Jedro

Za razliko od tožnika, tožena stranka v zvezi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom ni podala posebnih dokaznih predlogov, četudi uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni zgolj pravno vprašanje. Predvsem pa iz pritožbenih navedb napačno izhaja, kot da je odločitev o tem vprašanju zgolj v domeni predstojnika (tožena stranka npr. njegovega zaslišanja ni predlagala) oziroma v pristojnosti delodajalca - kot da ne bi bil možen niti sodni preizkus takšne odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklep tožene stranke z dne 5. 8. 2016, s katerim je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 7. 9. 2016, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper ta sklep, nezakonita in se razveljavita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati in vrniti na delo na delovno mesto policist, ga za obdobje od 18. 11. 2016 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v tem obdobju delal, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto zneske, zmanjšane za neto znesek 673,95 EUR v obdobju od 18. 11. 2016 do 17. 11. 2017, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 1.091,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka izpolnitve do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da sodišče ni zadosti raziskalo dejanskega stanja. Navedlo je, da videoposnetek ne odraža jasne slike trenutkov, zlasti ne trenutka, ko sta tožnik in A.A. padla po tleh in tudi ne, kako je bil A.A. obrnjen ob padcu na tla ter ob naslednjih trenutkih po tem dejanju. Če sodišče iz posnetka ni moglo zagotovo ugotoviti poteka dogodkov od takrat, ko je A.A. sedel v svojem vozilu, do trenutka, ko se je nahajal na tleh, bi moralo priti do zaključka, da je dogodek potekal na način, kot ga je prvotno opisal A.A. (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe). Kasneje na sodišču je izjavo spremenil, sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo prvotni izjavi. Tudi ni dalo teže izpovedi priče B.B., ki je v svoji enoti zadolžen za teoretična predavanja s tega področja, da bi tožnik lahko A.A. izvlekel iz vozila z judo prijemom. Sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj je verjelo C.C., da je bil A.A. že predhodno poškodovan po obrazu, ne pa A.A., ki je to zanikal, četudi je potrdil, da je bil na poroki poškodovan. Izjava A.A. iz policijskega postopka se glede zadobljenih poškodb razlikuje od njegove izpovedi na sodišču, pa tudi od izpovedi C.C. Ko je sodišče navedlo, da bi bilo mogoče tožniku izreči milejšo sankcijo, ni upoštevalo, da je bil tožnik policist, da zanj veljajo strožja merila. Tožena stranka ima do nasilja ničelno toleranco, ne glede na to, da je bil tožnik v civilu. Temu, da je bil tožnik policist, je sodišče dalo premajhno težo. Pritožba poudarja temeljne naloge policije. Tožnik je izvajal nezakonita ravnanja, namesto, da bi jih odkrival in preprečeval. Narava dela je tista okoliščina, zaradi katere ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil kot policist z več kot 25-letnim stažem seznanjen s pravili svoje službe. Ne drži, da ni izpolnil objektivnih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, saj bi bilo treba upoštevati opis dogodka ob podaji kazenske ovadbe. Sodišče je napačno ugotovilo, da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, ter da tožnikovo ravnanje ni bilo naklepno, saj se je tožnik za A.A. namenoma zapeljal na bencinski servis. Sodišče napačno zaključi, da kršitve niso bile takšne, da bi opravičevale izredno odpoved. Odločitev o tem, ali je zaposleni storil dejanje, ki je za delodajalca tako hudo, da z njim ni več mogoče več nadaljevati delovnega razmerja, ni in ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih pri delodajalcu, ampak je bistvena odločitev predstojnika. Tako izhaja iz sodbe Pdp 1445/2004 in nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS. Na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagal v času odpovedi, je generalni direktor policije zakonito odločil, da so podani razlogi za izredno odpoved in da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Delo policista je takšno, da zahteva posebno zaupanje delodajalca v zakonitost in moralnost ravnanj policista, ne samo v službenem, temveč tudi v zasebnem življenju. Tožena stranka je v svojih vlogah pojasnila, da ravnanje tožnika vpliva na razmerje med njim in toženo stranko, na ugled policije v javnosti. Zato ne drži, da ravnanja tožnika niso kršitev, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno. Ker je odločitev o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pridržana predstojniku, ne ostalim delavcem v policiji, je najmanj preuranjena tudi odločitev o reintegraciji. Pri odločanju o sodni razvezi je treba ugotoviti, ali je bilo glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče, pogodbo o zaposlitvi pa razveže, če je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Pri tem mora sodišče upoštevati interese obeh strank ter specifičnosti (okoliščine) primera oz. dela. Sodišče je ignoriralo argumente tožene stranke, ki izkazujejo objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Ker se ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, tj. kako predstojnik tožene stranke ocenjuje nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, ampak je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, je odločitev o reintegraciji napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi (sklep z dne 5. 8. 2016 ter z dne 7. 9. 2016), podane po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Odpoved se nanaša na incident (prerivanje, pretep z A.A.)1 v jutranjih urah dne 2. 7. 2016, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik, sploh ker gre za policista, sicer je kršil obveznosti, povezane z delovnim razmerjem, da pa ni šlo za hujšo kršitev, da tožnik ni ravnal naklepno, ampak hudo malomarno, ter da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. 7. To pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podan odpovedni razlog ne po 1., ne po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Čeprav je že v tem podlaga za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je razlogovalo tudi o tem, da ni izpolnjen niti nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, kar praviloma pride v poštev šele v posledici ugotovitve, da odpovedni razlog obstoji. Ugotovilo je tudi, da ni razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, zato je ugodilo zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na reintegracijo.

8. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno poudarilo, da je izredna odpoved najstrožja sankcija za kršitve iz delovnega razmerja, saj pomeni takojšnje prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar naj bi se uporabila le kot skrajni ukrep, ob najhujših kršitvah delovnih obveznosti. Zato je razlogovalo tudi o tem, da bi bilo tožniku zaradi ugotovljene kršitve možno izreči milejšo sankcijo, npr. disciplinsko ali pa mu podati pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi iz krivdnega razloga v primeru ponovnih kršitev.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo dejanskega stanja, pri čemer pa iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka niti ne uveljavlja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da bi morala dokazna ocena sodišča prve stopnje temeljiti predvsem na izjavi A.A., kot jo je neposredno po dogodku podal na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 2. 7. 2016, in ki je bila pravzaprav ključni dokaz, na katerega je tožena stranka oprla izredno odpoved. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je navedeni, zaslišan kot priča, v sodnem postopku izpovedal drugače - da je sporni konflikt s tožnikom omilil, predvsem pa ni potrdil, da bi ga tožnik potegnil iz avta, podrl na tla in ga pretepel, da bi zadobil telesne poškodbe, kot jih je opisal pri podaji kazenske ovadbe, pač pa iz njegove izpovedi izhaja, da je šlo za prerivanje, v katerem sta s tožnikom hkrati padla na tla, ob tem mu je iz nosa pritekla kri, udaril se je po ustnici ter zadobil modrice, a ne od udarcev tožnika.

10. Na podlagi takšne izpovedi ključne priče, izpovedi tožnika (ki je očitano zanikal, predvsem pa poudarjal, da je želel zgolj preprečiti nadaljnjo nevarno vožnjo vinjenemu vozniku, ki je bil v zvezi s tem spoznan in kaznovan za prekršek), priče D.D. (ki je bil tožnikov sopotnik, sicer pa sodelavec, s katerim sta bila skupaj na poti v službo in sta zato, ker sta zaznala nevarno vožnjo A.A., zaradi katere je bil tožnikov avto tudi poškodovan, sprva klicala na pomoč patruljo na 113, ki ni prišla) ter priče E.E. (ki je bil sopotnik v avtu D.D. in prav tako ni potrdil očitanega iz odpovedi), sodišče prve stopnje ni moglo slediti vsebini omenjenega zapisnika z dne 2. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni upoštevalo še okoliščino, da je bil A.A. že pred spornim dogodkom (v noči 18. 6. 2016 na 19. 6. 2016) udeležen v enem drugem pretepu na poroki, na kateri je bil prisoten tudi priča C.C., ki je izpovedal o možnosti, da je tožnik že takrat zadobil poškodbe, ne pa spornega dne.

