnila do te mere, da bi pritožbeno sodišče nanjo lahko odgovorilo. Pritožbeno sodišče toženki dodatno pojasnjuje, da se procesne določbe iz 214. člena ZPP nanašajo zgolj na pravila o dokazovanju dejstev in ne na pravna stališča strank. Pravna naziranja strank o pravnih učinkih njihovih trditev o dejstvih (npr. ugovor omejitve zavarovalnega kritja, temelječ na trditvah strank o vsebini zavarovalne pogodbe), ki jih nasprotna stranka izreceno ne prereka, zato nimajo učinkov iz 214. člena ZPP.

Glede obstoja zatrjevanega škodnega dogodka in vzroka zanj

11.Toženka dejansko stanje uvodoma izpodbija z navedbo, da tožnica ni dokazala svoje trditve, da je do njenega padca prišlo tudi (oziroma predvsem) zato, ker so bila tla zaradi uporabe čistila mastna. Pritožbeno sodišče ji pojasnjuje, da je glede na celoto tožničinih trditev, po katerih je na predhodno očiščenih tleh padla zaradi mokrote, spolzkosti in mastnosti, za ugotovitev obstoja zatrjevanega škodnega dogodka povsem zadostna ugotovitev sodišča prve stopnje (13. točka in prvi odstavek 14. točke ter 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica padla na ravni podlagi hodnika zato, ker so bila tla na mestu padca še vedno mokra zaradi predhodnega čiščenja. Nadaljnje natančnejše razglabljanje, ali je neposredni vzrok padca v mastnosti tal zaradi uporabe čistila ali zgolj zaradi mokrote ob predhodnem čiščenju, bi bilo pomembno zgolj pri presoji, ali je šlo na strani toženkinega zavarovanca za protipravno ravnanje ali opustitev. Ker je sodišče prve stopnje protipravno opustitev kot vzrok škode prepoznalo v neustrezni organizaciji čiščenja in odsotnosti navodil zanj, se mu do zatrjevane mastnosti posledično ni bilo treba opredeljevati. Tudi sicer toženka ne more uspešno uveljaviti kakšne od bistvenih kršitev postopka z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posamezne dejanske navedbe nasprotne stranke.

12.Nadalje toženka obširno izpodbija dokazno oceno, da je tožnica padla na ravnem delu hodnika, ker je bil zaradi čiščenja še vedno moker, in ne na stopnicah ob sestopanju po njih, kot je trdila med postopkom in to utemeljevala z nekaterimi listinami (odpustno pismo z dne 18. 4. 2018, prijava nezgode pri drugi zavarovalnici, dopolnitev zahtevka z dne 15. 6. 2020 in obvestilo zdravniku z dne 20. 7. 2018). Sodišče prve stopnje je vsebino teh listin, s katerimi je toženka nasprotovala v tožbi zatrjevanemu nastanku škodnega dogodka, kritično pretreslo in jih pravilno dokazno ocenilo skupaj z upoštevanjem vsebine izpovedi tožnice ter na tej podlagi logično in življenjsko sprejemljivo pojasnilo, da so zapisi v teh listinah zgolj posledica pomanjkljivega in zmotnega povzetka informacij ter zato ne odražajo pravega dejanskega stanja (15. in 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13.Toženka v zvezi s tem v pritožbi zgolj ponuja svojo lastno dokazno oceno, kaj vsebina teh listin po njenem pomeni za končno ugotovitev dejanskega stanja o škodnem dogodku. Zavzema se namreč za oceno, da je tožnica šele kasneje (po sestavi navedenih listin) začela spreminjati svoje trditve o okoliščinah škodnega dogodka. Zgolj s svojo lastno dokazno oceno teh listin toženka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je poleg tega dokazno oceno pomena vsebine vseh teh listin na končno ugotovitev poteka škodnega dogodka med drugim oprlo tudi na analizo vsebine tožničine dopolnitve zahtevka z dne 15. 6. 2020 (prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki pa ji toženka v pritožbi v tem delu obrazloženo sploh ne nasprotuje, zato je pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja glede okoliščin škodnega dogodka s sklicevanjem na vsebino listin, sestavljenih pred pravdo, toliko bolj neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo, da iz te listine nikakor ne izhaja, da je tožnica začela trditve o okoliščinah škodnega dogodka začela spreminjati tekom te pravde, kakor je to ugovarjala toženka.

