Jedro

Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbeni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca z dne 22. 12. 2022, ki je bil vložen zoper obdolženega A. A., s katerim se obdolžencu očita, da je storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem in drugem odstavku 2840. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter oškodovancu kot tožilcu naložilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona kazenskega postopka (ZKP) in potrebne izdatke obdolženca, ki do dneva izdaje izpodbijanega sklepa niso bili zaznamovani.

2. Zoper tak sklep se pritožuje oškodovanec kot tožilec po svojem pooblaščencu, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter subsidiarni obtožni predlog oškodovanca kot tožilca dopusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obtožnem predlogu z dne 22. 12. 2022 oškodovanec kot tožilec obdolžencu očita, da je v pravdnem postopku, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah, pod opr. št. P 13/2018, tožeče stranke A. A. in tožene stranke B. B., pred sodiščem naklepoma pri dokazovanju z zaslišanjem njega kot priče in oškodovanca, v navedenem pravdnem postopku, dne 13. oktobra 2015 in 23. oktobra 2020 po krivem izpovedal, sodišče pa je na njegovo pričevanje oprlo svojo odločbo v tem postopku, s tem, da je v pripravljalnih vlogah, izpovedbi na sodišču in izvedencu klinične psihologije, C. C., ki je njegove izjave povzel v svojem izvedenskem mnenju z dne 3. marca 2026, lažno zatrjeval, da je zaradi grozečega ravnanja tožnika B. B. utrpel hud strah od nizke do maksimalne intenzivnosti in posledično tudi posttravmatsko stresno motnjo v smislu visoke intenzivnosti, tesnobe oziroma napetosti, pri čemur naj bi bili pri njemu izraženi ponavljajoči se neprijetni spomini, misli in podobe na stresni dogodek iz preteklosti, velika razburjenost. Kadar ga nekaj spomni na stresni dogodek iz preteklosti, opazi telesne reakcije ob spominu na stresni dogodek (razbijanje srca, težave z dihanjem in potenjem), izogibanje situacijam in dejavnostim, ki spominjajo na stresni dogodek iz preteklosti, kar vse pa ni bilo res in je bilo izmišljeno, saj A. A. v posledici ravnanj B. B. nikoli ni bil niti dan v bolniškem staležu, kljub temu, da naj bi domnevno užival antidepresive in Lexaurin in pa zaradi lažnih navedb o domnevnem hudem strahu ni ravnal v skladu s takratnim določilom 85.a člena Zakona o policiji (po katerem se delavcu, ki je pod vplivom alkohola, narkotičnih sredstev ali če je v takšnem psihofizičnem stanju, da neposredno ogroža svojo varnost ali varnost drugih, prepreči nastop dela ali prepove nadaljevanje opravljanja dela) - sedanjem 78. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji - in o svojem domnevnem hudem psihičnem stanju ni obvestil svojega predstojnika v policiji, ker v takšnem stanju niti ni bil, saj je navedeno izpovedal zgolj in samo zato, da bi mu sodišče prisodilo odškodnino v pravdnem postopku zoper B. B., kar potrjuje tudi naknadno izvedeni zdravniški pregled po odredbi Inšpektorata RS za delo, Inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu, da A. A. izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za zasedbo delovnega mesta, na katerem opravlja svoje delo, na njegovo pričanje pa je izvedenec C. C. oprl svoje izvedensko mnenje z dne 3. marca 2016 in ga dopolnil na glavni obravnavi, nato pa je nanj Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah oprlo svojo sodbo z opravilno številko 13/2018, z dne 17. novembra 2020 in Višje sodišče v Celju svojo sodbo z opravilno številko Cp 227/2021, z dne 9. septembra 2021. 5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi 437. člena ZKP v zvezi z 277. členom ZKP tj. v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta, in sicer iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ki ga je tudi citiralo v obrazložitvi. Odločitev sodišča prve stopnje tako temelji na oceni, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.

