Jedro

Razlog umika predloga za izvršbo predstavlja pravno pomembno dejstvo za odločitev o ugovoru zastaranja. Upnik predloga za izvršbo ni umaknil zato, ker bi se odpovedal sodnemu varstvu, ampak iz razloga neuspešnosti izvršbe zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in II. ter III. točka izreka izpodbijanega sklepa potrdita.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom delno ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi I 806/2020 z dne 16. 7. 2020 razveljavilo za zakonske zamudne obresti od glavnice 296,26 EUR za čas od 11. 3. 2004 do vključno 30. 6. 2017 in za zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 76,49 EUR za čas od 11. 3. 2004 do vključno 30. 6. 2017 ter predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni od vročitve sklepa plačati nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 149,33 EUR brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedenega sklepa se pravočasno pritožuje dolžnik. Uveljavlja kršitev pravice do izjave, ker mu sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o ugovoru ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor, na katerega je oprlo svojo odločitev. Ne strinja se z razlago 366. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, ker je ta v nasprotju z besedilom predmetne določbe. Prereka tudi stroškovno odločitev in se zavzema za ugoditev pritožbi.

3. Upnik je po pooblaščenki odgovoril na vročeno pritožbo. Vztraja pri navedbah iz odgovora na ugovor, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih povzema v svojo obrazložitev, v zvezi z izrecnimi pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Dolžnikovo naziranje, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ker se pred odločitvijo o ugovoru ni imel možnosti izjaviti o navedbah upnika v odgovoru na ugovor, je napačno.

7. ZIZ sodišču ne nalaga vročitve odgovora na ugovor dolžniku, zato mora to pri presoji, ali bo odgovor upnika pred odločitvijo o ugovoru vročilo dolžniku, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave - da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Zagotavljanje pravice do informacije in izjave ni formalni ritual, ki je sam sebi namen. Vročitev vsebinsko prazne vloge oziroma omogočanje opredelitve do očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotne stranke, ni smiselno in tovrstna opustitev vročitve ne predstavlja kršitve pravice do izjave. Pravica do izjave tudi ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotne stranke, ki po vsebini ne vsebujejo nič novega.1

8. Dolžnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotovitev o razlogu za upnikov umik predloga za izvršbo v predhodnem izvršilnem postopku oprlo na neresnično trditev upnika v odgovoru na ugovor. Sodišče prve stopnje se je pri predmetni ugotovitvi v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevalo na vlogo upnika z dne 7. 9. 2010, v kateri je ta navajal, da se kljub izdanemu sklepu o izvršbi ni uspel poplačati in da je po opravljenih poizvedbah o dolžnikovi zaposlitvi ter odprtih transakcijskih računih ugotovil, da bi mu z vztrajanjem pri prisilni izterjavi terjatve nastali samo dodatni stroški. Predmetno vlogo je upnik priložil že k predlogu za izvršbo, kot je razvidno iz vročilnice delovodna št. 20024072020002467, pa je bil predlog za izvršbo vključno s prilogami dolžniku vročen skupaj s sklepom o izvršbi dne 22. 7. 2020, torej pred odločanjem o ugovoru.

9. Da so bile priloge k predlogu za izvršbo oziroma predmetna vloga upnika dolžniku dejansko vročene, smiselno potrjujejo tudi njegove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem dolžnik sprva pojasni, da ne razpolaga več z nobeno dokumentacijo iz tistega časa, nato pa doda, da „iz predloženih listin sledi […], vendar pa se v primeru umika tožbe ali predloga za izvršbo, kot je to upnik storil v konkretnem primeru v letu 2010, šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano...“.

10. Ker ZIZ sodišču prve stopnje pred odločanjem o ugovoru ne nalaga obvezne vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, to pa odločitve v izpodbijanem sklepu prav tako ni oprlo na navedbe upnika v odgovoru na ugovor, s katerimi dolžnik ne bi bil seznanjen, kar bi mu onemogočalo, da se o njih izjasni, mu kršitve pravice do izjave ni mogoče očitati.

11. Ob ugotovitvi, da je bila vzrok umika predloga za izvršbo neuspešna izvršba, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni mogoče šteti, da se je upnik z umikom predloga za izvršbo odpovedal sodnemu varstvu. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče vezalo pravilno pravno posledico, ko je štelo, da je bil desetletni zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga za izvršbo v predhodnem izvršilnem postopku in je po ustavitvi tega postopka s sklepom I 2276/2003 z dne 17. 9. 2010 začel znova teči, zato do vložitve novega predloga za izvršbo v predmetnem izvršilnem postopku dne 1. 7. 2020 še ni potekel, terjatev pa ni zastarala.

12. V zvezi z ugovorom zastaranja dolžnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita arbitrarnost odločitve, kar utemeljuje z jezikovno razlago določbe prvega odstavka 366. člena OZ, v skladu s katero se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, če upnik predlog umakne.

13. Drži, da je jezikovna razlaga praviloma temeljna razlagalna metoda, pri kateri se s pomočjo jezikovnih pravil išče jezikovni smisel pravne norme. Vendar pa smisel jezikovne razlage ni v njeni dobesednosti oziroma njenem mehaničnem razumevanju, pač pa ta razlaga pomeni zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage.2

14. Tako namenska kot sistemska razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote, utemeljujeta zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja razlog umika predloga za izvršbo pravno pomembno dejstvo za odločitev o ugovoru zastaranja. Da je potrebno upoštevati, da upnik predloga za izvršbo ni umaknil zato, ker bi se odpovedal sodnemu varstvu, ampak iz razloga neuspešnosti izvršbe zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev, izhaja tako iz judikatov3, ki ju je citiralo sodišče prve stopnje, kot tudi drugih judikatov4, opisanemu stališču pa pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Ob nasprotnem pravnem naziranju bi prišlo do kršitve načela vestnosti in poštenja, saj je namen zastaranja varstvo dolžnika pred neaktivnostjo upnika. V primerih, kot je obravnavan, ko je upnik aktiven, predlog za izvršbo pa umakne zaradi neobstoja dolžnikovega premoženja, ga ob kršitvi dolžnikove obveznosti plačila judikatne terjatve ne sme dodatno prizadeti še zastaranje terjatve.

15. Neutemeljena je tudi dolžnikova graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dolžnik z ugovorom uspel le glede dela zakonskih zamudnih obresti (stranske - akcesorne terjatve glavne obveznosti), uvedba predlagane izvršbe za glavnični del terjatve v celoti (in del zakonskih zamudnih obresti) pa je bila utemeljena, zaradi česar je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka v celoti. Izračun dolžnika, s katerim ta oporeka navedenemu razlogovanju, primerja višino zavrnjenega obrestnega dela zgolj z višino glavnice terjatve, ne upošteva pa zakonskih zamudnih obresti, za katere sklep o izvršbi ni bil razveljavljen.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in II. ter III. točko izreka izpodbijanega sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o dolžnikovih pritožbenih stroških je odpadla, ker jih ta ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik z navedbami v odgovoru na pritožbo k pritožbeni presoji ni pripomogel, zato je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Glej: Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, 10. točka. 2 Glej: VSRS Sklep II Ips 393/2010. 3 VSRS (pravilno VSL) Sklep I Ips 3613/2011 in VSL Sklep III Ip 3394/2017. 4 Primerjaj: UPRS Sodba II U 121/2016-9, VSM sklep I Ip 235/2015, VSRS Sodba II Ips 57/2011.