14.13. Da je pravilna verzija dogodka, kot je po oceni toženke zapisana v navedenih listinah, je skušala toženka v pritožbi utemeljiti tudi z opozarjanjem na dele izpovedi tožnice (10. in 11. stran prepisa zvočnega posnetka). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženka v tem delu sklicuje zgolj na posamezne izsečke tožničine izpovedi, medtem ko je sodišče prve stopnje pri končni dokazni oceni upoštevalo njeno celotno izpoved in jo dodatno primerjalo še z izpovedjo prič in dokazno oceno vsebine predloženih listin. Toženka z izoliranim sklicevanjem na posamezne dele tožničine izpovedi zato ne more uspešno izpodbiti dejanskega stanja. Tudi sicer vsebina dela izpovedi, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, ne potrjuje njene pritožbene téze, da je pravilna verzija škodnega dogodka, kot je zapisana v odpustnem pismu in v tožničinem zahtevku na drugo zavarovalnico. Toženka na podlagi delov tožničine izpovedi, ki jih poudarja v pritožbi, torej zgolj ponuja svojo lastno dokazno oceno, s čimer pa celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

15.14. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, kateri drugi izvedeni dokazi so potrdili tožničino izpoved glede okoliščin škodnega dogodka, saj se je jasno sklicevalo na izpovedi ostalih prič, ki so tožnico neposredno po padcu našli na ravnem delu hodnika. Res je, da nobena od teh prič ni neposredno videla padca tožnice, vendar je sodišče to dejstvo pri končni dokazni oceni pravnorelevantnih dejstev ustrezno upoštevalo, česar pritožba sploh ne izpodbija. Toženka v pritožbi nadalje opozarja na dele izpovedi tožnice in prič (priči B. B. in C. C.), na podlagi katerih skuša prikazati, da je resnična verzija dogodka, po kateri naj bi tožnica padla na stopnicah ob sestopu, nato pa naj bi zaradi delovanja sil tožnica pristala na ravnem delu hodnika, kjer so jo nato videle v postopku zaslišane priče, vendar tudi takšno izpodbijanje dejanskega stanja ni utemeljeno vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker toženka s pritožbo zatrjevano verzijo dogodka opira zgolj na hipotetična predvidevanja teh prič, saj celo sama zatrjuje, da nobena od njih samega padca ni videla, drugič pa zato, ker v pritožbi sploh ne zatrjuje, da bi možnost takšne verzije dogodka (zlasti o delovanju sil na tožničino telo in padcu na raven del hodnika) pravočasno zatrjevala v postopku. Zgolj v takšnem primeru bi se moralo sodišče prve stopnje namreč opredeliti tudi do teh navedb v okviru dokazne ocene glede obstoja škodnega dogodka.

16.15. S pritožbenim sklicevanjem na ugotovitve izvedenca medicinske stroke toženka prav tako ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje z njegovo pomočjo (neizpodbijano) ugotovilo, da je možen način poškodovanja, kot ga zatrjujeta obe pravdni stranki. Ravno zato se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni oprlo na ostale izvedene dokaze. Končne dokazne ocene o poteku škodnega dogodka ne more izpodbiti niti pritožbeno opozarjanje na izpoved tožnice, da v času škodnega dogodka ni gledala v tla in da neposredno po dogodku ni raziskovala, kaj je bil vzrok njenega padca.