6. Obdolženec je v pravdni zadevi opr. št. P 13/2018, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, tožil oškodovanca kot tožilca za plačilo odškodnine zaradi pretrpljenega strahu in za duševne bolečine zaradi razžalitve in kršitve osebnostnih pravic. Po zatrjevanjih oškodovanca kot tožilca naj bi ta sodba temeljila na krivi izpovedbi obdolženca. Ta naj bi (potrditvah v obtožnem predlogu), ko je bil v pravdnem postopku zaslišan kot stranka, izpovedoval o svojem zdravstvenem stanju, ki ni imelo podlage v njegovi zdravstveni dokumentaciji in je bilo neresnično, nato pa je na podlagi njegovih zatrjevanj izvedenec C. C. izdelal izvedensko mnenje klinične psihologije, iz katerega izhaja, da je bila obdolžencu (takrat tožniku) uvedena terapija z antidepresivi (leta 1998, leta 2005 ter leta 2008) in da je obdolženec zaradi ravnanj oškodovanca kot tožilca utrpel strah naslednjih intenzivnosti: 31. 5. 2007 nizke stopnje intenzivnosti, 10. 6. 2007 nadpovprečne intenzivnosti, od 13. 6. 2007 do 27. 8. 2007 nadpovprečno visoke, skoraj maksimalne intenzivnosti, do 18. 12. 2007 zniževanje do povprečne intenzivnosti, do 22. 12. 2007 postal precej intenziven, v letih 2008 in obravnavi na sodišču leta 2009 je bil maksimalne stopnje (zaradi preteklih negativnih izkušenj s tožencem), nato je upadel v povprečje, od 8.7.2010 do 8.11.2010 je bil maksimalne stopnje (voden kot ogrožen delavec), v začetku leta 2011 je bil strah povprečne stopnje, v letu 2013 v zvezi z obravnavo na sodišču je bil strah nadpovprečno intenziven in je padal na povprečno intenzivnost, zaradi teh nelagodij pa je bil obdolžencu 11. 9. 2008 uveden antidepresiv Cipralex, kontinuirano do leta 2012 ter od 9. 10. 2013 do začetka leta 2015 in da je pri tožniku prisotna post travmatska stresna motnja. Na podlagi izpovedbe obdolženca v pravdnem postopku in navedenega izvedenskega mnenja je bilo sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 227/2021, obdolžencu A. A. (takrat tožniku) prisojenih 4.000,00 evrov odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v presežku pa zahtevek zavrnjen.

7. Da naj bi navedena sodba temeljila na krivi izpovedbi obdolženca, po mnenju oškodovanca kot tožilca izhaja iz naslednjih dejstev: (1) da obdolženec kljub takemu zdravstvenemu stanju ni bil niti en dan v bolniškem staležu, (2) da obdolženec s svojim zdravstvenim stanjem očitno ni seznanil nadrejenih, saj bi mu ti sicer morali v skladu s takrat veljavnim 85.a členom Zakona o policiji (ZPol) prepovedati nadaljnje delo, ker naj bi jemal antidepresive, (3) da je obdolženec ves čas normalno opravljal svoje delo in tudi uspešno opravil potrebne zdravniške preglede za delo policista in (4) da je uspešno opravil tudi drugi usmerjeni prevenitvni zdravstveni pregled, ki ustreza tveganjem na njegovem delovnem mestu, na katerega ga je napotila Inšpekcija nadzora varnosti pri delu z odločbo z dne 22. 8. 2022. Po navedbah v obtožnem predlogu v primeru, če bi bilo psihofizično stanje obdolženega res takšno, kot ga je opisoval v pravdni zadevi, obdolženec v tistem času ne bi opravljal svojega dela, saj ne bi izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za to delovno mesto in bi težko pretental zdravstveno osebje na zdravniških pregledih, ki jih je tisti čas opravljal. 8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so navedbe oškodovanca kot tožilca v obtožnem predlogu brez kakršnegakoli dokaza ali preverljivega podatka, ki bi potrdil obtožbe na ravni utemeljenega suma in so celo v nasprotju z listinsko dokumentacijo iz pravdnega spisa P 13/2018: (-) ker ni nujno, da je oseba, ki utrpi hud strah in prejema medikamentno terapijo z antidepresivi, ta čas tudi v bolniškem staležu, saj o tem odloča v soglasju z bolnikom osebni zdravnik na podlagi pravil Zakona o zdravstvenem zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Pravilnika obveznega zdravstvenega zavarovanja in glede na do medicinsko dokumentacijo, (-) ker je zdravstveno stanje, o katerem je obdolženec izpovedoval v pravdnem postopku, popolnoma nesporno ugotovil tudi klinični psiholog, o njem pa so izpovedovale tudi priče in sicer takratni komandir PMP Bistrica ob Sotli, Č. Č. in D. D., (-) ker izpovedovanje o hudem strahu ne pomeni nezmožnosti opravljanja dela policista, (-) ker zgolj uživanje določenih zdravil, kot so antidepresivi, ne more biti samo po sebi razlog za preprečitev nastopa dela in (-) ker dejstvo, da so bila obdolžencu predpisana taka zdravila, potrjuje, da je njegovo zdravstveno stanje, kakor je o njem izpovedoval, bilo resnično.