11. Pritožba povzema ugotovitev sodišča prve stopnje, da videoposnetek spornega dogodka ne odraža jasne slike posameznih trenutkov, zlasti ne ključnega trenutka, ko sta tožnik in A.A. padla po tleh in tudi ne, kako je bil A.A. obrnjen ob padcu na tla ter ob naslednjih trenutkih po tem dejanju. Pritožba torej pravilnosti te ugotovitve niti ne izpodbija, pač pa tudi s tem v zvezi napotuje na upoštevanje vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe - češ, da bi moralo sodišče, če iz posnetka ni moglo zagotovo ugotoviti poteka dogodkov, slediti opisu dogodka, kot ga je prvotno podal A.A. v policijskem postopku. A kot že nakazano, sodišče prve stopnje glede na vse ostale izvedene dokaze, pri svoji odločitvi ni moglo izhajati zgolj iz zapisnika o sprejemu ovadbe. Upoštevati pa je v zvezi s tem tudi dejstvo, da je A.A. obtožni predlog za pregon kaznivega dejanja naknadno umaknil. 12. Glede na to, da iz izpovedi obeh udeležencev (tožnik in A.A.) ter iz izpovedi obeh zraven prisotnih (D.D. in E.E.) ne izhaja, da bi tožnik A.A. na silo potegnil ven iz avta (s tem da je slednji težak 95 kg in visok 189 cm, tožnik pa je šel spornega dne v službo po dalj časa trajajočem bolniškem staležu zaradi operacije na hrbtenici), ni mogoče slediti pritožbeni navedbi o pomembnosti izpovedi priče B.B. Ta je izpovedal o tem, da bi tožnik A.A. lahko izvlekel iz vozila z nekakšnim judo prijemom. Četudi naj bi bila ta priča v svoji enoti zadolžena za teoretična predavanja s tega področja, pa njena ocena o možnosti takšnega prijema ne more imeti večjega pomena kot skladne izpovedi, iz katerih izhaja, da tožnik tega ni storil. Tožena stranka je v podkrepitev teh svojih navedb pritožbi priložila izpisek iz priročnika Postopki v cestnem prometu z vidika varnosti, ki se nanaša na prijeme, ki jih uporabi ena oseba, da izvleče osebo iz vozila, kar pa je neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 339. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik policist, četudi je izpostavilo, da je bil v civilu, ne v uniformi, tako da prisotni na bencinski postaji niti niso vedeli, da je v incident vpleten policist. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je šlo za policista in kaj so naloge policije. Ravno zato, ker je šlo za policista, je sodišče prve stopnje, čeprav ni ugotovilo ključnih očitkov iz odpovedi in čeprav kršitve niso bile storjene v službenem času, presodilo, da je tožnik vendarle kršil obveznosti, povezane z delovnim razmerjem. Sodišče prve stopnje v ugotovljenih dejstvih pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imelo podlage za ugotovitev hujše kršitve delovnih obveznosti. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, ki pravzaprav edina določno izpodbija zaključek sodišča o tem, da ni šlo za hujšo kršitev, in sicer s tem, da je že sama narava dela policista tista zaradi katere ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je očitno upoštevalo ravno posebno naravo dela policista ter naloge policije, ko je v zvezi s tožnikovim vedenjem ugotovilo kršitev delovne obveznosti, ni pa mogoče zavzeti stališče, da je že sama narava dela v policiji tista ključna okoliščina, ki bi nalagala, da je potrebno vsako kršitev kvalificirati kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

14. Glede na izvedene dokaze, ki niso potrdili zadobljenih poškodb s strani tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnikova kršitev nima znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje), tako da pravilno ni ugotovilo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala naklep. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da ni imel namena stepsti se z A.A., pač pa zgolj preprečiti mu nadaljnjo vožnjo. Vseeno pa je ugotovilo tožnikovo hudo malomarnost, da se je sploh zapletel v takšen konflikt. A že s tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožnikovem primeru ni šlo za hujšo kršitev delovne obveznosti, ne more biti podan eden od elementov odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato razlogovanje o krivdi niti ni potrebno. Pritožba sicer vztraja, da je bilo tožnikovo ravnanje naklepno, ker naj bi namenoma zapeljal na bencinski servis, ker je tam zagledal avto A.A., vendar pa namenoma zapeljati proti bencinskemu servisu oziroma A.A. še ne pomeni naklepne kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.