Glede protipravne opustitve na strani toženkinega zavarovanca

16.Toženka v pritožbi izpodbija ugotovitev, da so bila tla ob tožničinem padcu mokra zaradi predhodnega čiščenja, s pritožbeno navedbo, da tožničini sodelavci (v postopku zaslišane priče) na poti do mesta tožničinega padca niso imeli prav nikakršnih težav. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj takšna pritožbena navedba že po logiki stvari ne more izpodbiti dokazne ocene o vzroku tožničine padca. Enako velja za pritožbeno trditev, da še nihče pred tem pri toženkinem zavarovancu ni bil poškodovan. Izpodbijanje tako ugotovljenega dejstva je neutemeljeno zlasti zato, ker se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo na izpoved obeh čistilk, da sta kritičnega dne prostor, kje je padla tožnica, očistili nekaj minut pred njenim padcem in da se tla zaradi visoke vlažnosti niso sušila ter da so bila spolzka. Takšne dokazne ocene, oprte na izpoved obeh čistilk, pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija, pač pa se toženka na njeni podlagi postavi na (po svojih navedbah podredno) stališče, da gre zaradi vremenskih razmer za nesrečno naključje. Da je takšno stališče neutemeljeno, bo pritožbeno sodišče opredelilo še v nadaljevanju. Toženka ugotovljenega dejanskega stanja o stanju tal ob tožničinem padcu ne more izpodbiti niti s kritiko, da se je sodišče prve stopnje pri ugotovljeni mokroti in spolzkosti tal ob škodnem dogodku nepravilno oprlo zgolj na izpovedi obeh čistilk, saj v pritožbi niti ne pojasni, iz katerih izvedenih dokazov naj bi v času škodnega dogodka izhajalo drugačno dejansko stanje. Zgolj njeno pritožbeno sklicevanje, da ostali delavci toženkinega zavarovanca tega dne pri hoji niso imeli težav, v ničemer ne načenja dokazne ocene, ki je logična in življenjsko sprejemljiva.

17.Vprašanje, ali mora delodajalec (toženkin zavarovanec) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 izvajati določene ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, je odvisno od ocene nevarnosti, ki izhajajo iz opravljanja posamezne dejavnosti oziroma delovne obveznosti.

Pri tem so pomembne okoliščine, v katerih se posamezna dejavnost pri delodajalcu običajno opravlja. Presojo protipravnosti je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 zato pravilno oprlo na dejstva, (-) da sta čistilki tega dne s čiščenjem zamujali, (-) da bi morala biti tla, kjer je padla tožnica, do prihoda pisarniških delavcev v službo že suha, (-) in da so bila ob tožničinem padcu tla zaradi predhodnega čiščenja še mokra in spolzka.

Prvih dveh dejstev toženka v pritožbi sploh ne izpodbija, zato je pritožbeno sklicevanje na siceršnji razpored čiščenja, ki se nanaša na zgolj na dneve in segmente čiščenja (in ne na vrstni red čiščenja prostorov po urah v posameznem dnevu), materialnopravno povsem nepomembno. Prav tako je zato neutemeljeno izpodbijanje, da se je sodišče glede organizacije čiščenja oprlo zgolj na izpoved obeh čistilk. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih se je pri toženkinem zavarovancu običajno izvajalo čiščenje pisarniških prostorov, to pomeni, da bi moral za primer zamude (in posledično mokrih tal ob prihodu pisarniških delavcev) svojim delavcem dati ustrezna navodila oziroma ustrezno organizirati čiščenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženkin zavarovanec tega ni storil, zato je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna presoja, da gre na njegovi strani za protipravno opustitev dolžnosti iz 5. člena ZVZD-1.

18.Sporočilo izpodbijane sodbe pri presoji protipravnosti torej ni v tem, da je protipravno že samo dejstvo mokrih in spolzkih neosušenih tal v delovnih prostorih, kot to skuša neutemeljeno prikazati toženka v pritožbi, pač pa v tem, da je zaradi tega, ker je v konkretnem primeru prišlo do zamude in posledično do neosušenih tal, toženkin zavarovanec kriv za protipravno opustitev, ker svojim delavcem za tak primer ni dal nobenih navodil glede čiščenja oziroma jim je v celoti prepustil organizacijo tega opravila.

19.Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša, saj po določbah 5. in 8. člena ZVZD-1 za delodajalce velja strožja profesionalna skrbnost pri njegovih obveznostih iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja10. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da gre pri hoji po mokrih in spolzkih tleh hodnika v okoliščinah tega primera za običajen riziko ali celo za naključje. Ker gre za delovno okolje, bi moral toženkin zavarovanec glede na vsebino svoje dolžne skrbnosti, upoštevajoč pri njem običajen način čiščenja, svojim delavcem (čistilkam) dati ustrezna navodila glede organizacije čiščenja, če pride do zamude in posledično do spolzkosti tal ob prihodu ostalih delavcev na delo. Iz zgoraj nanizanih razlogov so za presojo protipravnosti posledično povsem nepomembne pritožbene navedbe, da je sicer obstajal razpored čiščenja "po dnevih in segmentih", da so bili postopki čiščenja dobri definirani, da je čistilo Aquagen primerno in v zvezi s tem ni bilo nikoli nobenih težav, da ni mogoče zahtevati oprave čiščenja do minute natančno in da delavci pri hoji po očiščenih površinah nikoli niso imeli nobenih težav.

