Jedro

Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti le s sklicevanjem na vzpostavljen formalni sistem varnosti pri delu, če je njegova dejanska organizacija delovnega procesa neskladna z varnostnimi pravili in ne zagotavlja delavcem varnega poteka dela.

Način dela, pri katerem je prišlo do poškodbe, je bil ustaljen in organizacijsko pogojen, zato ravnanje delavca ne predstavlja samostojnega odstopanja od varnostnih pravil, temveč izvrševanje dela na način, kot se je dejansko izvajal pri toženki.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka v roku 15 dni tožniku plačati 21.917,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2023 do plačila (1. točka izreka). Toženka mora tožniku v istem roku povrniti tudi 745,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožuje toženka s predlogom, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Na pritožbo odgovarja tožnik in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - kot nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja1 s tožbo v tem sporu od toženke (delodajalca) zahteva povrnitev 21.917,57 EUR stroškov zdravljenja in nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ki jih je plačal za svojega zavarovanca in delavca toženke A. A., ki se je poškodoval pri opravljanju dela. Podlaga regresnega zahtevka je prvi odstavek 87. člena ZZVZZ, po katerem ima ZZZS pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu.

6.Ni sporno, da se je delavec toženke A. A. 15. 6. 2021 poškodoval pri nameščanju vzmetne pritrditve Pandrol za pritrditev tirnice na betonski prag, pri čemur mu je namenski stroj za pritrjevanje vzmeti (v nadaljevanju: stroj) ob potegu poškodoval mezinec in sredinec na desni roki.

7.Delo s strojem pri toženki je po ugotovitvah sodišče prve stopnje, oprtih na raziskavo poškodbe pri delu pooblaščenega strokovnega delavca toženke za varnost pri delu B. B. z dne 18. 6. 2021 (priloga A30), potekalo tako, da je stroju pri delu moral vedno pomagati sodelavec z držanjem vzmeti, oziroma kot je izpovedal poškodovani delavec A. A., je moral vedno pritiskati vzmet z roko, nihče mu ni pokazal drugače, saj se je vedno tako delalo, nikoli ni bilo drugačnega načina, tudi niso imeli nobenega drugega pripomočka za vstavljanje vzmeti, delo je vedno potekalo z roko, drugače ni šlo.

8.Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenca za varstvo pri delu C. C., ki je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2005 pojasnil, da je bil stroj sicer varen za delo, vendar delo z njim ni potekalo v skladu z navodili proizvajalca, ki posebej predpisujejo, da se gibljivih delov stroja ne sme dotikati z orodjem niti s prosto roko. V konkretnem primeru se je delavec, ko je z roko posegal v nevarno območje hidravličnega cilindra, nedvomno izpostavljal nevarnosti za poškodbo. Sodišče prve stopnje je nadalje sprejelo ugotovitve izvedenca, da toženka za delo s strojem ni imela izdelanih posebnih navodil, kot zahtevajo predpisu, delavci pa niso upoštevali niti osnovnih zahtev proizvajalca stroja. Tudi odgovorna oseba toženke za varnost pri delu B. B. ni poznal navodil proizvajalca oziroma pravilnega načina dela s strojem, saj je v raziskavi poškodbe pri delu zapisal da je "pomanjkljivost", da mora stroju pri delu vedno pomagati sodelavec z držanjem vzmeti. Izvedenec je še pojasnil, da bi za zagotovitev varnosti toženka morala delo organizirati tako, da bi delavcem odredila, da je potrebno vzmeti v izvrtino nosilca na pragu in tirnici vstaviti pred strojem, za kar bi potrebovali zgolj kladivo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka grobo kršila določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, samoprispevek delavca pa je izključilo.

9.Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do kontradiktornega postopka, bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave in (posledično) nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem strokovnega delavca toženke za varnost pri delu D. D. (očitno mišljeno B. B.) in delovodje E. E., prav tako pa ni zaslišalo izvedenca.

10.Pritožnica trdi, da bi izpoved prič D. D. (pravilno B. B.) in E. E. razjasnila dejanske okoliščine glede sistemske organizacije nadzora, dejanskega izvajanja nadzora na delovišču, izvedbe opozoril, načina komuniciranja varnostnih navodil, usposabljanja delavcev in organizacije dela. Višje sodišče ugotavlja, da je toženka zaslišanje D. D. (pravilno B. B.) najprej predlagala zato, da bi potrdil, da uporaba prijemalk za držanje vzmeti ni ustrezna rešitev v skladu z veljavnimi varnostnimi predpisi in navodili proizvajalca delovne opreme ter da uvedba prijemalk ne bi prispevala k večji varnosti pri delu, temveč bi celo povečala tveganje za nastanek poškodb. Ta dokazni predlog se ne nanaša na odločilno dejstvo te zadeve, saj se toženki ne očita, da bi se tveganju za poškodbe delavcev izognila, če bi delavci ob stroju vzmeti držali s prijemalkami (to možnost je kot neprimerno izvedenec izrecno zavrnil), temveč da bi morala delavcem odrediti vstavljanje vzmeti v izvrtino nosilca na pragu in tirnici pred strojem, za kar bi delavci potrebovali zgolj kladivo.