16. V zvezi z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-12 je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožnika, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki 26 let, da ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je visoko izobražen, da je sindikalni zaupnik, da ga je nadrejeni B.B. ocenil kot dobrega policista in sodelavca, da ni pokvarjen ali nesramen, da je policijsko pismen, da je kot izkušen policist kdaj opazil določene nelogičnosti pri delu policistov in na te tudi opozarjal, ter da je bil brez svoje krivde, zaradi bolezni, veliko odsoten z dela. Tožena stranka tem ugotovitvam ne nasprotuje. V pritožbi obširno navaja, zakaj ni možno nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom, v postopku na prvi stopnji pa se je v zvezi s tem pavšalno sklicevala le na izgubo zaupanja. Za razliko od tožnika, v zvezi s tem vprašanjem ni podala posebnih dokaznih predlogov, četudi uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni zgolj pravno vprašanje.

17. Predvsem pa iz pritožbenih navedb napačno izhaja, kot da je odločitev o tem vprašanju zgolj v domeni predstojnika (tožena stranka npr. njegovega zaslišanja ni predlagala) oziroma v pristojnosti delodajalca - kot da ne bi bil možen niti sodni preizkus takšne odločitve. Nerelevantno je v zvezi s tem sklicevanje na sodbo Pdp 1445/2004, da naj bi bila ocena o tem, ali nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pridržana delodajalcu, ne pa preostalim zaposlenim. Gre za primer, ki niti ni bil s področja Policije, ob tem pa je šlo tudi bolj za vprašanje pravilne dokazne ocene, kot za pomembno pravno stališče. V obravnavanem primeru pa je ključno ravno to, da tožena stranka (tudi v posledici tega, da ni dokazala očitkov iz odpovedi) ni dokazala, da je izguba zaupanja tista ključna okoliščina, ki bi nalagala takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožeče stranke, saj ni ugotovilo razlogov, ki bi nalagali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-13). Tožena stranka je v svojem predlogu za sodno razvezo docela pavšalno navedla zgolj to, da naj sodišče upoštevaje vse okoliščine in interese tožene stranke, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, pri čemer je poudarila, da je tožnik ravnal na način, ki je za vsakega posameznika, še toliko bolj pa za policista, nesprejemljiv. Tudi v zvezi s tem predlogom tožena stranka ni podala nobenih dokaznih predlogov (razen plačilnih list, te pa niso dokaz za presojo temelja takšne odločitve, ampak le za odločitev o višini denarnega povračila namesto reintegracije). Priča B.B., ki je sodeloval pri izvedbi postopka odpovedi, pa je npr. na vprašanje, ali bi bilo možno s tožnikom nadaljevati delovno razmerje, odgovoril, da ni pravi naslov za takšno vprašanje. Sodišče je tako utemeljeno sledilo navedbam tožnika, ki se je sodni razvezi pogodbe o zaposlitve obrazloženo upiral ter v zvezi s tem podal tudi dokazne predloge. Pravilno je presodilo, da ni ovir za reintegracijo. Pri tem se je oprlo na zaključke, ki jih pritožba niti ne izpodbija - da je tožnik po mnenju nadrejenega in tudi sindikata strokoven in požrtvovalen policist, ki je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju kar 26 let, tako da predmetna kršitev ne more biti odločilen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

19. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Ključni očitek v obsežni obrazložitvi odpovedi je, da je tožnik prijel za rame voznika A.A., ki je sedel v avtomobilu, ga povlekel iz vozila ter ga s pestjo udaril v predel obraza tako, da je ta padel po tleh. Nato se je sklonil do na tleh ležečega A.A., ga držal in ga pri tem z rokama pretepal po raznih delih telesa - z roko ga je udarjal v obraz ter druge dele glave in telesa tako, da je ta zaradi posledic udarcev krvavel po obrazu.Tožena stranka je v odpovedi izpostavljala kršitev 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil), 4. in 27. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), pa tudi kršitev 4. člena Pravil policije, 2. in 4. člena Kodeksa policijske etike ter 14. člena pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). 2 Delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). 3 Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1).