Jedro

Ključne so ugotovitve, da je tožeča stranka nadurno delo opravljala zaradi pravočasne dobave naročenega blaga kupcem, da je toženo stranko pravočasno opozorila na število opravljenih nadur ter da je bila tožena stranka tudi seznanjena, da je bil obseg dela tak, da ga ni bilo mogoče opraviti v polnem delovnem času. Četudi nadurno delo ni odrejeno skladno z določili ZDR-1, to ne vpliva na upravičenost delavca do plačila, v kolikor je nadurno delo, sploh ob vednosti delodajalca, dejansko opravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka je dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 1.529,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 1.077,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2019 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.529,70 EUR za 18. 2. 2019 in od zneska 1.077,12 EUR za obdobje od 8. 1. 2019 do vključno 6. 3. 2019. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni stroške postopka v višini 448,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke in na podlagi vpogleda izpisa delovnega časa zaključilo, da je imela tožeča stranka na dan 6. 12. 2018 opravljenih 169 ur 58 minut in 42 sekund nadur. Izpisa delovnega časa ne gre enačiti z opravljenimi nadurami, še posebej, ker je tožeča stranka na delo prihajala pred začetkom delovnega časa in iz službe odhajala pred zaključkom dnevnega delovnega časa, ob 16. uri. Na podlagi 144. člena ZDR nadurno delo lahko predstavlja le delo v taksativno določenih primerih, kar presega v pogodbi o zaposlitvi določen polni delovni čas. Tožena stranka tožeči stranki ni odredila nadurnega dela in je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času. Nadurno delo mora delodajalec odrediti pisno in v izjemnih primerih ustno, vendar se sodišče z odreditvijo, torej kdo in kdaj je tožeči stranki nadurno delo odrejal, sploh ni ukvarjalo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Verjelo je tožeči stranki, da je opravljala nadurno delo zaradi prevelikega obsega dela, kar ne gre enačiti z zakonsko dikcijo izjemoma povečanega obsega dela in prekratkih rokov za izpolnitev. Tožeča stranka je izpovedala, da je delo, ki ga je opravljala, znal opravljati še en sodelavec. Sodišče je napačno izračunalo plačilo za nadurno delo v višini 1.529,70 EUR. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe ne vsebuje navedbe, ali gre za plačilo bruto ali neto in kot tak nasprotuje obrazložitvi sodbe, v kateri sodišče zaključuje, da gre za bruto znesek. Zakonsko obveznost tožene stranke, da od prisojenega zneska obračuna in izplača davke in prispevke ter izplača neto znesek, je sodišče neutemeljeno obšlo s sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča, katerih predmet ni bilo plačilo za nadurno delo. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo glede dolžine tožeči stranki pripadajočega dopusta, ko je zaključilo, da ji je v letu 2018 pripadalo 41 dni dopusta, da je v letu 2018 porabila 22 dni, 19 dni pa ne. ZDR-1 v 162. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj 2 tedna dopusta, preostanek se lahko v dogovoru z delodajalcem izrabi do 30. 6. naslednjega leta. Tožeča stranka je sama navajala, da je v letu 2018 izrabila 22 dni letnega dopusta, torej 3 dni prenesenega iz leta 2017, ki ga je koristila do 30. 6., in sicer 30. 4. 2018, 3. 5. in 4. 5. 2018, preostanek letnega dopusta za leto 2017 pa ji je propadel. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo znesek za 1 dan letnega dopusta v višini 59,84 EUR bruto, saj dejansko iz obračuna plače za mesec avgust 2018 izhaja za 1 dan letnega dopusta znesek v višini 52,17 EUR. Plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ne vsebuje navedbe, ali gre za plačilo bruto ali neto zneska in kot tak nasprotuje obrazložitvi v sodbi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Prav tako pa je sodišče napačno uporabilo določila 154. člena ZPP glede stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je tožena stranka v večjem delu pritožbe navajala nova dejstva, predvsem pa zanje ni predložila nobenega dokaza. Odgovor na tožbo je bil povsem neobrazložen. Na vsebino tožbe oziroma tožbeni zahtevek se nanaša le prvi odstavek odgovora na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo potrdi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo za nadurno delo v višini 1.529,70 EUR. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke in izpisu delovnega časa ter napačno zaključilo, da je imela tožeča stranka na dan 6. 12. 2018 opravljenih 169 ur 58 minut in 42 sekund nadur. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpis opravljenih ur. Gre za izpis iz sistema za registracijo delovnega časa, ki se beleži na zahtevo tožene stranke in prikazuje realno število opravljenih ur. Navedbe tožene stranke o tem, da izpis opravljenih ur ne kaže števila opravljenih ur, ker bi naj tožeča stranka na delo hodila pred začetkom delovnega časa in odhajala pred zaključkom delovnega časa, niso utemeljene. Tožeča stranka je izpovedala, da se je registrirala, ko je prišla v službo, da je takoj za registracijo šla delat, ko je z delom zaključila pa nemudoma registrirala odhod z delovnega mesta in odšla domov. Delo je moralo biti opravljeno ne glede na to, če je delovni čas že potekel, zato je delo opravljala tudi preko delovnega časa. Sodišče prve stopnje je torej verjelo tožeči stranki, da je opravljala nadurno delo zaradi prevelikega obsega dela in prekratkih rokov za izpolnitev naročil. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo to, da tožena stranka ni podala nobene razumne in stvarne obrazlage, zaradi katere bi tožeča stranka ostala na delu toliko časa po koncu siceršnjega njenega delovnika. Tega ne spremenijo pritožbene trditve tožene stranke, da tožeči stranki nadurnega dela ni naložila, še posebej ne pisno, ter da je bil delovni čas tožeče stranke od 8. do 16. ure ter da je v pogodbi o zaposlitvi bil dogovorjen delovni čas 40 ur tedensko. Ključne so ugotovitve, da je tožeča stranka nadurno delo opravljala zaradi pravočasne dobave naročenega blaga kupcem ter je toženo stranko pravočasno opozorila na število opravljenih nadur ter je bila tožena stranka tudi seznanjena, da je bil obseg dela tak, da ga ni bilo mogoče opraviti v polnem delovnem času. Četudi nadurno delo ni odrejeno skladno z določili ZDR-1 to ne vpliva na upravičenost delavca do plačila, v kolikor je nadurno delo, sploh ob vednosti delodajalca, dejansko opravil. Ker torej tožena stranka ni argumentirano prerekala trditev tožeče stranke, da je nadurno delo opravila, niti ni predložila dokazov, s katerimi bi izpodbijala dokaze tožeče stranke, medtem ko je tožeča stranka prepričljivo izpovedala, da je bil obseg dela tak, da ga ni bilo mogoče opraviti v polnem delovnem času, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam in dokazom tožeče stranke ter zahtevku iz naslova opravljenega nadurnega dela ugodilo, pri čemer je pravilno uporabilo pravno podlago iz 44. člena ter 126. do 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo plačilo za nadurno delo v višini 1.529,70 EUR. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju neprerekano zatrjevane višine plače tožeče stranke (1.200,00 EUR) ter višine urne postavke ob povprečni mesečni delovni obveznosti 174 ur (6,90 EUR) pravilno ugotovilo, da za opravljeno uro dela preko polnega delovnega časa urna postavka znaša 9,00 EUR.

9. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožeči stranki za leto 2018 pripadalo 41 dni dopusta, pri čemer je leta 2018 porabila 22 dni dopusta, 19 dni pa ni mogla izkoristiti. Pravilno tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z dodeljenim dopustom za leto 2018 in koriščenjem dopusta za leto 2018, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker da iz izreka sodbe glede plačila nadurnega dela ni razvidno, ali gre za bruto ali neto plačilo. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju izreka ustrezno upoštevalo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri se izreki več ne glasijo na zneske v neto višini, prav tako pa v izreku ni več zajeta odločitev o davkih in prispevkih. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 16. točki obrazložitve sodbe, so zneski, ki so naloženi toženi stranki v plačilo, v bruto višini, četudi se izrek ne glasi tako. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo tudi druge razloge za takšno oblikovanje izreka, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje.

11. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev glede stroškov postopka, glede česar pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 154. člena ZPP.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).