9. S temi razlogi prvostopenjsko sodišče ni preseglo meja materialnega preizkusa obtožnega predloga, kot neutemeljeno navaja pritožnik, niti se ni spuščalo v pretirano presojo verodostojnosti in prepričljivosti posameznih dokazov. Kot je mogoče razumeti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bistvena podlaga odločitve ugotovitev, da so navedbe oškodovanca kot tožilca v obtožnem predlogu brez kakršnegakoli dokaza ali preverljivega podatka, ki bi potrdil obtožbe na ravni utemeljenega suma in so celo v nasprotju z listinsko dokumentacijo iz pravdnega spisa P 13/2018. Takemu stališču pa je pritrditi, saj je iz obtožnega predloga razvidno, da je oškodovanec kot tožilec kot dokaz za svoje trditve predlagal (-) prebiranje sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 13/2018, sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 227/2021, dopisa PU Celje z dne 26. 2. 2021, dopisa GPU, Urada za informatiko in telekomunikacije z dne 19. 3. 2021, dopisa Inšpektorata RS za delo, Inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu z dne 22. 8. 2022, (-) pridobitev celotne kazenske ovadbe in kazenskega spisa SDT RS Kt/16535/2022/SU, v katerem so vse navedene priloge, (-) vpogled v ovadbi priloženo dokumentacijo, (-) zaslišanje obdolženca, (-) zaslišanje subsidiarnega tožilca, (-) pridobitev celotnega spisa Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 13/2018, (-) pridobitev celotnega spisa Okrožnega sodišča v Celju II Kpd 15601/2010, (-) vpogled v vso ovadbi priloženo dokumentacijo, (-) pridobitev IKE in izpiska iz EP za obdolženca ter (-) postavitev izvedenca psihološko - medicinske stroke zaradi ocenitve pravega zdravstvenega stanja obdolženca. Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, vendarle ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje popolnoma v celoti in poglobljeno spustilo v presojo dejanskega stanja in presojalo dokaze glede tega izvedenskega mnenja, s tem pa opravilo celotno, a žal enostransko presto presojo dejanskega stanja in zanemarilo neobstoječo zdravstveno dokumentacijo in kontrolne dokaze v okviru kazenske ovadbe.