11.Toženka je v nadaljevanju postopka navedla, da so bili vsi delavci ustrezno usposobljeni za varno opravljanje dela, usposabljanja so zajemala tako teoretično kot praktično znanje, vključno z natančnimi navodili o uporabi delovne opreme in nevarnostih, povezanih z delovnimi procesi. Pri vsakokratnih usposabljanjih in varnostnih navodilih so bili delavci poučeni, da se gibljivih delov stroja ne smejo dotikati s pripomočkom, roko ali drugim delom telesa. Tožena je izvajala vse potrebne ukrepe vključno z oceno tveganja, izobraževanjem delavcev o varnosti pri delu, zagotavljanjem osebne varovalne opreme in periodičnimi varnostnimi pregledi zaposlenih, delavci pa so bili s strani delovodje (E. E.) in strokovnega delavca toženke za varstvo pri delu (B. B.) seznanjeni s prepovedjo poseganja v nevarno območje stroja za pritrjevanje vzmetne pritrditve, na kar naj bi E. E. in B. B. delavce redno opozarjala. V zvezi z navedenim je toženka predlagala njuno zaslišanje.

12.Glede na povzeto višje sodišče ugotavlja, da dokazna predloga za zaslišanje prič E. E. in B. B. nista bila podana za ugotavljanje dejanskega načina dela s strojem pri toženki, ampak za razjasnjevanje okoliščin glede obstoja sistema formalnih varnostnih aktov, usposabljanj in opozoril, kar pa toženke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v okoliščinah konkretne zadeve ne ekskulpira. Dokazna predloga se tako nanašata na dejstva, ki za presojo odgovornosti toženke niso odločilna, toženka pa v pritožbi niti ne pojasni, kako bi zaslišanje navedenih prič vplivalo na pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje s tem, ko prič ni zaslišalo, zato ni zagrešilo kršitve toženkine pravice do izjave in s tem povezanih preostalih kršitev, ki jih očita pritožnica.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca. Pritožnica sicer pravilno povzema stališče (ustavno) sodne prakse, da je zaslišanje izvedenca potrebno, kadar imajo stranke na pisno izvedensko mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o popolnosti ali strokovnosti mnenja, vendar pa ne uspe prepričati višjega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za takšen primer.

14.Toženka je na izvedensko mnenje sicer podala pripombe (list. št. 95-97), ki pa niso vzbudile dvoma v pisno izvedensko mnenje, saj je to jasno, popolno in brez notranjih nasprotij. Okoliščina, da izvedenec ni opravil ogleda na kraju samem, ne pomeni, da je mnenje nepopolno, saj je izvedenec ustrezno pojasnil, da je že na spletnih straneh našel vse potrebne podatke o uporabljenih vzmeteh Pandrol in stroju Geismar, tip AP 21, model T2, vključno s video posnetkom proizvajalca stroja, ki prikazuje pravilen način dela z njim, prav tako je izvedenec vpogledal v navodila proizvajalca za delo s strojem (priloga A36) in se do njih opredelil. Toženka v pripombah na izvedensko mnenje ni navedla okoliščin, ki bi posebej utemeljevale izvedbo ogleda (na primer, da konkretni stroj, ki so ga uporabljali pri toženki, ni bil tipski), ampak je le pavšalno vztrajala na nujnosti oprave ogleda, s čimer pa ne more uspeti.

15.Pritožnica neutemeljeno očita, da izvedenec ni preveril konkretnega poteka delovnega procesa, ni analiziral konkretnih delovnih pogojev ter ni upošteval zatrjevanj toženke glede obstoječega sistema usposabljanja, nadzora in vsebine varnostnih navodil. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Naloga izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča je bila torej podaja odgovorov (le) na strokovna vprašanja glede dela z namenskim strojem za pritrjevanje vzmeti opredeljenega proizvajalca, modela in tipa, zlasti kakšen bi bil pravilen in varen način dela z njim, da bi se ustrezno obvladovala tveganja nastanka poškodb delavcev, ne pa ugotavljanje dejstev glede dejanskega načina opravljanja dela s tem strojem pri toženki, saj to ne spada v domeno izvedenca, ampak je pridržano sodišču. Dokaz z zaslišanjem izvedenca torej za dokazovanje konkretnega poteka delovnega procesa in delovnih pogojev pri toženki, vključno z zatrjevanim sistemom usposabljanja, nadzora in varnostnih navodil, ni primeren dokaz.