Glede tožničinega soprispevka k nastali škodi

20.19. Presoja morebitnega tožničinega soprispevka temelji na določbi 171. člena OZ o deljeni odgovornosti. Višina povzročiteljeve odškodninske obveznosti se zmanjša, (-) če je oškodovanec ravnal neskrbno (protipravno) in (-) če je takšno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo.11 Trditveno in dokazno breme za dejstva, ki omogočajo zaključek o deljeni odgovornosti zaradi oškodovančevega soprispevka, v celoti leži na toženki. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da tožnica ni soprispevala k nastali škodi z dvema sklopoma razlogov (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S prvim sklopom razlogov je sodišče presodilo, da so bile toženkine trditve glede tožničinega prispevka preveč pavšalne, z drugim sklopom pa je na podlagi dejanskih ugotovitev, da tožnica kritičnega dne mokrote na tleh ni opazila, da je hodila pazljivo in da je nosila primerno obutev, zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati nezadostne minimalne skrbnosti.

21.20. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje iz drugega sklopa razlogov, da ugotovljena dejstva ne morejo privesti do zaključka o tožničini neskrbnosti in posledični deljeni odgovornosti.

22.21. Toženka v pritožbi ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje iz prvega sklopa razlogov, da so bile njene postavljene trditve glede tožničinega soprispevka tako pavšalne (z vidika toženkinega trditvenega bremena nezadostne), da niso omogočale zaključka o deljeni odgovornosti. Te presoje, čeprav je materialnopravne narave, pritožbeno sodišče glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ne more preizkusiti, če toženka v pritožbi obenem ne navede, s katerimi pravočasnimi trditvami je uveljavljala tožničin soprispevek, in če ne uveljavlja, da jih je sodišče prve stopnje spregledalo. Toženka takšnih navedb v pritožbi ni postavila. Začrtane meje pritožbene preizkusa, ki pritožbeno sodišče vežejo na vsebino pritožbenih razlogov, mu ob tako pomanjkljivih pritožbenih navedbah zato ne dopuščajo nadaljnje kontrole pravilnosti gornjega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje o nesubstanciranosti toženkinih navedb glede tožničinega soprispevka.

23.22. V pritožbenih navedbah je toženka na več mestih navajala, da je tožnica vedela za jutranje čiščenje, da je tisto jutro videla čistilki in da je bila seznanjena z organizacijo čiščenja. Utemeljevala jih je s sklicevanjem na vsebino izpovedi tožnice, na dele tožničinih vlog oziroma na s toženkine strani predložene listine (npr. na dopolnitev tožničinega zahtevka z dne 15. 6. 2020). Ker toženka v pritožbi obrazloženo ne uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje spregledalo katero od njenih (pravočasno postavljenih) trditev, ki bi mu narekovala presojo morebitne deljene odgovornosti, ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na dele tožničine izpovedi, na vsebino tožničinih vlog ali na vsebino s toženkine strani predloženih listin ter s tem izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da ni zmogla niti trditvenega bremena glede tožničinega soprispevka. Pritožbenemu sodišču se zato zaradi tega ni bilo treba izrekati do njenega stališča, da omenjeni deli izpovedi, vlog tožnice oziroma s strani toženke predložene listine kažejo na tožničin soprispevek.

Glede odmere višine nepremoženjske škode

24.23. Toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni dovolj upoštevalo njene pripombe, da v obdobju od 26. 9. 2018 do 25. 3. 2019 v tožničinem ambulantnem kartonu ni zabeleženih vpisov o kakršnihkoli težavah, ki bi jih tožnica imela z levo nogo. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo odločilno za odmero odškodnine za to vrsto škode, oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Dokazne ocene tega mnenja toženka v pritožbi ne kritizira, zato zgolj z zgornjo navedbo, ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja o vrsti in obsegu tožničinih poškodb ter o njihovih posledicah pri posameznih oblikah pravno priznane nepremoženjske škode.