10. Glede na take povzetke in prepričljive zaključke sodišča prve stopnje pa pritožnik ne more prepričati pritožbenega sodišča v potrebo po drugačni presoji s povzemanjem celotne vsebine obdolžilnega predloga v pritožbi, niti s pritožbenimi navedbami, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje napačni in preuranjeni, ker "sodišče očitno nima potrebnih izkušenj, da bi videlo onkraj dobro zastavljenega scenarija obdolženca s ciljem pridobiti odškodnino za zdravstveno stanje, ki ni izkazano". Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je obdolženec zoper oškodovanca kot tožilca najprej sprožil kazenske postopke, ki pa so bili neuspešni, ker je sodišče pravnomočno ugotovilo, da oškodovanec kot tožilec ni storil kaznivega dejanja ogrožanja in ogrožajočih kaznivih dejanj na škodo obdolženca, samo po sebi ne pomeni, da naj bi obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedoval. Temu nenazadnje pritrjuje tudi pritožnik, ko sam izpostavlja, da je lahko podano ogrožanje tudi če ne gre za kaznivo dejanje. Vsekakor pa ni mogoče slediti stališču pritožnika, da obdolženec kot šolani dolgoletni policist, izurjen in usposobljen, da se domnevnemu morebitnemu ogrožanju psihično upre, ne more utrpeti takšne škode na svojem zdravstvenem stanju.

11. Nadalje pritožnik poskuša pritožbeno sodišče prepričati, da so zaključki prvostopenjskega sodišča nepravilni, ker preprosto ne gre skupaj to, da po eni strani izvedenec psihologije navaja, da je obdolženec utrpel strah maksimalne, že kar grozljive intenzivnosti, ki pa ni bil takšen, da bi za to potreboval bolniški stalež, niti v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno ustrezno hudo oziroma nobeno ogrožanje, obdolženec pa niti v času post travmatske stresne motnje v smislu visoke anksioznosti ni bil niti en dan v bolniškem staležu, ni opravil niti ene terapije, namenjene zdravljenju in je vselej uspešno opravil vse vsakoletne psihofizične testa. S takimi navedbami in pritožbenim pojasnjevanjem narave zdravil Lexaurin in Cipralex, namenom njihove uporabe, njihovimi učinki, pojasnili o tem, kaj pomeni post travmatska stresna motnja ter kako se zdravi, pritožnik zgolj podaja svoje videnje stvari in oceno dokazov ter tega, kako bi moralo vodstvo policije (po njegovem) v tistem času ukrepati, če bi bilo zdravstveno stanje obdolženca takšno, kot je o njem izpovedoval v pravdnem postopku, kar pa ne odpravlja bistvene pomanjkljivosti obtožnega predloga tj. da oškodovanec kot tožilec v obtožnem predlogu ni predložil nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal, da je (ob upoštevanju v pravdnem postopku izvedenih dokazov) verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedoval, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici. Tudi v obtožnem predlogu je namreč oškodovanec kot tožilec podal zgolj svoje videnje stvari in svojo interpretacijo dejanj in dokazov ter razen dokazov, ki dokazujejo ravno nasprotno od tega kar trdi in izhajajo iz samega pravdnega postopka, predlagal le pridobitev dodatnega mnenja izvedenca klinične psihologije, kar pa ne zadošča za to, da bi sodišče sprejelo zaključek, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

12. Na pravilnost izpodbijane odločitve pa ne vpliva niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je sodišče o obtožnem predlogu odločalo nesorazmerno dolgo (od 22. 12. 2022 do 15. 5. 2024), kar je povsem nedopustno in pomeni kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Tudi morebitna potrditev takemu očitku, ki pa mora biti sprejeta na podlagi poglobljene analize številnih dejavnikov, saj tudi pritožnik sam poudarja, da je pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja treba upoštevati, da je razumen rok relativna doba in je odvisen od okoliščin vsakega konkretnega primera, ne more privesti do zaključka, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na trditve in obtoženemu predlogu priložene dokaze ni izkazan utemeljen sum.

13. Glede na vse navedeno, ko je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga utemeljena, je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep izdan utemeljeno in zakonito, in ker ob tem tudi niso izkazane tiste kršitve, na katere v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.