16.Kako je pri toženki potekalo delo s strojem, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi raziskave poškodbe pri delu z dne 18. 6. 2021 (priloga A30) in izpovedbe poškodovanega delavca A. A. V raziskavi konkretne poškodbe delavca A. A. je pooblaščeni strokovni delavec toženke za varnost pri delu B. B. v rubriki "raziskava vzrokov poškodbe" zapisal, da je pomanjkljivo, da mora pri stroju vedno pomagati sodelavec z držanjem vzmeti, v rubriki "ugotovitve o poškodbi pri delu" pa kot nepravilnost navedel dejstvo, da delavec, ki namešča oz. pomaga držati vzmet, hkrati posega z roko v nevarno območje stroja med obratovanjem (in dodal, da je to z vidika varnosti pri delu prepovedano). V rubriki "potrebni ukrepi, da se podobna poškodba ne bi ponovila", je B. B. navedel, da se je pred leti pri takem delu že poškodoval delavec, zato so poskusno nabavili prijemalke, s katerimi bi delavec varno držal vzmet, preden ga strojnik s hidravličnim strojem dokončno namesti v ležišče,4 vendar pa vodje progovnih del takrat prijemalk niso pohvalili oz. sprejeli, tako da se poškodbe ponavljajo (kar je B. B. označil za nesprejemljivo). Zaslišani delavec A. A. je izpovedal, da je moral vedno pritiskati vzmet z roko in da mu nihče ni pokazal drugače, saj se je vedno tako delalo. Pojasnil je, delavci niso imeli nobenega drugega pripomočka za vstavljanje vzmeti, delo je vedno potekalo z roko, drugače ni šlo.

17.Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje dokaze presojalo enostransko, pritožba pa tudi ne izkaže, da bi bila dokazna ocena nelogična ali v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Navedena dokaza namreč skladno ponujata ključno dejansko ugotovitev, da je bil pri toženki ustaljen način dela tak, da so delavci pri nameščanju vzmeti z roko posegali v nevarno območje stroja. Tega odločilnega dejstva, da je delo s strojem pri toženki redno potekalo na opisan način, pritožba ne izpodbija. Dokazni postopek je nadalje pokazal, da je toženka pri takšnem načinu dela vztrajala kljub temu, da je v preteklosti v enakih okoliščinah, ko so torej delavci držali vzmet z roko ob dokončnem nameščanju s hidravličnim strojem v ležišče, že prišlo do delovne nesreče in poškodbe delavca toženke.

18.Podlaga regresnega zahtevka je podana, kadar je poškodba delavca posledica opustitve ustreznih ukrepov varstva pri delu (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ). Pritožbeno sklicevanje na to, da je toženka sprejela izjavo o varnosti in oceno tveganja, redno izvajala usposabljanja delavcev, zagotovila osebno varovalno opremo, periodične zdravstvene preglede in sistematična opozorila na konkretne nevarnosti pri delu s strojem, zato ne izključuje njene odgovornosti. Delodajalec se namreč ne more razbremeniti odgovornosti le s sklicevanjem na vzpostavljen formalni sistem varnosti pri delu, če je njegova dejanska organizacija delovnega procesa neskladna z varnostnimi pravili in ne zagotavlja delavcem varnega poteka dela.

19.Ker je odgovornost toženke v tej zadevi utemeljena na nepravilni organizaciji samega dela s strojem (to ni potekalo skladno z navodili proizvajalca, delavci pa so bili sistematično izpostavljeni nevarnosti poseganja v gibljive dele stroja oziroma nevarno območje hidravličnega cilindra), in ne na odsotnosti nadzora delodajalca nad delavci, pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje od delodajalca zahtevalo absolutni (stalni, fizični) nadzor nad delavci, nima podlage v razlogih sodbe. Izpodbijana sodba tudi ne temelji na stališču, da naj bi bila za varno izvedbo dela potrebna fizična prisotnost drugega delavca zato, da se prepreči poseg v nevarno območje, zato ni jasno, kam pritožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami sploh cilja. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo izvedencu, da bi morala toženka za zagotovitev varnosti delo organizirati tako, da bi delavcem odredila, da vzmeti v izvrtino nosilca na pragu in tirnici vstavijo pred strojem, za kar bi delavci potrebovali zgolj kladivo.

20.Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podlage za ugotovitev soprispevka oškodovanca (delavca). Pravilnega zaključka o odsotnosti samovoljne delavca ne more omajati pritožbena navedba, da je A. A. sporno delo opravljal že več let in naj bi bil z njim dobro seznanjen. Način dela, pri katerem je prišlo do poškodbe, je bil namreč ustaljen in organizacijsko pogojen, zato ravnanje delavca ne predstavlja samostojnega odstopanja od varnostnih pravil, temveč izvrševanje dela na način, kot se je dejansko izvajal pri toženki. To izhaja ne le iz izpovedbe A. A., na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (vedno se je tako delalo, ni bilo drugačnega načina)

21.), ampak tudi iz raziskave poškodbe pri delu, ki utemeljuje ugotovitev, da je moral pri stroju vedno pomagati sodelavec z držanjem vzmeti, in da je toženka pri takšni organizaciji dela vztrajala kljub temu, da je v preteklosti že prišlo do poškodb njenih delavcev.

22.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso bile utemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Tretji odstavek 12. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ.

2Prva pripravljalni vloga toženke z dne 13. 9. 2024 (list. št. 28-30).

3Druga pripravljalna vloga toženke z dne 25. 10. 2024 (list. št. 37-39) in pripombe na izvedensko mnenje z dne 31. 3. 2025 (list. št. 95-97).

4Ta ukrep je izvedenec sicer ovrgel kot neprimeren za zagotavljanje varnega dela s strojem.