25.24. Pritožbeno sodišče je pravilnost odmere višine nepremoženjske škode, ker gre za uporabo materialnega prava (določba 179. člena OZ), preizkusilo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki na dan zaključka glavne obravnave znaša 8,06 povprečnih neto plač. Glede na ugotovljene poškodbe, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, glede na intenzivnost in trajanje strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje odmero odškodnine ustrezno umestilo med hujše12, primerljive13 in lažje14 primere. To pomeni, da odmerjena odškodnina pravilno odraža načeli individualizacije in objektivne pogojenosti.

Glede zakonskih zamudnih obresti

26.25. Toženka odločitev v obrestnem delu pritožbeno napada z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov je štelo, da je bila toženka že dne 20. 5. 2020 seznanjena z dokazi o obstoju in znesku svoje obveznosti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka obrestnemu delu zahtevka nasprotovala zgolj s stališčem, da še ni padla v zamudo, ker tožnica v predpravdnem odškodninskem zahtevku ni postavila roka izpolnitve. V postopku pred sodiščem prve stopnje datum, ko je bila toženka seznanjena z dokazi o obstoju in znesku svoje obveznosti, torej sploh ni bil sporen, česar toženka v pritožbi ne napada. Sodišču prve stopnje v dokaznem postopku tega datuma posledično ni bilo treba ugotavljati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP), zato je zgoraj povzeta toženkina pritožbena navedba neutemeljena.

Glede pravdnih stroškov

27.26. Sodišče prve stopnje je nagrado za opravljene odvetniške storitve pravilno odmerilo od celotnega postavljenega zahtevka in ne le od dosojenega zneska odškodnine, kot se v pritožbi neutemeljeno zavzema toženka, torej v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (OT). Nato je pravilno upoštevalo delež uspeha obeh strank v končnem uspehu glede na celotni postavljeni zahtevek, česar toženka ne izpodbija, in nato pravilno medsebojno pobotalo pravdne stroške, do katerih sta upravičeni obe stranki. Pritožba se spreneveda, ko navaja, da sodišče ni pojasnilo, na katere izdatke se nanaša priznanih 40 točk. Glede na to, da gre za priznane izdatke, je povsem jasno, da gre za stroške, odmerjene po 11. členu Odvetniške tarife (OT), zato dodatno pojasnilo sodišča prve stopnje niti ni bilo potrebno. Seštevek nagrade za posamezne opravila in izdatkov, do katerih je upravičena tožnica, je pravilen.

28.27. Toženka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo priznalo nagrade za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka, saj iz listin v spisu ne izhaja, da bi ga tožnica vložila preko odvetnika. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica tako ni upravičena do zneska v višini 366,00 EUR (500 točk in 22% DDV za predpravdni odškodninski zahtevek), ampak skupaj le do 4.404,84 EUR (priznani znesek v višini 4.770,84 EUR, zmanjšan za 366,00 EUR) oziroma glede na delež uspeha do 3.521,67 EUR. Ob upoštevanju neizpodbijane višine stroškov, od katerih je upravičena toženka (glede na delež uspeha je to 145,94 EUR), in po medsebojnem pobotanju to pomeni, da je tožnica upravičena do 3.375,73 EUR in ne do 3.668,36 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi in spremenilo stroškovno odločitev v III. točki izreka, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Končna odločitev o pritožbi

29.28. Ker razen v delu, ki se nanaša na spremembo odločitve glede pravdnih stroškov, s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče toženkino pritožbo v še izpodbijanih I. in III. točki izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP), kot to izhaja iz II. toče izreka te sodbe.

Glede pritožbenih stroškov

30.29. Toženka je s pritožbo uspela le v stroškovnem (neznatnem) delu, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

31.30. Toženka mora na tožnici povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnica je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 366,00 EUR EUR (500 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer je višina točk določena glede na v pritožbi še sporni znesek, vrednost točke pa znaša 0,60 EUR) ter znesek 7,32 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

-------------------------------

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 965, 965/1 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.